313. člen OZ

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Pobot je način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala niti obstoja pobotne terjatve toženke do tožnice, ki bi stala nasproti vtoževani tožničini terjatvi do toženke iz naslova posojilne pogodbe, niti da bi podala ustrezno pobotno izjavo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da morebitne terjatve, ki naj jih bi imela toženka zoper družbo B., d. o. o., ali zoper D. D., ni mogoče pobotati s terjatvijo tožnice. Pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, je predlog za njegovo izločitev po 72. členu ZPP.

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Zgrešeni so pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje do pobotnega ugovora tožene stranke opredeliti v izreku sodbe. Tožena stranka je v obravnavani zadevi podala ugovor izven pravdnega pobota, ki ga sodišče obravnava kot vsak drug ugovor ugasle pravice in pri uspešnem sklicevanju na izvenpravdno pobotanje tožbeni zahtevek zavrne, v izreku odločbe pa pobotne terjatve ne omenja.

Tožeča stranka v predmetnem postopku ni trdila, da si je kot posrednik prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, in da se ji je naročitelj (kar bi lahko bila v konkretnem primeru zgolj tožena stranka) zavezal, da ji bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Ob izostanku zatrjevanja bistvenih sestavin posredniške pogodbe prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati, ali je bila v konkretnem primeru tovrstna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, zato mu ni mogoče očitati, da je, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo določbe OZ o sklenitvi pogodbe (tj. 15. člen in nadaljnji OZ). S stališča trditvene podlage tožeče stranke oziroma v le-tej opisanega posla, predstavlja „glavni posel“ naročilo materiala (za izdelavo strojnih inštalacij za naročnika E. d. o. o.) pri toženi stranki, in sicer s strani tožeče stranke. Pri tem pa je obveznost plačila navedenega materiala (kot zatrjevano) lahko izpolnila tudi družba E. d. o. o., saj lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tret

Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z ugovorom pobota v pravdi. Gre za t.i. procesni pobotni ugovor, ki ga izvrši sodišče s sodbo po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in obstoj nasprotne terjatve toženca. Zmotna so zato razlogovanja tožnika, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožnika lahko uveljavljala le terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena ali pripoznana.

Bistveno za odločitev je, da tožeča stranka niso najemodajalci, ampak je tožbo v svojem imenu vložil upravnik, ki zahteva, da toženec neplačano najemnino plača njemu in ne najemodajalcem. Če ima tožeča stranka terjatev do toženca, pa ima terjatev toženec do etažnih lastnikov in ne do tožeče stranke. Za pobot je bistven pogoj vzajemnost. 311. člen OZ namreč pravi, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Dolžnik mora torej imeti terjatev do upnika, kar pa v obravnavanem primeru ni izpolnjeno, saj je upravnik upravičen le do izterjave najemnin, ki pa jih mora izročiti etažnim lastnikom.

Zmotno je stališče, da bi morali tožnici s tožbo za razdedinjenje nujnega dediča zajeti vse zapustnikove dediče. Razdedinjeni ne more dobiti ničesar iz zapuščine; če ima potomce, oni dedujejo njegov nujni delež na podlagi vstopne pravice, sicer pa se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev po pravilih o prirasti.

Glede na pogoje za pobot v izvršilnem postopku bi morala dolžnica na kvalificiran način izkazati, da ima zoper upnika nesporno terjatev, in sicer, da je poleg izvršilnega naslova, ki se glasi na pokojnika, pravno nasledstvo upnika kot dokončnega dediča ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Oseba postane dokončni dedič, ko s podajo pozitivne dedne izjave oziroma najpozneje z izdajo sklepa o dedovanju preneha njena pravica odpovedati se dediščini in ko je s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, da je dedič.

Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in zato ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije. Pritožbeno sodišče zaradi zagotovitve enotne sodne prakse odstopa od svojih dosedanjih stališč o tem vprašanju in stališčem Vrhovnega sodišča sledi. Sodišče mora, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.

O tem, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora, v praksi ni nobenega dvoma. Vendar v predmetni zadevi vzajemnost terjatev (oziroma pobotnega ugovora) ni podana. Iz določila prvega odstavka 313. člena OZ namreč izhaja, da je eden izmed pogojev pobotanja vzajemnost terjatev. To pomeni, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. V zakonu so sicer določene številne izjeme od tega pravila, npr., če je dogovorjeno zavarovanje obveznosti (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), kadar gre za pobot z odstopljeno terjatvijo po 315. členu OZ, kadar gre za solidarne obveznosti (drugi odstavek 396. člena OZ in drugi odstavek 408. člena OZ) itd., vendar pritožnik se na nobeno od teh situacij ne sklicuje. Sodišče pa brez konkretnih trditev ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati ali gre za listipendenco tudi takrat, kadar vzajemnosti ni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi navedenega naročila nima terjatve do tožeče stranke, saj je bilo naročilo dano družbi L. d.o.o. Ker se lahko pobotata lahko le vzajemni terjatvi, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za pobot (prvi odstavek 311. člena Obligacijskega zakonika). Višje sodišče pa še ugotavlja, da pritožnik ni trdil, da je podana izjema (313. OZ), ki dovoljuje pobot tudi, če ni izpolnjen pogoj vzajemnosti.

Kdaj naj bi toženec tekom pravdnega postopka (v smislu vseh za to potrebnih predpostavk predvidenih v določbah OZ) jasno uveljavljal oziroma se ustrezno (to je konkretizirano) skliceval na materialno-pravni ugovor pobota, ni razvidno. Povsem splošno sklicevanje na okoliščino, da so se finančne obveznosti med pravdnima strankama tekom poslovnega razmerja „zapirale“ tudi z medsebojnimi kompenzacijami, v tem oziru ne zadostuje.

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka). Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve. Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi

Do materialnopravnega pobotanja pride, če je pobotna izjava dana med strankami zunaj pravde. Lahko učinkuje tudi v pravdi. Iz njega namreč izvira ugovor izpolnjene obveznosti. Da pa ga sodišče lahko upošteva, morajo biti najprej izpolnjeni pogoji iz 311. člena OZ. Če niso, pobotna izjava ene od strank za materialnopravni pobot ne zadošča. Stranki praviloma lahko pobotata le svoji medsebojni terjatvi. Pobotanje s tujo terjatvijo je izjema, dopustna le pod zakonskimi pogoji (313. in 315. člen OZ), ki v obravnavani zadevi niso bili niti zatrjevani.

SPZ jasno ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Tudi če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker predmetna nepremičnina v njo še ni bila vpisana, to še ne pomeni, da je za prenos lastninske pravice dovolj zgolj zavezovalni pravni posel, ampak zgolj, da ni potreben vpis v zemljiško knjigo. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu seveda ne more biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, kot to zahteva prvi odstavek 31. člena Zakona o zemljiški knjigi, in zadostuje, da je označena tako, da je določljiva. Zahtevku prvega tožnika ne bi bilo mogoče ugoditi niti na originarni podlagi, tudi če bi bilo mogoče upoštevati ugotovitev, da je predmetno stanovanje skupno premoženje (kar pa ni mogoče, ker je tožba nesklepčna), in sicer zato, ker deleži na skupnem premoženju niso določeni; to pomeni, da prvi tožnik ne more zahtevati nedopustnosti izvršbe zgolj na solastniški delež. Prvi tožnik bi lahko zahteval, da se izvršba na celotno nepremičnino izreče za nedopustno, seveda ob predpostavki ustrezne trditvene podlage, pri čemer pa bi morala biti bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani (če ne bi želela na