339. člen ZOR

Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev izključno na izpolnitvi zakonskih pogojev iz 192. člena ZIZ (pravnomočen sklep o domiku in pravočasno plačilo kupnine), kar pa ne zadošča. V fazi izvršilnega postopka po domiku nepremičnin kupcu do pravnomočnosti sklepa o njihovi izročitvi je odločilno tehtanje dolžnikove lastninske pravice na prodanih nepremičninah in pričakovalne pravice kupca, da bo postal njihov lastnik. Okoliščina, da je kupec stranka razmerja, iz katerega izhaja izterjevana terjatev, ima posebno težo, zato upnikovega pričakovanja ni dopustno obravnavati enako, kakor pričakovanja nekoga tretjega, ki s postopkom in terjatvijo nima nobene povezave. V takem primeru je dolžnikova ustavna pravica močnejša od pričakovanja upnika, da bo kot kupec postal lastnik prodane nepremičnine še tudi v fazi po pravnomočnem sklepu o domiku in plačilu kupnine.

Ker je o identičnih pravnih vprašanjih, ki jih toženka problematizira v predlogu za dopustitev revizije, Vrhovno sodišče že zavzelo stališča in nanje odgovorilo v svoji sodbi II Ips 391/2011 z dne 19. 4. 2012, pogoji za dopustitev revizije v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

Stališče, da je bil tožnik imetnik kapitalskega deleža, je glede na določbe ZLPPOD pravilno. Neutemeljeno je revidentkino dojemanje s sprejemom ZZPLP nastale ureditve kot (zunanje) okoliščine, ki je privedla do zadržanja zastaranja. Upoštevati je treba, da se je s sprejetjem navedenega zakona zasledoval namen ravno preprečitve zmanjšanja premoženja igralnic oziroma njegova obremenitev, z dnevom uveljavitve ZZPLP pa je bilo tudi izrecno prepovedano izplačevanje dividend oziroma delitev dobička (4. člen); ni pa bilo toženki z uveljavitvijo tega zakona prepovedano (onemogočeno) vlaganje tožb zoper delavce za vračilo nezakonito izplačanega dobička. Namen ZZPLP je bil v preprečitvi oškodovanja družbene lastnine, dokler se igralnice niso preoblikovale. Družba z uveljavitvijo zahtevkov do delavcev svojega premoženja ne bi zmanjšala, ampak kvečjemu povečala. Tožnikova terjatev je zapadla 9. 2. 2000 in bi zastarala 10. 2. 2005, toženkina (v pobot ugovarjana) terjatev pa je zapadla 18. 6. 1994 in je zastarala 19. 6. 1999. Ker se po določbi 339. člena za obravnavani primer še upoštevnega ZOR lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo le, če takrat, ko so se stekli pogoji za po

Pogoji za pobot so nastali šele, ko je v pobot uveljavljena terjatev že zastarala, zato do pobota ni moglo priti. Prekinitev zapuščinskega postopka nima za posledico pretrganje zastaranja, saj s prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja in ne zastaralni rok, kot zmotno meni pritožba. Za razliko od večine odplačnih poslov, ki so komutativni, saj je že v času sklenitve pravnega posla določena oziroma določljiva vrednost nasprotnih terjatev, so pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, aleatorne. Pri tovrstnih pogodbah je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve.

Obstoj jamčevalnega zahtevka je odvisen od dejstva pravočasnega grajanja napake in ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da takšnega (pred)pogoja tožena stranka ni izpolnila, je ugasnila tudi njena pravica v pravdi ugovarjati obstoj takšne sedaj kvečjemu zgolj še naturalne obligacije nasprotne stranke. Pobotni ugovor zato ni utemeljen.

Temelj tožničine vtoževane terjatve na povrnitev vlaganj je podan tako na podlagi stvarnopravnih določb (38. in 39. člen ZTLR oziroma 92. in 93. člen SPZ), kot tudi na podlagi določb ZOR (210. do 219. člen) oz. OZ (190. do 198. člen), vendar pa sodišče druge stopnje opozarja na prvenstveno uporabo določb o stvarnopravnih reparacijah, ki so specialne glede na navedene določbe o neupravičeni obogatitvi. Pri procesnem pobotanju ugovor zastaranja ni odločilen trenutek, ko se uveljavlja pobotanje v pravdi, temveč trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Pri uporabi pravila iz 219. čl. ZOR v povezavi s 2. in 3. odst. 210. čl. ZOR je pomembno vprašanje tožničine dobrovernosti. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve.

Višina zamudnih obresti je bila sicer dogovorjena s pogodbo, kar pa še ne pomeni, da gre za pogodbene obresti, zato pri vprašanju omejitve višine teh obresti ni mogoče uporabiti določb drugega in četrtega odstavka 399. člena ZOR.

Pravilo 313. člena ZOR je dispozitivno v tem pomenu, da se upnik in dolžnik lahko izrecno ali konkludentno dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja. Predpisano je zaradi varstva upnika, ki ima zato izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve (glavnico, obresti ali stroške) bo pokril z dolžnikovim plačilom, če plačilo ne zadošča za poplačilo celotne obveznosti. V nasprotju z upnikom dolžnik glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Po prvem odstavku 399. člena ZOR pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (če gre za valutne obveznosti, je odločilna obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v ustrezni tuji valuti).

Terjatev, ki je v času uveljavljanja procesnega pobota zastarana, je mogoče pobotati z iztoževano, če takrat ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana.

Ker so pogoji za pobot v obravnavanem primeru nastali šele, ko so v pobot uveljavljane terjatve že zastarale, je ugovor zastaranja utemeljen (prim. drugi odstavek 339. člena ZOR).

Pri deljivih denarnih terjatvah niso odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve, ampak tudi tiste dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku. Zato ne zadošča, da sodišče oceni dejstva s ceno glede vtoževanega zneska premoženjske škode.

Tožnik je toženi stranki izročil več posojil na podlagi različnih, časovno si sledečih posojilnih pogodb. Tožena stranka je svoje obveznosti iz posojilnih pogodb poravnavala z več izplačili, vendar pa tisto, kar je tožena stranka izpolnila, ni zadostovalo, da bi se mogle vse obveznosti poravnati. Po določbi prvega odstavka 312. člena ZOR je v takšnem slučaju treba obveznosti vračunati po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik ob izpolnitvi, če se o tem stranki nista sporazumeli že prej.

Pravna oseba (zastavljalnica), ki se ukvarja z odobravanjem posojil, mora glede obresti spoštovati merila, ki veljajo na tem področju. Vežejo jo enaka moralna načela, kot vsako finančno organizacijo, ki se ukvarja s posojanjem denarja. Zato je treba ugotoviti, ali in za koliko 5-odstotne mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vse posojilno obdobje, ne glede na vračila, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravala posojila banke.

Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj, torej učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti, tako da je mogoče ugovarjati v pobot terjatev, ki je zastarala. Vendar mora sodišče na ugovor tožeče stranke pri pobotu upoštevati le tisti del njene terjatve, ki je nastal, preden je terjatev tožene stranke zastarala. V sodbi zaradi pobotnega ugovora mora sodišče v izreku odločiti tako o obstoječem kot o neobstoječem delu terjatve, uveljavljane v pobot, kolikor njen skupni znesek ne presega višine tožbenega zahtevka. Zakon o pravdnem postopku predvideva procesni pobotni ugovor kot obrambno sredstvo tožene stranke zoper, zato tožeča stranka v pravdi ne more uveljavljati pobota proti terjatvam, ki jih tožena stranka uveljavlja v pobot.

Pogodba o ari je akcesorna pogodba o premoženjski koristi, ki jo pogodbenik izroči sopogodbeniku ob sklenitvi glavne pogodbe. Če je za neizpolnitev glavne pogodbe odgovoren pogodbenik, ki je aro prejel, mora v primeru, ko je njegov sopogodbenik izbral to sankcijo (drugi odstavek 80. člena ZOR), vrniti aro in poleg tega plačati še en znesek are (oziroma "vrniti dvojno aro"). Zamudne obresti, ki jih mora tak pogodbenik plačati skupaj z glavnico iz stranske pogodbe o ari, če je bila dana v denarju, tečejo za prejeti znesek are od dneva njenega prejema, za drugi del dvojne are pa od dneva, ko bi moral izpolniti svojo pogodbeno obveznost iz glavne pogodbe.

Če je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga, upnik po sklenitvi pogodbe ne more več pobotati svoje terjatve z drugo terjatvijo, ki jo ima do upnika odstopnik terjatve (prejšnji dolžnik). S prevzemom dolga namreč stopi prevzemnik (novi dolžnik) na mesto prejšnjega dolžnika, prejšnji dolžnik pa je s tem prost obveznosti.

V pobot je dopustno uveljavljati tudi zastarano terjatev, če v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana. Če tožena stranka v pravdi uveljavlja v pobot svojo terjatev, mora izrek sodbe vsebovati odločbo o obstoju ali neobstoju te terjatve. Dejstev, ki so med strankama nesporna, se ne dokazuje.

Za presojo, ali je pobot dolga z zastarano terjatvijo dopusten ali ne, ni pomemben trenutek uveljavitve pobotnega ugovora, ampak trenutek, ko so nastopili materialnopravni pogoji za pobot.

Zmotna je revizijska trditev, da tožnik ni ugovarjal zastaranja toženčeve v pobot ugovarjane terjatve. Tak ugovor je tožnik postavil na naroku dne 14.3.1994 (listna št. 106 spisa). Revident ima sicer prav, ko poudarja, da datum podaje pobotnega ugovora ni pomemben, ker lahko ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 339. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pride tudi do pobota z zastarano terjatvijo, vendar zmotno zatrjuje, da njegova terjatev v času, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni zastarala. Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča, ki temelje tako na toženčevi izpovedi kot delno na izpovedih nekaterih prič, te ugotovitve pa je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je toženec dela, katerih vrednost ugovarja v pobot, opravljal v času od 1976 do 1978. Njegova terjatev iz tega naslova je glede na določbo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastarala v splošnem petletnem zastaralnem roku, torej dosti pred časom, na katerega se nanaša tožnikova terjatev. Do toženčeve neupravičene pridobitve vrednosti v obdobju od marca 1987 do marca 1989 opravljenega dela pa je poleg tega prišlo šele konec tega obdobja s toženčevim preklicem oporoke, ko je odpadla podlaga opravljene

Učinki pogodbenega pobotanja ne nastanejo takrat, ko se stečejo pogoji zanj, temveč takrat, kot so to v pogodbi o pobotanju (pactum de compensando) določile stranke. Če pa v pogodbi o tem niso ničesar določile, kompenzacijo učinkuje od trenutka sklenitve pogodbe o pobotanju.