1060. člen OZ

Tožnica bi morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.

Predlog se zavrne.

Glede pravne podlage tožbenega zahtevka se je v konkretni zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. Pa tudi sicer tožnici uveljavitev regresnega zahtevka zoper toženca omogoča tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ, za katero se v pritožbi zavzema toženec. V obeh navedenih določbah povrnitev plačane odškodnine z regresno tožbo ni omejena le na primere naklepne povzročitve škode, pač pa je po obeh pravnih podlagah dopustna tudi v primerih, ko je škoda povzročena iz hude malomarnosti. Prav ima pritožba, da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Vendar pa v konkretnem primeru od toženca povrnitve škode ne zahteva oškodovanka, temveč tožnica (RS) na podlagi regresnega zahtevka, kar pa ji omogoča, kot je bilo že navedeno, tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ. Vprašanje, ali bi toženec kot stranski intervenient v prvotni pravdi med tožnico in oškodovanko lahko pre

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

Predlog se zavrne.

ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če je dokazni predlog brez dejanske trditvene podlage oziroma ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti.

ZIZ izrecno ne določa, kdaj se šteje, da je izvršilni postopek končan. Pri presoji navedenega vprašanja in z njim povezanega začetka teka zastaranja je potrebno izhajati iz namena izvršilnega postopka, ki je v realizaciji terjatve iz izvršilnega naslova. V skladu z namenom izvršilnega postopka se ta konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača oziroma na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi neuspešne izvršbe. V primeru dovoljene izvršbe na več sredstev izvršbe, se postopek konča z ustavitvijo na zadnje dovoljeno sredstvo.

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic. Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za moreb

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to prav

Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.

Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

Konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, je občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih. Zastaranje se pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga. Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti

V izvršilnem naslovu so navedeni vsi potrebni parametri za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti, nominalno višino obresti pa ugotovi šele izvršilno sodišče. Omejitev teka obresti mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti pri presoji dolžnikovih pravnih sredstev ali končno pri poplačilu upnikove terjatve.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pri presoji utemeljenosti zahtevka za uporabnino relevanten trenutek vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

V skladu z določbo 219. člena ZOR, ki se v skladu s 1060. členom OZ uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, lahko v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, imetnik zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Določba govori o tuji stvari, kar pomeni, da tisti, ki stvar uporablja, nima pravice do nje. Kakšno pravico ima na stvari, ni pomembno. Ni torej treba, da ima na njej stvarno pravico (lastninsko), lahko ima na njej obligacijsko pravico, na podlagi katere mu pripada pravica do uporabe stvari. Pod pojmom uporabe stvari je treba razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne ...).

Toženka je pri uporabi določb OZ, na katere je oprla svojo odločitev in na njihovi podlagi presojala utemeljenost zahtevka za povrnitev preveč plačane omrežnine od 1. 1. 2013, spregledala, da v letu 1983 ali 1980, ko naj bi sporno pogodbeno razmerje (ki mu manjka obličnost) nastalo, določbe OZ še niso veljale, pač pa je v času, ko naj bi bila sporna pogodba, katere nastanek tožnica zanika, veljal ZOR. OZ je začel veljati 1. 1. 2002, glede na 1060. člen OZ, pa se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Toženka je v obravnavani zadevi uporabila za ugotavljanje obstoja obligacijskega razmerja pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med strankami v letu 1980 ali 1983 (kdaj natančno iz izpodbijane odločbe ne izhaja), napačno pravno podlago. Od odgovora na vprašanje, ali je bila sklenjena pogodba med strankama, pa je odvisna odločitev o zahtevku tožnice.

Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.