336. člen OZ

Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira. Navedena odločba (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča. Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.

Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.

Dokler ne pride do razlastitve in nato določitve denarne odmere zanjo, tudi zakonskih zamudnih obresti ni mogoče izračunati, saj ni osnove, od katere bi se izračunaval odstotni delež, znan pa tudi ni čas, v katerem obresti tečejo. Preveč matematičnih neznank torej, da bi bilo mogoče govoriti o učinkoviti pravici do sodnega varstva in s tem o začetku teka zastaranja (336. člen OZ). Dokler do pravne razlastitve ne pride, so sicer lahko odprte mnoge sodnovarstvene poti (bodisi stvarnopravne bodisi obligacijske), le ustavnopravne odmere za razlastitev ni mogoče zahtevati, saj je potencialni razlaščenec vendar še vedno lastnik. Ne more biti hkrati lastnik in upravičenec do odmere za razlastitev. Kar v tem primeru velja za glavnico, akcesorno velja tudi za obresti. Ko pa do pravne razlastitve vendarle pride, tedaj se ta z dejansko razlastitvijo v hipu zlije v neločljivo celoto. S tem in šele tedaj, so vzpostavljeni pogoji zahtevati zamudne obresti za nazaj in šele tedaj, torej dva meseca in 15 dni po razlastitveni odločbi jih razlastitveni zavezanec lahko sodno uveljavlja (seštevek rokov iz prvega in šestega odstavka 106. člena ZUreP-1).

Začetek teka zastaranja odškodninskega zahtevka je treba presojati po 352. členu OZ, torej brez dodatnega enodnevnega zamika po tem, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja, zastaranje pa nastopi s potekom treh let. V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja torej časovno ne sovpadata zmeraj. Odškodninska obveznost namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno védenje pa je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevno škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. To pomeni, da je lahko z vidika oškodovančevega védenja o obsegu škode tudi pri zastaranju odškodninskih terjatev v končni fazi upošteven prvi naslednji trenutek/dan po koncu obdobja, ko je zdravljenje še potekalo in je škoda do zadnjega trenutka (zaključka) zdravljenja še vedno nastajala. V tem primeru enodnevni zamik ni posledica

Tudi za odškodnino iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 velja splošna določba OZ o začetku teka zastaranja. To je, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Iz četrtega odstavka 276. člena ZPIZ-1 pa jasno izhaja, da ima upravičenec (tožnik) pravico terjati plačilo sporne odškodninske terjatve po izteku 60 dni, od kar je tožena stranka plačala denarne dajatve. Gre za specifično ureditev zapadlosti tovrstnega odškodninskega zahtevka. Od tega dne tako teče tudi zastaralni rok, in sicer tako subjektivni kot tudi objektivni iz drugega odstavka 352. člena OZ.

Odpoved delavca kogentno določenim pravicam iz delovnega razmerja v času delovnega razmerja, ko je delavec v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Odpravnina je kogentno določena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji tožnica z dogovorom z dne 30. 3. 2020 ni mogla pravno veljavno odpovedati.

Sodišče lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo. Brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Ni utemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih do

Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13. Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica ban

Ključno je, da je bila tožniku pravica do izplačila odložena in ko je bil izpolnjen z zakonom določen pogoj, tj., da je tožnik poravnal prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, je odpadel razlog, zaradi katerega je bilo izplačilo zadržano. Z dnem plačila prispevkov so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačila nadomestila in tedaj je začel teči 3-letni zastaralni rok, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 346. člena OZ. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Pri tem ni odločilno, kdaj je bil upnik seznanjen z višino terjatve, temveč kdaj je bil seznanjen z okoliščinami neupravičene obogatitve. Tožnica ni bila v situaciji, ko bi se ji zastaralni rok iztekel v času ukrepov zaradi epidemije, zaradi česar bi se njen položaj približal položaju strank, ki jih pri uveljavljanju pravic veže materialni prekluzivni rok ter so bile ovirane pri uveljavljanju sodnega varstva. Tožbo je vložila šele v juniju 2022, torej več kot 2 leti po izteku omenjenih ukrepov, zato se na zadržanje zastaranja zaradi epidemije neupravičeno sklicuje. Ker sodišče v tem postopku že odloča o predlogu tožnice za delitev najemnin, toženčev kasnejši istovrsten predlog v nepravdnem postopku ne pomeni ovire za dokončanje te pravde.

Opozorilo na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.

V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več. Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto na

Pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti je treba glede na enotna stališča sodne prakse izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Ekonomska izobrazba tožnika oziroma izobrazba po programu MBA smer management (ki jo je tožnik glede na navedbe iz odgovora na pritožbo pridobil 10 let po sklenitvi kreditne pogodbe) je nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnik zaradi zastaranja kondikcijskega zahtevka nima več pravnega interesa niti za ničnostni zahtevek. Prvič zato, ker ima tožnik pravni interes za ugotovitev ničnosti že zaradi odprave pravne negotovosti glede nadaljnje veljave pogodbe in z njo povezane obveznosti plačil, drugič pa tudi zato, ker o zastaranju kondikcijskega zahtevka še ni mogoče govoriti. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, ampak tudi za njihove pravne posledice, torej za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.

Tožbo, s katero je tožnik zahteval plačilo razlike v plači in razlike v plačilih obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas nezakonite premestitve, torej za nazaj, je vložil šele 5. 12. 2022. Zato so skladno z 202. členom ZDR-1 zastarale tiste terjatve - razlike v plači in prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki so zapadle v plačilo več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in skladno s prvim odstavkom 347. člena OZ tudi tiste obresti, ki so se natekle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (zaradi zadržanja zastaranja v času epidemije Covid-19 sta se oba roka podaljšala še za 136 dni). V času epidemije Covid-19 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ, kar pomeni, da je bil tek zastaralnega roka v tem času zadržan.

Sodišče druge stopnje še pripominja, da je poleg tega po njegovi oceni na podlagi ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi in glede na trditve tožnika podan tudi zakonski dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so naštete alternativno). To pomeni, da je tožnik toženki že ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje odplačal za 80,51 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, za katerega je mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (toženec po pogodbi tudi ni imel možnosti konverzije). Zato je nepoštenost pogoja in posledično ničnost celotne pogodbe podana tudi iz tega razloga.

Ob dogovoru, da se je tožnik A. A. zavezal plačati kupnino za nepremičnino pred sklenitvijo glavne pogodbe, je povsem jasno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da lahko to, vnaprej plačano kupnino, v primeru nesklenitve glavne prodajne pogodbe zahteva nazaj. Posebna dodatna opredelitev glede tega v sami predpogodbi ni potrebna, ker podlago za to daje že OZ v določbah o neupravičeni obogatitvi. Tako so brezpredmetni pritožbeni očitki, da tožnikova terjatev v predpogodbi ni bila opredeljena po temelju, višini in glede dospelosti. Povsem življenjsko logična je tako tudi povezava med terjatvijo tožnika, ki ima podlago v zakonskih določbah, in hipoteko, ustanovljeno zaradi zavarovanja tožnikove terjatve za primer nesklenitve glavne pogodbe.