312. člen OZ

Medsebojni denarni terjatvi prenehata zaradi pobota z dnem, ko zapade v plačilo tista denarna terjatev, ki je zapadla pozneje (prim. drugi odstavek 312. člena OZ). V obravnavanem primeru so se pogoji za pobot terjatev stekli na dan 13. 9. 2023, ko je zapadla v plačilo judikatna terjatev toženke. Materialnopravno napačna je odločitev o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik uspel s 61,66 % terjatve, toženka pa s 38,34 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika v celotni vtoževani višini, kar pomeni, da njegov uspeh za potrebe odločitve o stroških postopka znaša 100 %. Pobot z judikatno terjatvijo toženke pomeni namreč zgolj način prenehanja terjatve, ki jo ima toženka do tožnika iz naslova druge, pravnomočno že končane zadeve, ter ne more spremeniti stroškovnega uspeha tožnika v obravnavanem sporu. Takšno je tudi stališče sodne prakse, po kateri se uspeh tožeče stranke ne sme zmanjšati zaradi pobotanja terjatve tožene stranke, ki je tožeči stranki že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo.

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Pobot je način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala niti obstoja pobotne terjatve toženke do tožnice, ki bi stala nasproti vtoževani tožničini terjatvi do toženke iz naslova posojilne pogodbe, niti da bi podala ustrezno pobotno izjavo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da morebitne terjatve, ki naj jih bi imela toženka zoper družbo B., d. o. o., ali zoper D. D., ni mogoče pobotati s terjatvijo tožnice. Pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, je predlog za njegovo izločitev po 72. členu ZPP.

Pogodba je bila sklenjena leta 2013, ko terjatev, ki je predmet tega postopka, še ni nastala. Po svoji naravi gre zato za tako imenovano anticipirano (vnaprej dogovorjeno) cesijo, ki pridobi pravni učinek šele z nastankom konkretne terjatve. Pogodba o cesiji je namreč po svoji pravni naravi razpolagalni pravni posel. To pomeni, da s cesijo prehaja terjatev iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. To pa je možno šele, ko cedent pridobi razpolagalno sposobnost. Pogoj za razpolagalno sposobnost cedenta je najmanj, da je terjatev v njegovem premoženju. V predmetni zadevi je do cesije zato prišlo šele z nastankom terjatve, to je 4.10.2024, in ne že v letu 2013. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil dolžnik o odstopu obveščen že v letih 2014 in 2015, ko je na poziv upnika plačal dve terjatvi iz naslova pravdnih stroškov cedenta, prisojeni v drugih pravdnih zadevah, in da je zato izgubil pravico do uveljavljanja pobota. S takim stališčem se pritožbeno sodišče (glede na opisane okoliščine primera) ne strinja. Ker je pravni učinek cesije nastal šele 4.10.2024, je najprej takrat lahko nastal tudi pravni učinek obvestila o odstopu terjatve. Drugačna razlag

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Zgrešeni so pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje do pobotnega ugovora tožene stranke opredeliti v izreku sodbe. Tožena stranka je v obravnavani zadevi podala ugovor izven pravdnega pobota, ki ga sodišče obravnava kot vsak drug ugovor ugasle pravice in pri uspešnem sklicevanju na izvenpravdno pobotanje tožbeni zahtevek zavrne, v izreku odločbe pa pobotne terjatve ne omenja.

Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila. Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravič

Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju. Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti. Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve s

Izvenpravdni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve. Zato sodišče v postopku upošteva konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP tožeča stranka ni dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve in, v kolikor vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, to pomeni, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, niso relevantna. Objektivne meje pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve.

Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Ne glede na to, da obe pravdni stranki obe situaciji imenujeta "končna situacija", je iz obravnavane zadeve očitno, da vsebinsko predstavlja končni obračun, torej obračun vseh opravljenih del, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, zmanjšan za zahtevke tožene stranke. Tako v pogodbi kot v splošnih določilih se je tožeča stranka zavezala, da enotne cene vsebujejo vse, da bo izdelek služil svojemu namenu, torej vsa nepredvidena, spremenjena in dodatna dela. Da nekaj predstavlja dodatno delo ob tako določenih enotnih cenah, pa mora predstavljati tudi nepredvidljivo delo, kar pa za konstrukcijo, na katero bo pritrjen mavčno kartonski strop, ne more veljati. Ker je pravico do zadržanja sredstev tožena stranka uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, o tem pa se je tudi nadalje razpravljalo, ne gre za nedovoljene pritožbene novote. Namen bančne oziroma zavarovalniške garancije iz pogodbe dovolj jasno izhaja, tudi sicer pa je pri gradbenih delih običajen dogovor za izstavitev (predvsem) bančne garancije, ki se uporabi za odpravo skritih napak, torej napak, ki se pojavijo v garancijski dobi in ki jih izvajalec ne odpravi. Dejstv

Kratkoročne poslovne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, predstavljajo posebno postavko bilance stanja družbe, ki sodi v sklop kratkoročnih sredstev družbe (65. člen ZGD-1). Zato bi morale biti, v kolikor bi se prenašale na novoustanovljeno družbo, v delitvenem načrtu posebej in izrecno opredeljene. Ker sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da se bo plačilo oken kompenziralo z najemnino za januar in februar 2018, se tožeča stranka na navedena določila 287. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Pritožbene navedbe o nepravilno zavrnjenem toženkinem ugovoru zastaranja so neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da triletni zastaralni rok ni začel teči že s toženkinim obvestilom o izbrisu podrejenih obveznic, ampak šele s tožničino vložitvijo ugotovitvenega zahtevka na ničnost v zadevi P 159/2017, saj je glede na okoliščine konkretnega primera tožnica bila lahko šele takrat seznanjena tako z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami v zvezi s sporno (kasneje ugotovljeno nicno) pogodbo o nakupu obveznic kot tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Do dneva vložitve tožbe tožničina terjatev zato še ni zastarala. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo toženkino ravnanje kot neposteno v smislu 193. člena OZ. Zato je tudi materialnopravilna odločitev sodišča prve stopnje, je tožničin zahtevek za zakonske zamudne obresti glede na 193. clen OZ utemeljen od dne, ko je toženka prejela denar. Zamudne obresti V primeni neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve, so namreč v 193. členu OZ izrecno določene in se, če je bil pridobitelj neposten, plačajo od dneva pridobitve. V konkretn

Stranki se lahko dogovorita, naj s pobotom prenehajo njune medsebojne terjatve (t.i. pogodba o pobotu). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj zahteva tožeča stranka ugotovitev ničnosti kompenzacij, v okviru katerih sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta izvršili medsebojni pobot. Pobot je predlagala tožeča stranka in toženo stranko prosila za potrditev, tožena stranka pa bi sami kompenzaciji lahko tudi nasprotovala, kar bi pomenilo, da do prenehanja medsebojnih obveznosti sploh ne bi prišlo. Ni šlo torej za enostransko izjavo volje, ki bi učinkovala že sama po sebi, ko bi bila dana, nasprotna stranka pa bi le sprejela posledice, ki izvirajo iz pobotanja, temveč je bila dogovorjena privolitev nasprotne stranke v samo izvedbo pobota, sicer do njega ne bi prišlo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo torej za soglasje obeh pravdnih strank. Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim preide obstoječa terjatev od cedenta na cesionarja. Cesionar lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja, in v sodelovanju s svojim pravnim p

Pobotanje ni učinkovalo glede dela vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR s pripadki. Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da cedirano terjatev v zavarovanje plača stranski intervenientki. To pomeni, da mora sodišče upoštevati, da zavarovana terjatev ob njeni zapadlosti ni bila plačana. Ko je tako, je glede vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR izpolnjen zakonski dejanski stan iz 208. člena SPZ.

Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sme v izvršilnem postopku dolžnik v pobot z upnikovo terjatvijo, ki je predmet izterjave, uveljavljati svojo nesporno terjatev zoper upnika, ki je ugotovljena z izvršilnim naslovom, in sicer v obliki materialnega pobota. Pravilno je tudi stališče, da je kot pobotno izjavo v smislu prvega odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba upoštevati tudi pobotno izjavo, ki jo dolžnik poda (šele) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zmotno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 312. člena OZ pa je stališče sodišča prve stopnje, da pobot v takšnem primeru učinkuje z dnem, ko je bila pobotna izjava podana, in da se s tistim dnem terjatev upnika v posledici pobota šteje za poplačano do višine v pobot uveljavljane terjatve. Na podlagi citirane določbe se namreč po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj, to pomeni v trenutku zapadlosti obeh v pobot uveljavljanih terjatev oziroma če ti ne zapadeta hkrati, v trenutku, ko je zapadla tista od terjatev, ki je zapadla pozneje. V OZ ni podlage, da bi za presojo učinkov materialnega pobota, ki se uveljavlja v izvršilnem postopku, veljal

Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo. Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo. Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je v postopku (nasprotne) izvršbe materialnopravni pobot mogoč le, če je poleg pogojev iz 311. člena OZ, to je istovrstnost, vzajemnost in zapadlost terjatev, izpolnjen tudi pogoj, da je v pobot uveljavljana terjatev nesporna oziroma ugotovljena z izvršilnim naslovom (likvidnost). V konkretnem primeru je v pobot uveljavljana terjatev očitno sporna. Pobotni ugovor je bil namreč podan v predmetnem postopku nasprotne izvršbe in upnika po nasprotni izvršbi sta v pobot uveljavljani terjatvi v obravnavani zadevi izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje je štelo, da ugovoru pobota ni mogoče slediti, ker v sklepu o preizkusu terjatev, izdanem v stečaju nad glavnim dolžnikom D. d. o. o., terjatev upnika po Pogodbi o finančnem lizingu št. 1 ni bila naložena v plačilo. Odločilno pa je že to, da sklep o preizkusu terjatev v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo ne učinkuje tudi na upnika po nasprotni izvšbi oziroma da je v pobot uveljavljana terjatev terjatev upnika – dolžnika po nasprotni izvršbi do glavnega dolžnika, D. d. o. o. in ne do dolžnikov – upnikov po nasprotni izvršbi, B. B. in C. C. Dolžnik po nasprotni izvršbi uveljavlja