324. člen OZ

Sodišče lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo. Brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Ni utemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih do

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Pritožba utemeljeno opozarja, da pogodba z 8. 11. 2006 ni novacija. Novacija je sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ). Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, temveč samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Obstoječa obveznost s pogodbo z 8. 11. 2006 ni bila bistveno spremenjena oziroma ni bila spremenjena do te mere, da bi bil dogovorjen drugačen glavni predmet pogodbe. Kot nova glavnica so bile oblikovane le že zapadle obveznosti toženca, v njegovo korist pa sta bila spremenjena dogovora o stranskih pogodbenih obveznostih - o roku plačila in o obrestih. ZPotK je v prvem odstavku 22. člena res predpisal, da mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Nadalje je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo tega zakona. Na navedeno zakonsko določbo je sodišče

Volja pogodbenih strank, da se s sklenitvijo druge pogodbe prenovijo obveznosti iz prve pogodbe, mora biti jasno izražena.

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

Stranki sta se mimo nepremičninske agencije dogovorili, da bo uradno (v listinah) prikazano, da znaša dogovorjena kupnina 290.000 EUR. Nepremičninska agencija je na podlagi njunega naročila izdelala predpogodbi z dne 29. 10. 2018 za solastninska deleža 64/100 (s ceno 200,000 EUR) in 36/100 (s ceno 90.000 EUR). Ko je bila seznanjena s pravo pogodbeno voljo strank, je pripravila novo predpogodbo, kasneje pa še prodajno pogodbo, v katero so bile povzete določbe iz predpogodbe z dne 29. 10. 2018 za solastninski delež 64/100. Čeprav se priča B. B. označuje za natančno in dosledno (pri sklepanju pogodb je „kontrolfrik“), ob tem priznava, da je bil v prodajno pogodbo vnesen napačen znesek. Da znesek 290.000 EUR v prodajni pogodbi predstavlja napako, je potrdil A. A., ki je sestavil listino. Življenjsko prepričljivo je, da ob branju prodajne pogodbe nihče ni bil pozoren na uvodne določbe prodajne pogodbe, saj se te niso neposredno nanašale na pogodbeni predmet (solastninski delež 64/100), oziroma niso bile v nasprotju z dogovorjeno kupnino za prodani delež.

Pritožbeno sodišče je izhajalo z materialnopravnega izhodiča, da se prenovitev ne domneva, marveč mora biti izražena, nato je zaostrilo trditveno in dokazno breme tožene stranke do skrajnosti in sprejelo zanjo neugodno dokazno oceno. S tem je v celoti zasenčilo bistvo življenjskega dogodka, kakor je bil ugotovljen v veliki meri z zaslišanjem same tožnice, in na ta način ukrivilo dejansko stanje do te mere, da je procesni rezultat pravnomočne sodbe (odločitev o konkretnem primeru) diametralno nasproten, kot je bil pred sodiščem prve stopnje. Tega ni smelo storiti na tak način. V literaturi in sodni praksi ni sporno kdaj in zakaj mora ob poseganju v dejansko stanje pritožbeno sodišče razpisati pritožbeno obravnavo ter na njej ponoviti že izvedene dokaze. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na (ali celo predvsem) na izpovedbi tožnice o okoliščinah sklepanja druge najemne pogodbe, je pritožbeno sodišče s posegom vanjo, ne da bi svojo drugačno dejansko hipotezo preizkusilo v kontradiktornem dokaznem postopku na pritožbeni obravnavi, kršilo že procesnopravna pravila, konkretno drugi odstavek 347. člena ZPP.

Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer: 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oz. pravne podlage (323. člen OZ) in 3.) izrecno izražena volja, da se opravi novacija, t. j. da se obstoječa obveznost prenovi tako, da ta obveznost preneha in se nadomesti z novo (324. člen OZ). V zvezi s pogojem, ki se nanaša na prenovitveno voljo oz. animus novandi, ki se ne domneva, je sodišče prve stopnje prezrlo, da mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novačijo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje brez konkretnega ugovora tožnika v smeri zmanjšane uporabe hiše v času, ko je v hiši živela tudi toženka, tožniku prisodilo v plačilo uporabnino v polovičnem znesku, je kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

V situaciji, ko nasprotna stranka dogovor obrazloženo zanika, bi morala tožeča stranka navesti najmanj trditve o tem, kdaj in med katerimi osebami je do takega dogovora prišlo. Šele take navedbe bi navsezadnje omogočile nasprotni stranki ustrezno obrambo. Zgolj pavšalna navedba, da je bil sklenjen dogovor, ki iz listin ne izhaja, ne zadošča in bi zaslišanje priče res pomenilo prepovedan informativni dokaz, posebej še, ker gre za trditve o dogodku, ki je v spoznavni sferi tožeče stranke.

Pravdni stranki sta z dogovorom z dne 3. 2. 2010 sklenili poravnavo z učinkom novacije (1050. člen OZ v zvezi s 323. in 324. členom OZ). Z njo sta sporazumno dokončno zaključili vsa svoja sporna razmerja iz gradbene pogodbe brez dodatnih terjatev iz tega naslova. Hkrati sta se na novo dogovorili o toženčevi obveznosti glede plačila slikopleskarskih del. Glede na zapis dogovora in njegovo vsebino je pravilna presoja sodišča, da so na ta način prejšnje obveznosti strank iz gradbene pogodbe prenehale in da so na podlagi pogodbe o poravnavi nastale zanju nove pravice in obveznosti. V določbah dogovora ni opore za pritožbeno zatrjevani zaključek v smeri dogovora tožnikove obveznosti za plačilo 11.943,00 EUR. Po ugotovitvi, da zapis dogovora take obveznosti ne vsebuje ter da toženec sočasnega ustnega dogovora o plačilu navedenega zneska niti ni zatrjeval (drugi odstavek 56. člena OZ), je sodišče sladno s prvim odstavkom 82. člena OZ pravilno uporabilo določbe pisnega dogovora tako, kot glasijo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi oceni, da dogovora o plačilu 11.943,00 EUR ni bilo in je zato nasprotni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za novacijo po 324. členu OZ, je treba ugotavljati voljo, da se opravi prenovitev. V 324. členu OZ je namreč izrecno določeno, da se prenovitev ne domneva. Če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove. Vendar brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati.

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi se stranki pred sklenitvijo Sporazuma strinjali, naj dotedanja obveznost ugasne, tožena stranka pa je trdila prav nasprotno, da je namreč Sporazumu nasprotovala prav zato, ker sta stranki že imeli sklenjeno Pogodbo. Če pa stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove (324. člen OZ). Zato višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da Pogodba s potekom časa ni prenehala in je predstavljala veljavno podlago za plačilo provizije toženi stranki. Ne glede na to, da na ničnost sicer sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pri tem vezano na trditve pravdne stranke. To pomeni, da jo mora sodišče upoštevati (četudi se zainteresirana oseba nanjo sploh ne sklicuje), a le, če stranka navede pravno relevantna dejstva, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost. Zato višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ko je ugotovilo, da pri podpisu Sporazuma ni bilo prave in resnične volje druge tožene stranke, zaradi česar je Sporazum ničen. Tožena stranka o takih pravno odločilnih dej

V obravnavanem primeru Escrow pogodba z dne 24. 12. 2009 ne vsebuje določb o (prenehanju) tožnikove obveznosti. To pa pomeni, da je tožnik za sprejeto obveznost kot sodolžnik še naprej odgovarjal tako, kot se je zavezal s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 in Escrow pogodbo z dne 27. 8. 2008. Gre za položaj iz drugega odstavka 395. člena in ne za položaj iz prvega odstavka 398. člena OZ. S sklenitvijo novih pogodb o zavarovanju, ki niso izrecno določale, da se z njimi nadomešča zavarovanje, h kateremu se je kot sodolžnik zavezal tožnik oziroma niso določale, da zaradi njih zavarovanje tožeče stranke preneha, tožnikova obveznost ni prenehala.

S prenehanjem družbe kot glavnega dolžnika zaradi stečaja ne prenehajo tudi njene obveznosti (pač pa te obstajajo še naprej, v posledici pa obstajajo tudi akcesorne, na obstoj teh obveznosti vezane pravice upnikov). Upnikova opustitev prijave (oziroma prepozna prijava) terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika na obstoj akcesornih obveznosti (kamor sodi tudi poroštvo) ne vpliva.

Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika, ki je zaobseženo v določbi drugega odstavka 421. člena OZ, terja, da odstop terjatve (ki je izven sfere dolžnikovega vpliva), ne sme v bistvenem poslabšati njegovega položaja glede na položaj, ki bi ga imel v primeru, da bi njegova obveznost ostala v razmerju do odstopnika terjatve. Pravni položaj dolžnika odstopljene terjatve bi bil nedvomno poslabšan, če bi bila njegova nadaljnja možnost uveljavljanja že predhodno postavljenega pobotnega ugovora zoper prevzemnika terjatve pogojena še z uveljavljanjem terjatve dolžnika do odstopnika v stečaju odstopnika. V smislu citiranega načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013 je zato potrebno razlagati posledice neprijave terjatve v stečaju odstopnika terjatve ali opustitve vložitve tožbe zoper odstopnika na ugotovitev obstoja terjatve njenega plačila le kot prenehanje možnosti uveljavljanja plačila te terjatve iz stečajne mase. Ni pa videti razumnega razloga, da taka terjatev ne bi mogla prenehati s pobotom s terjatvijo, ki jo vtožuje prevzemnik. Iz posledice prekluzije, ki so nastopile v stečajnem postopku nad odstopnikom terjatve in ki po pravilih ZFPPIPP onemogočajo u

Tožena stranka se je zavezala, da bo opravljala sodniško pripravništvo po programu in ga končala v roku do 1. 12. 2003 ter da bo v enem letu po končanem sodniškem pripravništvu do 1. 12. 2004 opravila tudi pravniški državni izpit. Za primer, če pravniškega državnega izpita ne bo opravila v dogovorjenem roku, pa se je tožena stranka zavezala tožeči stranki vrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom. Tožeča stranka je toženi stranki večkrat omogočila podaljšanje roka za opravo pravniškega državnega izpita, nazadnje je tožeča stranka toženi stranki tudi omogočila, da vrne stroške do 30. 11. 2009, pri čemer pa tožena stranka pravniškega državnega izpita nikoli ni opravila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka pravniškega državnega izpita ni mogla opraviti zaradi preobilice dela, pri čemer naj njeno delo ne bi bilo razporejeno med druge delavce. Navedeno ni pomembno. Tožena stranka se je že v pogodbi o sodniškem pripravništvu z dne 20. 11. 2002 zavezala, da bo v času opravljanja enoletnega sodniškega pripravništva po dogovoru z vodjo pravne službe praviloma dva dni tedensko opravljala delovne obveznosti. Ker je zaradi zmotne mat

Glede na dejanske ugotovitve o odsotnosti animus novandi in upoštevaje drugi odstavek 323. člena OZ novacije ne ustanavljajo sporazumi, ki se nanašajo na modalitete izpolnitve obveznosti. V konkretnem primeru sta se namreč pravdni stranki z Dodatkom dogovorili še za dodaten način izpolnitve pogodbene obveznosti tožencev, in sicer z večkratnim pobotom.

V dogovoru o razdrtju kupoprodajne pogodbe sta se stranki dogovorili, da bo že plačan znesek na podlagi te pogodbe predstavljaj uporabnino za nepremičnino, ki jo je tožena stranka nesporno uporabljala.

V skladu s pogodbo o upravljanju je lastnik tisti, ki je dolžan tožeči stranki sporočiti vse spremembe, ki bi kakorkoli vplivale na upravljanje, še zlasti na delitev stroškov vzdrževanja in obratovanja stanovanjske hiše. Tega toženec ni storil, saj tožeča stranka tako o njegovih razpolaganjih s stanovanjem ni bila obveščena. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pokojnemu tožencu utemeljeno izstavila vtoževane račune in zahtevala plačilo stroškov za stanovanje.