378. člen ZOR

Ob ugotovitvi, da so na povečano drseči podlagi zaščitne kape, nameščene na spodnjem koncu lestve, bistveno izgubile svojo varovalno funkcijo, je sodišče tudi pravilno uporabilo prvi odstavek 64. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu, ko je tožencu pripisalo odgovornost, ker ni zagotovil uporabe lestve s kljukami za pripenjanje. Navedena določba uporabo pripenjanja lestve s kljukami namreč predvideva prav za primer, ko drsenja lestve ni mogoče zanesljivo preprečiti z uporabo ustrezne zaščite na spodnjem koncu lestve. V danem primeru toženec drugačne porazdelitve odgovornosti med strankama ne more doseči z ugovorom, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami ZVZD in navedenega Pravilnika spregledalo tožniku naloženo skrb za lastno varnost pri uporabi delovnih sredstev na gradbišču. Ne gre namreč za to, da te obveznosti tožnika ne bi bile pomembne, temveč za to, da je sodišče druge stopnje presodilo, da toženec ni pravočasno postavil trditev o tožnikovih opustitvah, zaradi česar sodišče teh dejstev, na katera bi bilo mogoče opreti tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo, glede na v 7. členu ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ni bilo pooblaščeno ugotavljati in nan

Za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja in tudi druge njihove terjatve velja enoletni zastaralni rok. Druge njihove terjatve so med drugim tudi terjatve, ki so nastale zato, ker so za etažne lastnike plačali dobavljeno energijo ali storitve, pogoj pa je, da dospevajo trimesečno ali v krajših rokih.

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Zaradi obstoja veljavne pogodbe pritožnik tudi z ugovorom, da vodovodnega omrežja zadnja tri leta pred vložitvijo spremembe tožbe ni uporabljal, ne more uspeti. Bistveno je namreč, da bi tožena stranka infrastrukturo lahko uporabljala (ne pa ali jo je dejansko uporabljala), saj je imela v ta namen veljavno sklenjeno sporno pogodbo, trditve o morebitnem odstopu od pogodbe oziroma v smeri, da je o tem obvestila tožečo stranko pa, ni podala.

Glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše tudi v primeru, ko gre za povračilo stroškov, ki jih je upravnik za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, je po uveljavitvi OZ potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok, kolikor gre za terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Ni res, da bi moral biti sklep o porabi sredstev rezervnega sklada sprejet na zboru lastnikov, saj določbe SZ-1 ne vsebujejo kogentnih določb o obliki odločanja etažnih lastnikov. Tudi 1. odst. 34. čl. SZ-1 določa, da lahko o poslih upravljanja večstanovanjske stavbe etažni lastniki odločajo s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov, ali na zboru lastnikov.

V obravnavanem primeru ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, saj ima vtoževana terjatev pravni temelj v neupravičeni pridobitvi. Za kondikcijske zahtevke velja splošni zastaralni rok petih let. Zahtevek iz neupravičene pridobitve ima neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja (dajatev ali storitev) koristen osebno za pridobitelja. Če pridobitelj iz kakšnega razloga od prehoda premoženja nima koristi (četudi bi jo kdo drug na mestu pridobitelja sicer imel), potem zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen. Glede na neprerekane trditve tožene stranke, da je ves izstopni DDV odvedla državi, tožena stranka na račun zaračunanega in s strani tožeče stranke tudi plačanega DDV ni bila osebno okoriščena.

Glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše, tudi v primeru, ko gre za povračilo stroškov, ki jih je upravnik za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, je po uveljavitvi OZ, potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok, kolikor gre za terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Ker je tožeča stranka s toženo stranko sklenila telefonsko naročniško razmerje s pogodbo leta 1998, torej je takrat nastalo obligacijsko razmerje, se uporabljajo določbe ZOR, ki urejajo zastaranje in ne OZ, čeprav tožeča stranka izterjuje neplačane račune, ki so zapadli leta 2004.

Uporaba prekluzij je predpisana z namenom pospešitve postopka, torej v funkciji načela ekonomičnosti, in je dopustna, vse dokler ne prizadene pravice strank do izjave v postopku in zgolj disciplinira njihovo procesno aktivnost. Glede na takšen smisel ureditve in ob upoštevanju načel ter procesnih kavtel pravdnega postopka je torej jasno, da bistvena kršitev pravil postopka ne more biti podana, četudi sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva trditve strank, ki so glede na citiran člen ZPP sicer prepozne, v kolikor je bila glede teh trditev nasprotni stranki zagotovljena pravica do izjave. Določba 378. člen ZOR o zastaranju terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, niso uporabljive, če ne obstaja neposreden pogodbeni odnos med dobavitelji in toženko.

Pred uveljavitvijo OZ so v enem letu zastarale tiste terjatve upravnikov, ki so po svoji izvirni vsebini predstavljale terjatev iz 1. tč. 1. odst. 378. čl. ZOR, ob nadaljnjem pogoju, da jih je izvedel sam upravnik in je torej šlo za njegovo lastno terjatev. Sicer je za upravnikove terjatve iz naslova pogodbenih storitev (759. čl. ZOR) ter neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR) veljal petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR).

Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic ne obsega le sklepanja pogodb o uporabi varovanih del in pobiranja ter izterjave avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del, ampak vključuje tudi uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi. Sem spada med drugim uveljavljanje odškodnine in morebitnih drugih sankcij po ZASP pred sodiščem zoper uporabnike v primeru neupravičene uporabe avtorskih del.

Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive terjatve.

Po presoji pritožbenega sodišča je določilo prvega stavka 1. odstavka 45. člena ZPPSL, po katerem se z vložitvijo prijave terjatve zastaranje pretrga, zgolj inštrukcijske narave in ne izključuje drugih načinov pretrganja zastaranja po splošnih določbah ZOR oziroma OZ o zastaranju. Nenazadnje z opustitvijo prijave terjatve v postopku prisilne poravnave upnik ne izgubi terjatve oziroma mu le-ta ne preneha, saj ima po izrecni določbi 3. odst. 59. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava učinek tudi zoper tiste upnike, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili, pa so bile njihove terjatve naknadno ugotovljene. Zato ni videti razloga, da pretrganja zastaranja ne bi mogla povzročiti tudi v primeru postopka prisilne poravnave dolžnikova pripoznava dolga v smislu določbe 1. odst. 387. člena ZOR oziroma 1. odst. 364. člena OZ.

Terjatve, ugotovljene z neposrednim izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče sporno Pogodbo o upravljanju pravno opredelilo kot pogodbo o delu. Po oceni pritožbenega sodišča pa je navedena pogodba po pravni naravi mešana pogodba, saj vsebuje elemente pogodbe o skupnosti imovine (saj ureja pravna razmerja med solastniki), za katero se glede na to, da v času nastanka spornega razmerja ZOR te pogodbe ni urejal, uporabljajo določbe ODZ (členi 1175 in sledeči), v delu, kjer ureja razmerja do tožeče stranke kot upravljalca CČN, pa vsebuje elemente pogodbe o delu, za katero se uporabljajo določbe ZOR. Čeprav pogodba vsebuje določene stvarnopravne elemente, pa jo je glede na vsebino treba opredeliti kot pogodbo obligacijskega prava. Ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 74. člena ZOR je v primeru, če je dogovorjena sprememba pogodbe pod določenimi pogoji, ta spremenjena, ko se ti uresničijo. V danem primeru ne moremo govoriti o dejanski nemožnosti izpolnitve, saj so bila predmet izpolnitve denarna sredstva (genus). Da bi dejstvo ukinitve subvencij s strani O. T. predstavljalo pravno nemožnost izpolnitve, pa pritožbeno sodišče ne vidi podlage v nobenem zakonskem ali podzakonskem predpisu, niti je to

Zastaranje lahko pretrga le nedvoumna izjava dolžnika, dana upniku, da pripozna dolg.

Glede na to, da je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek tudi na neupravičeni pridobitvi in je sodišče prve stopnje svojo ugodilno sodbo utemeljilo po tem temelju, so neupoštevne vse trditve prve tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, ker pogodba ni bila veljavno sklenjena. Zato tudi ni upoštevna navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo 3. čl. Splošnih pogojev tožeče stranke. Prva tožena stranka je bila, kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, obogatena s tem, da je tožeča stranka zanjo izvrševala ogrevanje stanovanj, katerih lastnik je.

Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje v drugi zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek, medtem ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, na podlagi dokazne ocene, opravljene v skladu z 8. členom ZPP, ugotovilo drugače, še ne pomeni, da je bilo kršeno načelo enakosti.

... da so terjatve, povezane z dostopom do kabelskih televizijskih programov glede na svojo naravo in izvor smiselno že vsebovane v določilu 2. točke I. odstavka 378. člena ZOR,...

Toženec je lastnik dveh stanovanj v večstanovanjskih objektih, priključenih na toplovodno omrežje. Toženec je kot odjemalec (21. in 54. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije na območju občine N.), ki svojih stanovanj ne ogreva, oproščen le plačila variabilnih stroškov, fiksne stroške ogrevanja pa je dolžan plačati.