283. člen ZOR

Z izpodbojnim zahtevkom upnik uveljavlja vračilo koristi, ki je bila pridobljena z oškodovanjem. To korist pa lahko upniku vrne samo tisti, ki jo je pridobil (toženci). Dolžnik bi se lahko pridružil tožencem kot stranski intervenient.

Sklep o dedovanju, ki temelji tudi na dedni odpovedi, odkazuje na uporabo določbe prvega odstavka 13. člena ZPP o odvisnosti odločitve od rešitve predhodnega vprašanja. V zapuščinskem postopku se je B. K. dedovanju po svojem očetu odpovedal, zaradi česar ni obstajala potreba za iskanje nagibov za odpoved.

Pravica po paulijanski tožbi je v razmerju do osnovne terjatve akcesorne narave. Če je torej med pravdo osnovna terjatev odsvojena, pride tudi v pravdi po paulijanski tožbi v poštev pravilo iz 190. člena ZPP in se pravda nadaljuje med istima strankama, odločitev pa učinkuje za prevzemnika terjatve.

Upnik ne more uspeti s tožbenim zahtevkom za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, če je njegova terjatev prenehala obstajati. Zaradi prekluzivne narave roka za uveljavljanje terjatve proti družbeniku izbrisane družbe je tožnikova terjatev prenehala že pred izdajo prvostopenjske sodbe.

Odločitev v izreku izpodbijanih sodb, s katero je tožnica uspela izpodbiti pravno dejanje dolžnice, učinkuje le proti tožencu. Zato ni treba, da bi bila tožba naperjena tudi zoper dolžnico. Z izpodbijanim pravnim dejanjem je pridobil koristi le toženec, zato je po drugem odstavku 283. člena ZOR pasivno legitimiran. Revizija pa utemeljeno opozarja, da je bila predmet izpodbijanega pravnega dejanja le polovica predmetnega stanovanja in da odločitev nižjih sodišč posega v toženčev že prej pridobljeni delež na tem stanovanju. Ta delež pa ne more biti predmet sodbenega izreka, saj ni bil predmet izpodbijanega pravnega dejanja z dne 16.2.2001.

Na podlagi določila drugega odstavka 283. člena ZOR se izpodbojna tožba ne more naperiti zoper dolžnika (prvega toženca) temveč le zoper tretjega, s katerim je bila ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Rok za vložitev tožbe določa 285. člen ZOR in sicer se izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka 281. člena ZOR, torej pri odplačnem razpolaganju, lahko vloži v enem letu šteto od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Kljub temu, da ZOR za uspešnost izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja ne zahteva, da bi imel upnik v rokah izvršilni naslov, ali še več, da bi imel v rokah izvršilni naslov, ki ga ni bilo mogoče uspešno izvršiti, bi v obravnavanem primeru tožnik terjatev do pravnih naslednikov izbrisanega dolžnika zaradi specialnih določb ZFPPod obdržal le tako, da bi zoper njih pravočasno vložil tožbo, ali če bi imel pravno učinkovit izvršilni naslov proti dolžniku (kar sodba, izdana proti neobstoječi pravni osebi ni), če bi zoper njih pravočasno (to je v roku enega leta po izbrisu) predlagal prisilno izvršbo. Ker tega ni storil, je terjatev proti dolžniku oziroma njegovim pravnim naslednikom prenehala. To pa pomeni, da na dan zadnje glavne obravnave (releventen je ta dan, in ne dan vložitve tožbe ali prvega naroka za glavno obravnavo) ni bil izpolnjen prvi izmed uvodoma omenjenih objektivnih pogojev paulijanske tožbe, da je tožnik upnik zapadle terjatve.

Posledice izpodbijanja niso v tem, da preidejo koristi, ki jih je dolžnik odsvojil, do višine upnikove terjatve ponovno v njegovo last oziroma imetništvo, saj gre za to, da tožeča stranka ni izpodbijala pravnega dejanja kot neveljavnega dejanja, ki naj se kot takšno razveljavi, ampak je (pravilno) uveljavljala le, da v obsegu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve, zoper njo nima pravnega učinka - in to kljub temu, da imetnik tega premoženja ni (več) oseba, ki je njen dolžnik.

Izpodbijanje pravnih dejanj ne pomeni zahteve za razveljavitev pravnega posla. Pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (284. člen ZOR). Zato se tiče tožbeni zahtevek le tistega, v čigar korist je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno.

V sodni praksi ni spora, da glede na drugi odstavek 283. člena ZOR, dolžnik sam ni pasivno legitimiran v pravdni zadevi zaradi izpodbijanja njegovih pravnih dejanj. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno pomembno, ali je šlo za odplačan pravni posel. Od odgovora na to vprašanje so odvisni dolžina prekluzivnega roka za vložitev tožbe, obseg dokazovanja in dokazno breme.

Za izpodbijanje pravnih dejanj svojega dolžnika mora tožnik (upnik) dokazati, da je njegova terjatev zapadla v plačilo. Izvršilni naslov ni potreben. Tudi ni relevantno, kdaj je terjatev nastala.

V predhodnem postopku je bila z učinkom nasproti toženki in do višine njene terjatve do Marka Š., izpodbita darilna pogodba, s katero je tožnica dobila v last sporno stanovanje. Razsojeno je bilo tudi, da mora tožnica dopustiti izvršbo na svoje stanovanje v navedenem obsegu. Pri takem stanju stvari se tožnica ne more uspešno upirati izvršbi s sklicevanjem na darilno pogodbo in na svojo lastninsko pravico na stanovanju, ki je predmet izvršbe.

Terjatev mladoletnih upnikov (terjatev na izpodbijanje pravnega dejanja njunega dolžnika) je verjetno izkazana, saj so verjetno izkazane naslednja dejstva (prim. splošno pravilo iz 280. čl. ZOR): da je njuna terjatev (preživninski obroki) zapadla v plačilo, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njune terjatve (še nedokončani izvršilni postopki) in obstoj pravnega dejanja, ki ga je dolžnik storil v njuno škodo (dedni dogovor). Verjetno izkazan pa je tudi nadaljnji pogoj za izpodbijanje iz 281. čl. ZOR. Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (2. odst. 283. čl. ZOR), kar pa pomeni, da je podana pasivna legitimacija dolžnikov ne glede na to, da upniki in dolžniki niso v nekem medsebojnem (dolžniki očitno pri tem mislijo pogodbenem) razmerju. Po določilu 1. odst. 58. čl. ZIZ so posledice upnikove neaktivnosti potem, ko mu je vročen ugovor dolžnika, takšne (dolžnikove navedbe v ugovoru se štejejo za resnične), da praktično terjajo od upnika, da nanj odgovori. Zato je stroške v zvezi z njim treba šteti med potrebne stroške (5. odst. 38. čl. ZIZ).

Izpodbojna tožba se v takih primerih, kot je obravnavani, vloži po določilu drugega odstavka 283. člena ZOR zoper tretjega, v tem primeru obdarjenca, ki je toženka (ter so njene drugačne trditve, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, neutemeljene). Po določilu 284. člena ZOR izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. V takem obsegu sta sodišči nižjih stopenj tožničinemu zahtevku tudi ugodili. Pri neodplačnih razpolaganjih, za kakršno je šlo v tem primeru, pa se po določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali moglo biti znano.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je pok. L. R. dne 15.8.1989 sklenil s toženima strankama pogodbo o dosmrtnem preživljanju (117. čl. in nasl. ZD), ki je bila v celoti odplačna (ugotovitev sodišča prve stopnje na 7. str. razlogov sodbe). Tožniku, ki ne sodi v krog nujnih dedičev pok. L. R. (25.člen ZD), sta zato sodišči druge in prve stopnje s sklicevanjem na določbo 119. člena ZD le pojasnili, da toženca kot preživljalca, po smrti L. R. kot preživljanca, nista odgovorna za njegove dolgove. S podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka terjatev, ki jo je imela do pok. L. R. Zaradi določbe 119. člena ZD te terjatve ne more uveljaviti proti toženima strankama. Lahko pa bi tožeča stranka, tako kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izpodbijala dne 15.8.1989 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz razloga, ker je pok. L. R. kot dolžnik, s sklenitvijo te pogodbe oškodoval tožečo stranko kot upnika (280. člen ZOR). Ker je bila pogodba, ki je bila sklenjena dne 15.8.1989, po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP