749. člen ZOR

Revizijski očitki o malomarnem ravnanju prvega toženca niso utemeljeni. Nižji sodišči sta ravnanje prvega toženca pravilno presojali po strokovnih standardih, ki so veljali v času vložitve tožbe in ne po (strožjih) standardih, ki so se oblikovali kasneje po sprejemu novega ZPP. V času spornega ravnanja - poprave tožbe za prvega toženca - zavrženje tožbe glede na tedanjo sodno prakso in ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo predvidljivo. Sodišče v zadevi P 1087/97 tožbe po ugotovitvi, da kot tožnik ne nastopa pravna, temveč fizična oseba, ni nemudoma zavrglo, temveč je izdalo sklep o prekinitvi postopka. V tem sklepu je bil kot tožeča stranka naveden tožnik kot fizična oseba, poleg tega je bilo mogoče že iz same okoliščine, da se je sodišče odločilo za prekinitev postopka, sklepati, da je popravo tožbe sprejelo. Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka še vedno pravna oseba, vprašanje veljavnosti pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami, ne bi moglo predstavljati predhodnega vprašanja. Iz postopanja sodišča prve stopnje je torej toženec lahko utemeljeno pričakoval, da je sodišče popravo naziva tožnika sprejelo in posledično vložitev nove tožbe ni potrebna. Njeg

Slovensko pozitivno pravo ne dovoljuje, da bi odvetnik za opravljanje svojih storitev s stranko sklenil družbeno ali nepodobno pogodbo, na podlagi katere bi bil upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi. Odvetniško pooblastilno razmerje za zastopanje stranke namreč lahko temelji le na mandatnem razmerju.

V primeru, ko je nično le posamezno določilo pogodbe, ostala pogodba pa je ostala v veljavi, je nujna prilagoditev nedopustne klavzule v dopustno. V primeru ničnosti določila o višini plačila v mandatnem razmerju ima mandatar pravico do plačila za svoj trud in pravico do povrnitve stroškov.

Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji.

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenjem poslu račun in naročitelju izstaviti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov.

Ugotavljanje prave pogodbene volje strank je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje, ki ga v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati. Ugotovitev, da sta se pravdni stranki, poleg plačila pavšalnega zneska, dogovorili za plačilo odvetniških storitev po tarifi, veljavni v času, ko je tožnik opravil delo, pri čemer se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila, utemeljuje sklep, da je tožnik upravičen do plačila v zahtevani višini.

Odvetnik krši pogodbene obveznosti v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica zahteva od njega. Odvetnik se lahko reši svoje odgovornosti za nastalo škodo, če dokaže, da bi bil spor za stranko izgubljen tudi, če ne bi bilo njegovega zakrivljenega ravnanja.

Pogodbeno sicer ni izrecno določeno, da v primeru neplačila upravnik sam zalaga lastna sredstva, toda nobenega dvoma ni, da dobavitelji, s katerimi le tožeča stranka vstopa v pogodbeno razmerje, svoje terjatve lahko uveljavijo neposredno do tožeče stranke (upravnika) in ne glede na to, ali so obveznosti solastnikov po izstavljenih računih upravniku poravnane ali ne. Če je mandatno razmerje vzpostavljeno zato, da mandatar izterja obveznosti, terjatev ostane v pravni sferi mandanta in jo mandatar vselej izterjuje za mandantov račun. Opravlja torej tuj posel, vendar ga je upravičen opravljati v svojem imenu (indirektno zastopanje). Tožena stranka je dolžna prejete račune preveriti, in lahko v ta namen od upravnika zahteva tudi vsa potrebna pojasnila. Tožena stranka ni zahtevala nobenih pojasnil in postavkam v izračunih izvedenca tudi ni argumentirano ugovarjala, zato je bil zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, napačen.

Do odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti pride le v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju poklicne dejavnosti odvetnika zahteva od njega.

V konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti). Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR).

Mandatar ima v vsakem primeru, torej ne glede na naravo izpolnitvenega ravnanja (enkratno izpolnitveno ravnanje ali trajnejše poslovno razmerje), pravico do odstopa od pogodbe, ki jo uresniči z odstopno izjavo. Odstop od mandatne pogodbe je vselej le izrecen, saj je le na ta način naročitelj seznanjen s posledicami, ki jih odpoved prinaša. Gre namreč za prekinitev zaupnega razmerja, ki ima lahko številne posledice v pravnem prometu, tako v odnosu med naročiteljem in prevzemnikom naročila, kot tudi navzven. Sodišče je tožbenemu zahtevku pravilno delno ugodilo na podlagi 761. člena ZOR, ki določa, da v kolikor ni določeno drugače, dolguje naročitelj prevzemniku običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. V posledici ničnosti dogovora o pavšalnem znesku za nagrado in stroške pa je ugotavljalo tudi višino potrebnih stroškov tožnika na podlagi prvega odstavka 759. člena ZOR.

Toženec ni izpolnil svoje obveznosti iz mandatne pogodbe oziroma je zamudil z njeno izpolnitvijo (nedopustno ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo) in je za to odgovoren. Tožnica je po drugem odstavku 262. člena ZOR zato upravičena zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega (vzročna zveza) trpela. Tožnica bi bila namreč v primeru pravočasno vložene tožbe proti Bolnišnici upravičena do povrnitve nepremoženjske škode zaradi nestrokovnega zdravljenja.

V okvir računa, ki ga je bila dolžna dati tožena stranka (dobavitelj), sodijo vsi podatki, ki omogočijo transparentno sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, ki ga je izstavila toženi stranki (upravnik), tožena stranka pa ga je prefakturirala odjemalcem toplotne energije in prenakazovala tožeči stranki prejeta plačila. Smisel in namen dokaznega postopka je dokazovanje resničnosti trditev, ne pa, da bo šele izvedenec ugotavljal relevantna dejstva in (brez utemeljenih razlogov za dvom) preverjal verodostojnost podatkov, ki izhajajo iz poslovnih knjig tožene stranke. Tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za pripravo in predložitev njene lastne dokumentacije, s katero je tožeči stranki zgolj pojasnjevala, kako je izvrševala njeno naročilo. Ti stroški imajo naravo splošnih stroškov poslovanja gospodarskega subjekta.

Na tožeči stranki je dokazno breme, da navede, kateri od končnih dolžnikov na posameznem naslovu je po vtoževanem računu terjatev plačal, tožena stranka pa je ni prenakazala tožeči stranki, oziroma je to storila prepozno. Šele, ko bi tožeča stranka podala tovrstne trditve, bi bila tožena stranka dolžna predložiti dokazila o prejetih plačilih in šele nato bi izvedenec ekonomske stroke lahko opravil svojo nalogo.

Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka sklepala posel z izvajalcem v svojem imenu. Dogovor med pravdnima strankama torej ni predvideval izdaje pooblastila za zastopanje, marveč le pooblastilo, da tožena stranka opravi pravni posel (sklene z izvajalcem pogodbo o delu) kot indirekten zastopnik v svojem imenu in na račun tožeče stranke. Dogovor med pravdnima strankama je zato treba pravno kvalificirati kot pooblastitveno pogodbo, ki se presoja po pravilih pogodbe o naročilu.

Upoštevaje okoliščino, da je bila določena mesečna pavšalna cena za več taksativno naštetih nalog upravnika, bi morala tožena stranka postaviti konkretiziran ugovor tako, da bi določno navedla, katere/ih od naštetih pogodbenih obveznosti upravnik ni izpolnjeval. Na konkretnejši ravni, kot je postavljen ugovor, pa se sodišče do tožničinih navedb ni dolžno niti se ne more opredeljevati.

Glede na to, da je sodišče izpovedno priče upoštevalo in da so ugotovitve glede ugotavljanja kala le eden od argumentov za zavrnitev tožbenega zahtevka, neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke v tem konkretnem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. (oz. 14. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka ni pravilno izpolnila naročila tožene stranke, ker ni delovala v skladu z njenimi interesi (1. odst. 751. čl. ZOR), tožeča stranka je v poslu prodaje polnilne linije nastopala kot prevzemnik naročila tako za prodajalca kot tudi za kupca (konflikt interesov). Drži, da je obveznost naročitelja pri mandatni pogodbi plačilo mandatarju za opravljene posle (761. čl. ZOR), vendar pa le v primeru, če je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil. V obravnavanem primeru pa je ni, ker ni tožeča stranka v vsem pazila na interese tožene stranke kot naročitelja in njeni interesi mu v tem poslu niso bili vodilo.

Stališče višjega sodišča, da bi bilo treba tožbo v delu, ki presega obseg varstva, določenega v napotitvenem sklepu, zavreči, je napačno. Če so med dediči sporna še druga dejstva in ne le tista, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo, ni nobene ovire, da jih stranke ne bi smele zajeti v svoji tožbi, saj na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane. Lastninska pravica na avtomobilu ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest (dejanska izročitev ali simbolična izročitev). Prepis prometnega dovoljenja ima le javnopravno in ne stvarnopravne funkcije, zato zgolj na podlagi prometnega dovoljenja ni mogoče sklepati o lastništvu vozila.

V okviru izvajanja pogodbe delo tožeče stranke ni rezultiralo v neki samostojni stvaritvi, ki bi jo od nje kot izvajalca prevzemala tožena stranka kot naročnik v smislu pogodbe o delu. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, kot izhaja iz navedene pogodbe, najbližje mandantni pogodbi. Za utemeljitev škode iz naslova izgubljenega dobička bi morala stranka zatrjevati vse potrebne dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo sklepati na dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, v kolikor bi se pogodba med pravdnima strankama izvajala do zaključka del na predoru. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na prihodke, ki bi jih tožena stranka prejela v skladu s pogodbo, temveč bi morala upoštevati tudi pričakovane stroške, ki bi jih tožena stranka imela, v kolikor bi se pogodba izvajala.