2. člen ZDen

Funkcionalno zemljišče je kot kategorija družbene lastnine že po sami definiciji zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo oziroma rabo stavbe oziroma objekta. Gre torej za zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato pripada lastnikom objekta, ki so imeli na njem ex lege pravico uporabe in, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico. Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja.

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je elektroenergetski vod v njeni lasti, saj z ničemer ni izkazano, da je ta vod zgradil njen pravni prednik pri gradnji po citiranem enotnem dovoljenju za gradnjo z dne 25. 4. 2003, temveč je bilo v dovoljenju celo določeno, da bodo zgrajeni objekti priključeni na že obstoječe omrežje, katerega del je vod pod zemljiščem s parc. št. 442/1, k.o. ..., čemur tožnica tudi ne nasprotuje. Zato je tudi nerelevantno, da je vod neločljivo povezan z njenim TC. V spis predložene grafike energetske infrastrukture (tako v upravnem postopku, kot k tožbi v upravnem sporu) pa po oceni sodišča izkazujejo (zgolj) zgoraj povedano in kar ni sporno: da elektro omrežje, ki služi (tudi) za napajanje TC in pripadajočih objektov, poteka pod obravnavanim zemljiščem, nikakor pa to ne pomeni, da je elektroenergetski vod pod obravnavanim zemljiščem zato sedaj v lasti tožnice, zaradi česar naj bi bila podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi.

Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izh

Tožnik v tožbi sam izpostavlja, da se objekt na naslovu C., Maribor, v gradbenem smislu po podržavljenju ni bistveno spremenil in obsega enako število enot kot ob podržavljenju, pri čemer pa je bilo več enot prodanih fizičnim osebam, s čemer je de facto vzpostavljena etažna lastnina. Ob upoštevanju navedenega je treba šteti, da je bil nekdanjemu lastniku podržavljen solastninski delež do 1/2 na vsaki od navedenih enot, pri presoji ovir za vrnitev v naravi pa je treba samostojno presojati njihovo sedanje pravno stanje in ovire za vrnitev v naravi v zvezi z vsako od teh enot. Te namreč v naravi predstavljajo samostojna stanovanja oz. poslovne prostore, ki so bili v nekaterih primerih po nacionalizaciji samostojno tudi predmet pravnega prometa in so prešli v last fizičnih oseb. Upravičenja denacionalizacijskih upravičencev do vrnitve solastninskega deleža (do 1/2) nekdanjega lastnika na spornem stanovanju št. 3 v objektu na naslovu C., Maribor, tako ni mogoče izpolniti z vrnitvijo kakega drugega stanovanja v celoti (kot to smiselno uveljavlja tožnik). To namreč ne bi pomenilo vrnitve podržavljenega premoženja, kot je to zahtevano v 2. členu ZDen, pač pa izročitev drugega premoženja

Za presojo, ali sta bila zemljišče in objekt ob podržavljenju v lasti B. ali članov družine E., je treba upoštevati predpise, ki so veljali v času nacionalizacije nepremičnine. Pri presoji, ali obstajajo pogoji oziroma ovire za njeno vračilo, pa je treba upoštevati predpise iz časa vračanja, tj. ZDen oziroma ZPVAS. Zaradi enakega obravnavanja primerljivih položajev mora v primeru povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih pred podržavljenjem veljati enako, kot velja tedaj, ko pride do povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih po njenem podržavljenju. Tako je tudi Vrhovno sodišče kljub načelu superficies solo cedit v primerih, ko objekta v času veljavnosti ODZ ni zgradil lastnik zemljišča, že odločilo, da se taka zemljišča ne vrednotijo kot zazidana, ker jih ni pozidal prejšnji lastnik. To pomeni da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika in je bilo njemu odvzeto. Če bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišč, ne glede na to, kako je ta nastala, bi bili upravičenci neopravičeno obogateni.

Ni dvoma, da v primeru, če je bil A. A. podržavljen solastninski delež na stanovanjih št. 2 in 4 vrnjen njegovim otrokom, ni podlage, da bi se mu (oziroma njegovim otrokom) zanj priznala še odškodnina. Ker pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je drugostopenjski organ zaključil, da pridobitev lastninske pravice na teh stanovanjih ni posledica izvzema iz podržavljenja B. B., C. C. in G. G. lastnega deleža na celotni nepremičnini oziroma vseh stanovanjih, do katerega so bili upravičeni po ZNNZ, ampak da gre za vračilo njihovemu očetu podržavljenega solastniškega deleža, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti.

K vrednosti vrnjene nepremičnine v naravi so prispevala tudi izvršena vlaganja (zamenjava oken), zato je pravilno, da so upoštevana pri določitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja in posledično pri določitvi višine odškodnine. Nedopustnosti razpolaganja po prvem odstavku 88. člena ZDen ni mogoče razlagati le v t.i. ožjem smislu (kot pravni promet), temveč da gre za nedopustno razpolaganje tudi v drugih primerih, ki poslabšajo položaj upravičencev. Vendar v tem primeru do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ni prišlo, saj je dobil nacionalizirano premoženje vrnjeno v takšni vrednosti, kot mu je bilo podržavljeno (delno v naravi in delno v obliki odškodnine, ki predstavlja razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vrednostjo v času vračanja).

Na sam obstoj ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen ne morejo vplivati niti, kot zatrjujeta tožnika, pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Upoštevanje specialne materialne določbe drugega odstavka 32. člena ZDen je namreč v denacionalizacijskem postopku zavezujoče. Zato sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen in s tem v zvezi na pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je kot rečeno organ ugotovil obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (in ne po 16. členu tega zakona).

Dejstvo, da je bila v postopku denacionalizacije že določena odškodnina drugi osebi, ki ji je bila zaradi razpolaganja države s premoženjem podržavljenim A.A., nacionalizirana ista nepremičnina, torej na odločitev ne vpliva, prav tako pa ni pomembno, zaradi katerega ravnanja države je do te situacije prišlo. Bistveno je, da je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po eni izmed pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen.

Razlogovanje, da že zahteva za denacionalizacijo glede na 2. člen ZDen predpostavlja, da je bil zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti postavljen, je v nasprotju z določbo 26. člena ZDen, na podlagi katere mora stranka podati jasen in izrecen materialni zahtevek za določitev odškodnine zaradi manjvrednosti.

Pravni status zemljišč v času vračanja v obravnavanem primeru ni pravno relevanten in ga ni bilo treba ugotavljati, saj je organ pravilno zaključil in odločil, da zemljišč iz razloga po tretjem odstavku 16. člena ZDen v naravi ni mogoče vrniti, prav tako pa se glede na pravni status zemljišč v času vračanja ne ugotavlja njihova vrednost zaradi določitve odškodnine, pač pa je relevanten pravni status zemljišč ob podržavljenju. Ustavno sodišče se je v več svojih odločbah (npr. U-I-137/98 itd.) opredelilo, da „upoštevanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja“ ne pomeni upoštevanja tržnih razmer ob izdaji odločbe ter poudarilo, da glede na ureditev ZDen (ker zakonodajalec zakona ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja) v denacionalizaciji ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

Odločeno je o vrnitvi nepremičnin, ki so bile ob zaplembi označene z vl. št. 85 k. o. Y in z vl. št. 518 k. o. B. Zaplenjene nepremičnine so bile v obeh primerih last zdaj pokojnega upravičenca do 1/2. V takšnem obsegu so mu bile tudi zaplenjene. Ker v postopku na prvi stopnji s pomočjo izvedenca ugotovljena vrednost zaplenjenih nepremičnin ni bila sporna, so pritožbeni pomisleki glede nje neutemeljeni.

Odškodnina se prizna zgolj za tiste podržavljene nepremičnine oziroma njihov del, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Zato bi morali upravni organi v postopku denacionalizacije najprej vrniti stvari, ali (kadar je to mogoče) dele podržavljenih stvari, ki jih je mogoče vrniti v naravi. Šele po tem je potrebno za morebitno, v naravi nevrnjeno razliko, določiti odškodnino.

Ovire za vračilo v naravi predstavljajo izjemo od splošnega načela ZDen, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi. Le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, upravičencem pripada odškodnina. Zato mora obstoj ovir dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj določitev odškodnine po ZNNZ ni utemeljena, postopek po ZDen pa obrazložilo kot tisto možnost, ki bi jo moral predlagatelj izbrati, da bi bilo lahko njegovemu predlogu za določitev odškodnine ugodeno.

Načelo primarnosti vračanja v naravi pomeni za organ, da ugotovi, kdo je lastnik nepremičnine, oziroma kdo bi bil v denacionalizacijski zadevi upravičen vrniti nepremičnino v naravi.

Ob uporabi drugega odstavka 32. člena ZDen je nerelevantno za ugotovitev obstoja ovire za vračilo v naravi, kdaj sta bili cesti kategorizirani, kot relevantno poudarja tožnica, zato je njen ugovor, da je možna vrnitev v naravi, tudi ob dopolnitvi dejanskega stanja, neutemeljen. Predlog, da se nepremičnine v naravi denacionalizacijskemu upravičencu vrnejo, v koristi lastnikov stavb pa ustanovi stavbna pravica, je v nasprotju z oblikami vračila po ZDen. Utemeljeno pa tožnica ugovarja pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z ovirami za vrnitev v naravi parcel 585/99 in 585/100. Tožnica zatrjuje, da gre za nepozidani zemljišči, pa tudi iz izpodbijane odločbe (stran 7 in 8 prvostopne odločbe) izhaja, da na parcelah ni evidentirana nobena stavba, sam organ pa tudi ne ugotavlja obstoja stavb oz. druge rabe, ki bi utemeljevala uporabo drugega odstavka 32. člena ZDen (npr. funkcionalno zemljišče). Vprašanje ničnosti pogodbe o prenosu nepremičnin v last fizičnih oseb je za obravnavano zadevo bistveno, saj v primeru uspeha odpira pot denacionalizacijskemu upravičencu za vrnitev nepremičnin v naravi.

Če za zemljišče, ki je predmet vračanja, ni izkazano, da je na njem zgrajen objekt ali da predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu, ne obstajajo ovire za njegovo vračanje v naravi. Funkcionalno zemljišče se določa glede na stanje, ki je bilo ob graditvi objekta. Dejansko gre za zemljišče v obsegu kot ga definira Zakon o vzpostaviti etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi kot pripadajoče zemljišče.

ZDen temelji na načelu, da se lahko vrne le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno. Iz tega sledi, da ni mogoče vrniti ničesar drugega oziroma nič več. Vračanje v solastniškem deležu je dopustno le tedaj, ko ga dopušča zakon, to pa je v primeru iz drugega odstavka 27. člena ZDen, kjer gre za vračanje kmetijskih zemljišč, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. Zakon v primeru, ko gre za vračanje stavbnih zemljišč, take določbe ne vsebuje. Zato vračanje stavbnih zemljišč v solastniškem deležu, ki ustreza površini podržavljene parcele glede na površino celotne parcele, tudi ni dopustno. Park sodi med javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, hkrati pa gre za grajeno javno dobro. V takem primeru so izkazane ovire za vračilo nepremičnin v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.