145. člen ZOR

Tožnik od pravnega naslednika lastnice hiše zahteva povračilo vlaganj v poslovni prostor. Pri tem se ni izkazal z najemno pogodbo, ampak je kot podnajemnik imel trgovino v prostorih, kar je najela najemnica. Ker ne uveljavlja obogatitvenega zahtevka, na podlagi pogodbe z najemnico ne more dobiti zatrjevanih dogovorjenih revaloriziranih vlaganj.

Pogodbena razmerja načeloma učinkujejo inter partes (125. člen OZ oziroma 148. člen ZOR), kar bi pomenilo, da naročitelj in namestnik nista v pogodbenem razmerju. Od tega načela je mogoče odstopiti po volji pogodbenih strank, saj pogodbene pravice in obveznosti lahko preidejo (tudi) na singularne pravne naslednike. Položaj namestnika je specifičen, saj mu specialna ureditev mandatne pogodbe daje poseben položaj. Namestnik s prevzemom obveznosti izpolnitve vsaj v delu, ki se nanaša nanjo, vstopi v vlogo prevzemnika naročila in v tem delu pogodba zavezuje tudi njega. Kadar dolžnik (mandatar oziroma v tem primeru namestnik) odgovarja za okoliščine, ki so povzročile nemožnost izpolnitve, gre za kršitev pogodbe. Na mesto dolžnikove obveznosti izpolnitve v naravi v tem primeru stopi obveznost plačila odškodnine. Izpolnitvena obveznost ex lege preide v svoj surogat, v odškodninsko obveznost (odškodnina namesto izpolnitve).

Ključno za odločitev v obravnavani zadevi je, da tožnik ne zatrjuje niti tega, da bi bil s tožencem v obligacijskem razmerju, na podlagi katerega bi mu bil ta dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, niti kakšnega od odstopov od načela relativnosti pogodbenih razmerij.

Pravdni stranki sta pogodbo tudi po odstopu pogodbe med S. d.o.o. in S. K. d.o.o. (tožena stranka) dne 02. 01. 1995 še naprej izpolnjevali enako kot poprej. S tem je tožena stranka s konkludentnimi dejanji izrazila soglasje k odstopu pogodbe in s tem tudi k sporazumu o pristojnosti. Sodišče druge stopnje se ne strinja, da je navedena odškodnina nesorazmerno visoka. Gre za odškodnino, ki bi jo tožena stranka kot možno posledico kršitve pogodbe morala pričakovati glede na dejstva, ki bi ji morala biti znana. Če pa tožena stranka z navedbami, da bi tožeča stranka, potem ko ji tožena stranka ni več dobavljala svojih proizvodov, te lahko nabavljala pri novih ekskluzivnih dobaviteljih, meri na dolžnost zmanjševanja škode, je treba povedati, da je sodna praksa zavzela nasprotno stališče. Če lahko povzročitelj škode sam odpravi vzrok za nastanek škode, ne more zahtevati od oškodovanega, da zmanjšuje škodo namesto njega. V takšnem primeru oškodovanega ne zadene dolžnost zmanjševanja škode. Izgubljeni dobiček je razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, ki so bili predmet pogodbe, in sicer po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka

Čeprav družba A.A., ki nastopa kot tretja pogodbena stranka, ni bila ustanovljena, pa so osebe, ki so s Pogodbo prevzele obveznosti in pridobile pravice kot člani civilnopravne družbene pogodbe, te pravice lahko prenesle na kasneje ustanovljeno tožečo stranko, glede na dopise tožene stranke z dne 6. 3. 1998 in 10. 3. 1998 pa je tožena stranka v tak prenos Pogodbe s konkludentnimi ravnanji tudi privolila. Gre torej za odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Ker pa je obravnavana pogodba tripartitna je za veljavnost prenosa pogodbe potrebna privolitev vseh pogodbenih strank, torej tudi prve pogodbene stranke. Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju

Upoštevaje toženčevo prebivališče je podana pristojnost slovenskega sodišča. Ob sklicevanju na pogodbeno dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča bi toženec lahko ugovarjal pristojnost slovenskega sodišča. Ker se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, bi toženec navedeni ugovor lahko podal najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker tega ni storil, je molče privolil v pristojnost slovenskega sodišča, ki se zato ni moglo izreči za nepristojno. Toženčev kasnejši ugovor o nepristojnosti je bil prepozen in zato neupošteven.

Privolitev ene stranke v dvostranski pogodbi v odstop pogodbe druge stranke nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, je lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji, kadar za odstopljeno pogodbo, ki je bila sicer pismena, ni predpisana obličnost.

V konkretnem primeru je bilo prvotno najemno razmerje preoblikovano na podlagi dogovora vseh treh pogodbenih strank v dve novi najemni razmerji. Zato ne gre za odstop pogodbe v smislu 145. člena ZOR. Tudi pri ustni izjavi o privolitvi v odstop pogodbe (3. odst. 145. člena ZOR) se lahko uporabi teorija realizacije.

Prenos predmeta najema na drugega najemodajalca ni odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Zato za njegovo veljavnost ni potrebna privolitev najemnika. Na ničnost po uradni dolžnosti pa pazi sodišče samo v okviru, v katerem se lahko sklicuje nanjo stranka. Ta pa se lahko sklicuje na ničnost samo, če je za to zainteresirana.

Dejanska dobava toplotne energije in podlaga za spremembo pogodbe o dobavi te energije.

Pravice in obveznosti iz pogodbe nastanejo (praviloma) le za pogodbeni stranki.

Seznanitev s prenosom opravljanja storitev čiščenja poslovnih prostorov na tretjega in sprejemanje uslug čiščenja, je lahko podlaga za vstop tretjega v obstoječe pogodbeno razmerje namesto enega izmed sopogodbenikov.

Komisionarjeva obveznost "dajanje računa" komitentu iz 3. odst. 780. člena ZOR se nanaša le na prenos dejansko oz. materialno že pridobljenih pravic iz (prodajnih) pogodb, sklenjenih po komitentovem nalogu s tretjimi, ne pa na prenos komisionarjevih pravic okvirnih (dobavnih) pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, ker te pogodbe predstavljajo le podlago za sklenitev konkretnih (prodajnih) pogodb s tretjimi. "Dajanje računa" iz 3. odst. 780. člena ZOR ne zajema komisionarjeve obveznosti prenos obveznosti iz pogodbe s tretjimi osebami na komitenta.

Pogodba, ki je sklenjena v nasprotju z 52. členom ZZZDR, je po stališču sodne prakse le izpodbojna, ne pa nična.

Pri odstopu terjatve (za razliko od odstopa pogodbe) ni potrebna dolžnikova privolitev. Če ni potrebno, da se dolžnik z odstopom terjatve strinja, pa je vseeno, ali se strinja ali ne. Vendar pa mora biti o odstopu terjatve obveščen, da lahko odstop proti njemu učinkuje.

Če je določena pravna oseba ustanoviteljica druge pravne osebe in če ustanoviteljica še naprej obstaja, med njima ni univerzalnega pravnega nasledstva. Za singularno pravno nasledstvo pa gre le v primeru, če tretja odstop poslov (pogodbe) odobri v isti obliki, ki se zahteva za odstopljeno pogodbo. Pravno priznane so samo tiste oblike nepremoženjske škode, ki jih zakon priznava in ne druge.

Vstop nove stranke v pravice in obveznosti prejšnje pogodbene stranke je bil dogovorjen na način, da stranka, ki naj bi vstopila v pogodbo namesto prvotne pogodbene stranke, sklene novo garancijsko pogodbo z banko. Do sklenitve nove garancijske pogodbe med banko in novo stranko ni prišlo, zato je prvotno pogodbena stranka še vedno stranka garancijske pogodbe.

Privolitev po 145. členu ZOR v odstop pogodbe ni pogodba, ampak je enostranska izjava ene pogodbene stranke, s katero ta privoli (izjavi voljo), da vstopi v pogodbeno razmerje z njo namesto druge pogodbene stranke tretja oseba. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi najemodajalec takšno privoljenje dal, da pa mu manjka samo predpisana obličnost. Zato (ne glede na to, da gre za enostranski pravni posel) 73. člena ZOR ni mogoče uporabiti. Privolitev v odstop pogodbe nima za posledico samo nadomestitve ene od pogodbenih strank z drugo osebo, ampak določa tudi časovno točko, v kateri prevzame nova pogodbena stranka vse pravice in obveznosti prejšnje pogodbene stranke (primerjaj: 2, odst. 145. člena ZOR).

Pravna razmerja pri odstopu pogodbe iz 145. člena ZOR je treba obravnavati kompleksno kot pogodbeno voljo strank, da vstopi v pogodbo, sklenjeno med dvema pogodbenima strankama, namesto ene pogodbene stranke tretja oseba. Toda ta vstopa v pogodbe s pravicami in tudi pogodbenimi dolžnostmi, ne pa le s pravicami. Obveznosti tretja stranka ni mogla prevzeti, saj bi za prevzem dolga po prvem odstavku 446. člena ZOR bila potrebna privolitev v omenjenih zavarovalnih pogodbah. Zato pogodba o odstopu dvostransko odplačne pogodbe tudi ne more predstavljati pravnega naslova samo za odstop terjatve.

Zakonita bistvena sestavna dela pogodbe o prevozu stvari v cestnem prometu sta tudi opredelitev stvari, ki je predmet prevoza, na način, ki ga določa 38. člen ZPPCP, ter navedba namembnega kraja. Odstop pogodbe po 145. členu ZOR predvideva prehod celotnega pogodbenega razmerja od odstopnika na prevzemnika, to je prehod tako upravičenj kot tudi obveznosti.