427. člen OZ

Izpodbijana sodba je pravilna že na podlagi stališča, da toženka ni zmogla svojega trditvenega bremena. Ob tožničinem izrecnem in kategoričnem zanikanju, da bi privolila v spremembo dolžnika, ni zadostovalo, da je toženka splošno zatrjevala njeno privolitev brez navezave na kakršnekoli okoliščine, v katerih naj bi se ta privolitev zgodila (kdo je izjavil kaj komu in kdaj).

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe ter za vplačila v rezervni sklad etažni lastnik (68., 115., 118. in 119. člen SPZ) in ne najemnik. Upravnik je tudi pri sklepanju pogodb s tretjimi zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj) pa ima zahtevek zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja in ne zoper najemnike, zato upravnik ni upravičen zahtevati povrnitve teh stroškov od najemnika na podlagi pravil o subrogaciji. V okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij se najemnik in najemodajalec sicer lahko dogovorita, da je prej navedene stroške in vplačila v rezervni sklad zavezan plačevati najemnik. Vendar bi tak dogovor iz najemne pogodbe lahko med upravnikom - tožnico in najemnikom - toženko vzpostavil upniško - dolžniško razmerje zgolj v primer hkratne ugotovitve dodatnih okoliščin, ki bi omogočale subsumpcijo tega dogovora pod določbo 427. člena OZ.

Izraz "uveljavljajo pod enakimi pogoji" ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika - ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.

Ker je toženec ob sklenitvi pogodbe ob zavedanju, s soglasjem in z namenom vseh udeleženih nastopal kot prodajalec poslovnega deleža tožeče stranke in hkrati kot zakoniti zastopnik tožeče stranke kot upnice, in ker iz pogodbe izhaja izrecen dogovor, da kupec poslovnega deleža njegov dolg prevzame že s samo sklenitvijo pogodbe, s čimer toženčev dolg preneha, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podpis pogodbe s strani toženca šteti za privolitev tožeče stranke v prevzem njegovega dolga s strani A., d. o. o.

Izraz »uveljavljajo pod enakimi pogoji« ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika – ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.

Domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.

Toženca sta se zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine upirala z ugovorom neizpolnitve (ugovorom sočasne izpolnitve) - tožniku nista dolžna izročiti zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravna posledica ugovora je upravičenost stranke, ki ugovarja, da zadrži svojo izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni oziroma ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka. Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ter ob tem določi pogoj, pod katerim je toženec dolžan izpolniti obveznost.

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.

Tožnik v pritožbenem postopku ne izpodbija prvostopne ugotovitve in zaključka, da je s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 (priloga B7) prevzel dolg, ki ga je imela družba B. d. o. o. do toženke po posojilni pogodbi z dne 27. 1. 2015, s katero je toženka navedeni družbi odobrila in izplačala posojilo v znesku 15.000,00 EUR (prilogi B14 in B9). Tožnik je z navedeno pogodbo o prevzemu dolga prevzel celoten dolg družbe B. d. o. o., kot izhaja iz posojilne pogodbe z dne 27. 1. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že na tem mestu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Navedeni pogoj - privolitev upnika v prevzem dolga, je bil pri tej pogodbi z dne 25. 1. 2017 izpolnjen, saj je toženka kot upnica v navedeni posojilni pogodbi v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena in da v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentirala novega dolžnika, kot to izhaja iz 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.1 Tako privolitev je podal tožnik, ki je pogodbo o prevzemu dolga podpisal osebno

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

Z dogovorom, vsebovanim v točki 6. Najemne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., je tožena stranka kot najemnica nase prevzela obveznost plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za konkretni poslovni prostor, katere je po zakonu tožeči stranki sicer dolžna plačevati družba A. d.o.o. kot lastnica poslovnega prostora. To, da je s tem prevzela samostojno obveznost glede teh stroškov tako, da je vstopila na mesto družbe A. d.o.o. kot prvotne dolžnice, potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka do aprila 2019 plačevala račune tožeče stranke za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Glede na to, da so tudi ti računi po neprerekanih navedbah tožeče stranke bili izstavljeni na njo (toženo stranko) in ne na družbo A. d.o.o., tožena stranka torej ni plačevala tujega, ampak lasten dolg. Takšno ravnanje namreč implicira vedenje in zavest o obstoju dolžniško - upniškega razmerja. Kot pravilno v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, če se namreč tožena stranka ne bi štela za dolžnico, logično teh računov ne bi plačevala. Pa tudi ravnanje tožeče stranke kot upnice, ki je račune za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vz

Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015. Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022

Utemeljena je pritožbena navedba, da je treba upoštevati samo tisto, kar je zapisano v sodni poravnavi in da so dodatne toženčeve interpretacije na zaslišanju neupoštevne. Vendar tudi s tako metodo ni mogoče priti do za tožnika ugodnejše odločitve. Pritožbena razlaga, da bi moral toženec doseči izrecen zapis v poravnavi, da je prost obveznosti oziroma da njegovo obveznost prevzema A. A., bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bili stranki pravde, v kateri se je sklepala poravnava, samo sedanja tožnik in toženec. Sodna poravnava ima značilnosti tako pogodbe kot sodne odločbe. Njen namen je celovita in dokončna ureditev spornih razmerij med strankami: bodisi tistih iz pravde (v celoti ali delno), lahko (in zaželeno) pa tudi drugih – primerjaj 306. člen ZPP. Zato sodna poravnava presega domet (zgolj) pogodbe o prevzemu dolga. To pa pomeni, da ni ustrezna razlaga poravnave, za katero se zavzema pritožba: da bi moralo izrecno pisati, da je C. A. prost obveznosti iz naslova stroškov stanovanja, za katere bi sicer odgovarjal kot najemnik. V poravnavi je jasno določeno, kolikšni so ti stroški in kdo jih je dolžan plačati (A. A.), poleg tega pa tudi, da so s tem urejena vsa medsebojn

V primeru, ko pritožbeno sodišče v skladu s drugim odstavkom 355. člena ZPP samo opravi (novo) sojenje, ni omejeno pri morebitnem ugotavljanju novih pravno odločilnih dejstev oziroma lahko odpravi kršitve, storjene pred sodiščem prve stopnje O sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ni govora takrat, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvideli in se nanjo sklicevali. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Medsebojne terjatve pogodbenih strank nastanejo že s samo sklenitvijo pravnega posla, le zapadejo običajno kasneje. Navedeno pomeni, da tudi če prodajalec še ni izpolnil dogovorjene dobave blaga, to ni

Dolžnik in tretji se ne moreta samostojno dogovoriti o tem, da v obstoječem obligacijskem razmerju tretji - prevzemnik prevzame dolg dolžnika (prim. prvi odstavek 427. člena OZ). Upnikova privolitev v dogovor s to vsebino je odločilnega pomena za nastop učinka nadomestitve dolžnika s prevzemnikom (dolga), ker jo šele soglasje upnika odobri. Privolitev upnika kot izjava soglasja k pogodbi o prevzemu dolga se neločljivo navezuje na vedenje upnika o tej pogodbi; to pa predpostavlja, da je upnik obveščen prav o pogodbi o prevzemu dolga in s tem s skupnim interesom dolžnika in prevzemnika, da naj slednji v obstoječem obligacijskem razmerju nadomesti prvega. Upnikova privolitev je izjava volje. Izrazi se lahko tudi v pogodbi, sklenjeni med upnikom in tretjim - prevzemnikom dolga. Vendar mora biti upnikova volja, da se dolžnik iz obstoječega razmerja nadomešča s tretjim, nedvoumna. Prav to je bistveno, ker šele upnikovo soglasje s to vsebino to pogodbo razločuje od pogodbe o pristopu k dolgu. Četudi je bil morda skupni namen toženke in njenega najemnika, da najemnik prevzame dolg toženke, to v okoliščinah primera ne pomeni, da je bila tožnica kot upnica o tem njunem m

Sodišče prve stopnje se še ni opredelilo do vprašanja ali gre v tej zadevi za situacijo, ki jo ureja določba tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, zato je povzeta pritožbena trditev dopustna novota, saj je dolžnik doslej ni mogel uveljaviti pred sodiščem prve stopnje. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, sodišče prve stopnje pa se bo moralo v nadaljevanju postopka opredeliti do pritožbenih trditev dolžnika in v primeru, da ugotovi, da gre res za izvršilno zadevo, v kateri se izterjuje terjatev, ki je prešla na dolžnika kot družbenika izbrisane pravne osebe, odločiti v skladu z ZOKIPOSR. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da prevzem dolga (ki je urejen v 427. členu OZ) pomeni, da se prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Prevzemnik ne odgovarja poleg dolžnika, ampak stopa na njegovo mesto tako, da je prvotni dolžnik prost obveznosti.

V tej zadevi je bilo sporno, ali je pogodba o prevzemu dolga že učinkovala v razmerju do upnika. Nižji sodišči sta šteli, da ni, ker ni bilo dokazano, da sta bodisi dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvestila. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško - dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani. To pa je pravno bistveno dejstvo, da (dotlej zgolj) prevzem izpolnitve začne učinkovati kot prevzem dolga. Vrhovno sodišče je moralo vzporedno z dopuščenim vprašanjem zavrniti tezo nasprotne stranke, da gre za dejanska in ne za pravna vprašanja.

Privolitev upnika v prevzem dolga in spremembo dolžnika obveznosti je bistven pogoj za nastanek te posledice. Privolitev kot oblika pravnoposlovnega ravnanja mora izpolnjevati vse splošne pogoje za veljavnost pravnega posla. Mogoče jo je izjaviti tudi s konkludentnimi ravnanji. Višje sodišče v zvezi s tem (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) dodaja, da (konkludentna) privolitev tožeče stranke v prevzem dolga izhaja iz naslednjih dejanskih okoliščin, in sicer da je A. A. tožečo stranko obvestil, naj račun za opravljene storitve naslovi na toženo stranko, ki je bila dejansko podizvajalka glavne izvajalke, in ne na F., d. o. o.; da je tožeča stranka nato račun naslovila na toženo stranko ter pri tem zapisala, da je skladno z dogovorom račun izstavljen na toženo stranko; prav tako pa je na toženo stranko naslavljala tudi opomine.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči s tem, ko sta šteli, da upnikova nepogojna prijava terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga in druga upnikova konkludentna ravnanja, ki kažejo na seznanjenost s prevzemom dolga, ne štejejo (vsaj) kot konkludentna privolitev v prevzem dolga (zaradi tega, ker ni hkrati izkazano, da je bil upnik izrecno seznanjen s prevzemom dolga), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika.