307. člen ZOR

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, kjer pogodba drugih elementov za kompenzacijo (to je določenih predmetov in cen) ne vsebuje, dopustno postaviti denarni tožbeni zahtevek.

Posledica ugotovljenega neveljavnega odstopa od pogodbe je, da pogodba do nadaljnjega ostane v veljavi. Če pogodba še vedno velja, pa ima upnik na voljo le izpolnitveni zahtevek na izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti po sklenjeni pogodbi. Namesto njega ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka zaradi neizpolnitve, saj z neizpolnitvijo pogodbena obveznost ne preide v odškodninsko.

Dokler ima upnik na voljo izpolnitveni zahtevek, ne more namesto njega uveljavljati odškodninskega, saj odškodninski zahtevek pride v poštev šele po prenehanju izpolnitvenega. Do prenehanja izpolnitvenega zahtevka, ne da bi bil izpolnjen, pa lahko pride po volji upnika le z razdrtjem ali odpovedjo pogodbe. Ker ima pri dvostranskih pogodbah upnik (tudi) pravico, da zaradi zamude pri izpolnitvi oziroma zaradi neizpolnitve od pogodbe odstopi, zakon določa, da (šele) z odstopom od pogodbe na mesto primarne pogodbene obveznosti stopi odškodninska obveznost (124. člen ZOR). Odškodnina v takšnem primeru pokrije izgubo, ki je nastala, ker pogodbi zvesta stranka ni dobila tistega, kar ji je bilo zagotovljeno s pogodbo.

Tožena stranka je zaradi večje vrednosti prejetih nepremičnin od tistih, danih v zameno, prejela korist, za katero zaradi nesklenitve aneksa ni pravne podlage.

Nobenega razloga ni, da kvalitete blaga ne bi mogla preizkusiti sama tožena stranka kot kupec pri ustreznem za to specializiranem organu. Da je v taki situaciji običajno dokazovanje ustreznosti oziroma kakovosti dobavljenega blaga s predloženim atestom, ne izhaja niti iz Splošnih uzanc za blagovni promet kot kodificiranih poslovnih običajev, da je bila med pravdnima strankama taka običajna poslovna praksa, pa pritožnica niti ni zatrjevala.

Po prvem odstavku 307. člena ZOR je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Tako v ZOR ni podlage za stališče, da je bila obveznost tožeče stranke, da fizično loči prostore in preseli stroje, izpolnjena s prepustitvijo teh prostorov v brezplačno uporabo toženi stranki. Le če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar se mu dolguje, obveznost preneha z nadomestno izpolnitvijo (prvi odstavek 308. člena ZOR).

Tožena stranka vseh neuporabljenih ventilov tožeči stranki po opravljenem delu ni vrnila. Ker ni vrnila vseh, ji je tožeča stranka izdala račun, s katerim je zahtevala plačilo vrednosti le-teh. Po določilu 1. odst. 355. člena ZOR takrat, kadar so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, uničene, obveznost dolžnika ne preneha niti v primeru, če so uničene iz razloga, za katerega on ne odgovarja. Torej je tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti ukradene generične stvari po materialnem pravu neutemeljen.

Čeprav ni vsaka kršitev premoženjske pravice drugega pravno priznana, temveč le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja oškodovanca ali preprečitev njegovega povečanja, sodna praksa aktivno legitimacijo v podobnih primerih široko presoja. Ob takšnem izhodišču je odločilnega pomena dejstvo, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, da se je tožeča stranka s posebnim dogovorom zavezala podjetju B. d.o.o. kot plačniku storitve povrniti stroške. Pojem premoženja v pravnem pomenu ne obsega samo stvari, temveč tudi druge premoženjske pravice; enako škoda ni le zmanjšanje količine stvari, katerih lastnik je posamezni subjekt, ampak tudi zmanjšanje obsega vseh premoženjskih pravic, katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju. Takšno zmanjšanje premoženja tožeče stranke v tej pravdni zadevi pomeni njena obveznost do družbe B. d.o.o., da ji na podlagi dogovora z dne 1.10.1998 poravna denarno terjatev za ureditev poškodovanega vodovoda.

Tožeča stranka je imela do tožene stranke nedenarno terjatev. V času spornega razmerja veljavni 307. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določal, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Glede na takšno ureditev bi ob normalnem trajanju pogodbenega razmerja tožeča stranka od tožene stranke lahko zahtevala le, da izpolni svojo nedenarno obveznost in izvrši vlaganja v ugotovljeni višini (po predhodnem soglasju tožeče stranke in po uskladitvi programa investicij ter investicijskega vzdrževanja).

Tožnica bi lahko v konkretnem primeru zahtevala le vračilo delnic, ne pa tudi njihovo protivrednost. Delnice s prvotno oznako B so kasneje pridobile oznako G, ker so postale predmet pravnega prometa. V primeru, da se bo v novem postopku ugotovilo, da so delnice z oznako B tvorile isti razred, kot delnice z oznako G, ne bo mogoče zaključiti, da tožnica zahteva drug predmet izpolnitve.

Upnik lahko od dolžnika v obligacijskem razmerju zahteva le izvršitev tistega izpolnitvenega ravnanja, ki je predmet dolžnikove obveznosti iz njunega obligacijskega razmerja.

Toženka, ki se je zavezala tožnici omogočiti sodelovanje pri lastninjenju podjetja, svojo obveznost lahko s prodajo delnic veljavno izpolni tudi po končanem lastninjenju.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Brez jedra.

Stranki se lahko vnaprej sporazumeta, da lahko pogodbenik razdre pogodbo, če je nasprotnik v zamudi z izpolnitvijo. Določbe 124 - 131. člena ZOR se uporabljajo le, kadar se stranki o sankcijah zamude ne dogovorita drugače. Čas, ki poteče od opomina za izpolnitev pogodbe, do vložitve tožbe, ima pomen dodatnega izpolnitvenega roka.

Obogatitvene zahtevke v zvezi s pravnim poslom (4. odst. 210. čl. ZOR) ali odškodninske zahtevke zaradi kršitve pogodbe (262. čl. ZOR) lahko uveljavlja le pogodbena stranka. Za ugotovitev kršitve pogodbe ne zadošča gola ugotovitev, da ena stranka ni izpolnila pogodbe, ampak je treba ugotoviti vsebino pogodbe in sicer, komu mora stranka izpolniti pogodbo (305. čl. ZOR), kakšna je vsebina obveznosti (307. čl. ZOR), kateri je čas izpolnitve obveznosti (314. čl. ZOR) in kaj je v primeru upnikove zamude (325. in 326. čl. ZOR).

Obveznost najemodajalca je bila namestiti vitrine v prehodu, ne pa tudi kaj drugega. Dogovora o nadomestni izpolnitvi ni bilo, zato so pritožbene navedbe, da je toženčev pano "nadomeščal funkcijo" neobstoječih vitrin, neupoštevne. Toženec ni upravičen terjati od tožnika povračila stroškov za postavitev panoja, kateri ni in nikoli ni bil predmet njegove (tožnikove) obveznosti. Zato toženec stroškov tega panoja tudi ne more uveljavljati v pobot.

Morebitno dejansko neposlovanje ni ugovorni razlog v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, saj gre za okoliščino na strani dolžnika, ki ne vpliva na obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve. Blokada žiro računa utegne biti kvečjemu ovira za dejansko opravo izvršbe, ni pa to razlog, ki bi preprečeval dovolitev izvršbe. Dolžnik ne more samovoljno izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik česa drugega zahtevati (prim. 307. čl. ZOR). Morebitna nadomestna izpolnitev je stvar dogovora med strankama, ki ga ni mogoče izsiliti po sodni poti, in ni relevanten ugovorni razlog, saj dolžnik ne zatrjuje, da bi upnik na kaj takega pristal (prim. 308. čl. ZOR).

Tožeča stranka pri besedilu objavljenih oglasov, besedila naročenega oglasa ni le priredila, temveč ga je tako spremenila, da ni moč sklepati, da opravljena storitev sploh še ustreza naročeni. Tako se izkaže, da je zmotna presoja, da je ostala bistvena vsebina petih objavljenih oglasov nespremenjena in s tem povezana ugotovitev o izpolnitvi obveznosti, tj. opravi naročene storitve.