323. člen OZ

Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.

Sodišče lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo. Brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Ni utemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih do

Zaradi povezanosti pogodbe in aneksa je zmotno stališče v izpodbijanem sklepu, da v predlogu za izdajo začasne odredbe manjkajo navedbe, ki bi utemeljevale ničnost aneksa. Tožnika sta navedla, da so bili z aneksom spremenjeni zapadlost in višina obrokov ter obrestna mera, v ostalem pa so določbe kreditne pogodbe ostale nespremenjene. Očitno je, da se navedbe, s katerimi sta izkazovala ničnost pogodbe, nanašajo tudi na aneks. Nenazadnje sta s tožbo zahtevala tako ugotovitev ničnosti pogodbe kot ničnosti aneksa.

Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost. Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva.

Veljavnost novacije (sklenitev novacije) ni odvisna od dejanske izpolnitve storitev, ampak od veljavne sklenitve dogovora o novi obveznosti. Čeprav do dejanskega priklopa na novi lokaciji ni prišlo, je dogovor, kot je opredeljen v dopolnitvi pogodbe, veljaven od trenutka podpisa.

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Pritožba utemeljeno opozarja, da pogodba z 8. 11. 2006 ni novacija. Novacija je sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ). Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, temveč samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Obstoječa obveznost s pogodbo z 8. 11. 2006 ni bila bistveno spremenjena oziroma ni bila spremenjena do te mere, da bi bil dogovorjen drugačen glavni predmet pogodbe. Kot nova glavnica so bile oblikovane le že zapadle obveznosti toženca, v njegovo korist pa sta bila spremenjena dogovora o stranskih pogodbenih obveznostih - o roku plačila in o obrestih. ZPotK je v prvem odstavku 22. člena res predpisal, da mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Nadalje je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo tega zakona. Na navedeno zakonsko določbo je sodišče

Volja pogodbenih strank, da se s sklenitvijo druge pogodbe prenovijo obveznosti iz prve pogodbe, mora biti jasno izražena.

Pravdni stranki se s Pogodbo o sodelovanju pri prodaji nepremičnin v okviru obstoječe obveznosti nista dogovorili za drugačen predmet niti za drugačno pravno podlago, pač pa sta soglasno spremenili le obveznost toženke za plačilo provizije tako, da ta v primeru, ko kupca najde toženka sama, ne obstoji. Ker je kupca za stanovanje pridobila toženka, tožnica do plačila svoje provizije ni upravičena.

Predlog se zavrne.

Tožnik je z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

Stranki sta se mimo nepremičninske agencije dogovorili, da bo uradno (v listinah) prikazano, da znaša dogovorjena kupnina 290.000 EUR. Nepremičninska agencija je na podlagi njunega naročila izdelala predpogodbi z dne 29. 10. 2018 za solastninska deleža 64/100 (s ceno 200,000 EUR) in 36/100 (s ceno 90.000 EUR). Ko je bila seznanjena s pravo pogodbeno voljo strank, je pripravila novo predpogodbo, kasneje pa še prodajno pogodbo, v katero so bile povzete določbe iz predpogodbe z dne 29. 10. 2018 za solastninski delež 64/100. Čeprav se priča B. B. označuje za natančno in dosledno (pri sklepanju pogodb je „kontrolfrik“), ob tem priznava, da je bil v prodajno pogodbo vnesen napačen znesek. Da znesek 290.000 EUR v prodajni pogodbi predstavlja napako, je potrdil A. A., ki je sestavil listino. Življenjsko prepričljivo je, da ob branju prodajne pogodbe nihče ni bil pozoren na uvodne določbe prodajne pogodbe, saj se te niso neposredno nanašale na pogodbeni predmet (solastninski delež 64/100), oziroma niso bile v nasprotju z dogovorjeno kupnino za prodani delež.

Bistvo sprejete odločitve je v tem, da je presoja primernosti in učinkovanja izvršilnega naslova pridržana izvršilnemu sodišču in je v pravdi na nedopustnost izvršbe ni mogoče spreminjati. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede presoje sodišče prve stopnje, da v posledici (veljavno) sklenjenega Dodatka št. 1 ni prišlo do takšne spremembe pogodbenega razmerja med pravdnimi strankami, da bi bilo lahko govora o novaciji v smislu prvega odstavka 323. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ). Pravilno je ugotovilo, da je tako pred sklenitvijo Dodatka št. 1 kot tudi po tem, šlo za obveznost vračila (istega) posojila po sklenjeni Kreditni pogodbi, kar pomeni, da gre za isto (denarno) obveznost - predmet je tako enak - denar (vračilo posojila).

Z navedbo samega dolžnika, da je denar v januarju 2013 prejel na podlagi pogodbe o vlaganju (za katero pa ne navaja, da je z njo dolžnik prevzel kakršnokoli obveznost za njegovo vračilo), torej dolžnik negira svojo lastno trditev, da je v januarju 2013 prejel posojilo po posojilni pogodbi z dne 21. 1. 2013. Obveznost vračila je dolžnik prevzel šele s posojilno pogodbo, sklenjeno dne 30. 9. 2018. Obveznost dolžnika iz pogodbe o vlaganju sta torej upnica in dolžnik sporazumno nadomestila z novo po sklenjeni posojilni pogodbi, v kateri se je dolžnik zavezal k vračilu prejetih denarnih zneskov, s tem pa se na novo zadolžil. Šlo je za prenovitev obveznosti v smislu prvega odstavka 323. člena OZ, po katerem obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Iz doslej razloženega izhaja, da ni odločilno, kdaj je dolžnik denar od upnice prejel, ampak kdaj se ga je zavezal vrniti.

Sodišče je ugotovilo, da sta drugotožena in prvotožeča stranka 31. 12. 2007 sklenili najemno pogodbo, ki vsebuje med drugim ugotovitveno določbo, da je drugotoženka postala solastnica dela poslovnih prostorov na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 12. 2007, kar po oceni prvostopenjskega sodišča kaže na to, da pogodba z dne 14. 12. 2007 ni bila sklenjena z namenom, da se tožnika(e) oškoduje, temveč prav nasprotno, da je bila sklenjena v dogovoru s tožečimi strankami oziroma njihovim pravnim prednikom. Ničnost je posledica napak v sklenitveni fazi pogodbe, zato morajo razlogi za ničnost pogodbe obstajati v času sklenitve. Ničnosti pogodbe ni mogoče uveljavljati zaradi ravnanj sopogodbenikov v poznejših fazah izvrševanja pogodbenega razmerja.

Pritožbeno sodišče je izhajalo z materialnopravnega izhodiča, da se prenovitev ne domneva, marveč mora biti izražena, nato je zaostrilo trditveno in dokazno breme tožene stranke do skrajnosti in sprejelo zanjo neugodno dokazno oceno. S tem je v celoti zasenčilo bistvo življenjskega dogodka, kakor je bil ugotovljen v veliki meri z zaslišanjem same tožnice, in na ta način ukrivilo dejansko stanje do te mere, da je procesni rezultat pravnomočne sodbe (odločitev o konkretnem primeru) diametralno nasproten, kot je bil pred sodiščem prve stopnje. Tega ni smelo storiti na tak način. V literaturi in sodni praksi ni sporno kdaj in zakaj mora ob poseganju v dejansko stanje pritožbeno sodišče razpisati pritožbeno obravnavo ter na njej ponoviti že izvedene dokaze. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na (ali celo predvsem) na izpovedbi tožnice o okoliščinah sklepanja druge najemne pogodbe, je pritožbeno sodišče s posegom vanjo, ne da bi svojo drugačno dejansko hipotezo preizkusilo v kontradiktornem dokaznem postopku na pritožbeni obravnavi, kršilo že procesnopravna pravila, konkretno drugi odstavek 347. člena ZPP.

Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.

Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer: 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oz. pravne podlage (323. člen OZ) in 3.) izrecno izražena volja, da se opravi novacija, t. j. da se obstoječa obveznost prenovi tako, da ta obveznost preneha in se nadomesti z novo (324. člen OZ). V zvezi s pogojem, ki se nanaša na prenovitveno voljo oz. animus novandi, ki se ne domneva, je sodišče prve stopnje prezrlo, da mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novačijo.