255. člen OZ

Nerazumljiv in brez opore je pritožbeni očitek, da tožnik nima podlage za uveljavljanje denarnega zahtevka, ker naj bi bil zahtevek iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj le nedenarni. Za takšno razlogovanje v določbah OZ ni podlage. Z odtujitvijo vrednostnih papirjev sta prva in tretja toženka pridobili novo korist. Nobenega prepričljivega razloga ni, da tožnik njenega vračila ne bi mogel zahtevati.

V primeru izpodbijanja neuveljavljanja nujnega dednega deleža, se izračun vrednosti darila, in s tem presoja morebitnega zmanjšanja premoženja dolžnika, opravi na podlagi 28. in 30. člena ZD.

Za presojo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, je odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za njeno izdajo, to pa je bil trenutek, ko se je iztekel rok za odgovor na tožbo. Do takrat je imel namreč toženec še možnost odgovoriti na tožbo in navajati dejstva. Takrat so nastopili zamudni učinki opustitve vložitve odgovora, to pa je tudi trenutek, na katerega se navezujejo časovne meje pravnomočnosti sodb izdanih na podlagi 318. člena ZPP. Nepomembno je zato dejstvo, da je bila zamudna sodba izdana kasneje, to je v času, ko je bil zoper toženca že začet postopek osebnega stečaja. Tožnik vse od leta 2008, kljub sproženemu izvršilnemu postopku, svoje terjatve v večjem delu ni uspel poplačati, kar nedvomno omogoča zaključek, da je tožnikov dolžnik neplačevit in njegovo premoženje za poplačilo terjatve ne zadošča; s tem, ko se je odpovedal dedovanju, pa je onemogočil njegovo povečanje.

Neplačevitost dolžnika (kot objektivno stanje) je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti (drugi odstavek 255. člena OZ). V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. Dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, je na upniku. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano tudi stališče, da pride kot dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje delno ali v celoti neuspešna. Kar pa ne pomeni, da je neuspešna izvršba edini možni dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti.

V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.

Pravni učinek neuveljavljanja nujnega dednega deleža je enak, kot če bi se dediščini odpovedal, kar šteje za neodplačno razpolaganje. Neuveljavljanje nujnega dednega deleža s strani dolžnika v izreku sklepa o dedovanju ni zajeto. Posledično tudi ni vezanosti na vsebino sklepa o dedovanju v skladu s 13. členom ZPP. Poleg tega sklep o dedovanju ne veže z učinki pravnomočnosti oseb, ki niso sodelovale kot stranke v zapuščinskem postopku.

Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli). V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo,

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dolžnikovo neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku povzročilo zmanjšanje njegovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve; natančneje ali se kot vrednost nepremičnine lahko vzame približna ocena izvedenke, čeprav je bila nepremičnina prodana in je torej znana njena dejanska vrednost.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica, raztezajo tudi na slednjo. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Tožnik je v ponovljenem postopku podredno postavljeni zahtevek pravilno preoblikoval tako, da je v korist stečajnega dolžnika zahteval, da pravni posel izgubi učinke v razmerju do vseh stečajnih upnikov in do višine dolžnikove terjatve do dolžnika (II. točka izreka sodbe). Gre za oblikovalni in ne ugotovitveni del zahtevka, kot to zmotno meni pritožba. Darilna pogodba je z ugoditvijo zahtevku namreč izgubila učinke v razmerju do stečajnih upnikov in do višine tožnikove terjatve. Tudi vsebina upnikovega upravičenja se z začetkom stečaja ne spremeni, edina sprememba je, da je potrebno zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika, kar pa je tožnik tekom postopka s podrednim tožbenim zahtevkom, kot je bilo že navedeno, tudi storil. Prav tako je pravilno postavil dajatveni zahtevek, s katerim je zahteval, da se v dobro stečajnih upnikov (torej za račun stečajne dolžnice) dopusti poplačilo iz sporne nepremičnine.

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji in razlogom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sporne premičnine ne predstavljajo pritiklin stanovanja v smislu prvega odstavka 17. člena SPZ. Kot je pravilno navedlo, pritikline niso nujno zajete s prodajno pogodbo, ki se nanaša na nepremičnino oziroma stanovanje, v katerem se nahajajo, temveč je treba vselej upoštevati okoliščine konkretnega primera.

Terjatev, ki jo ima tožeča stranka zoper dolžnika, je (zgolj) predhodno vprašanje v razmerju do zahtevka tožeče stranke v tem postopku, ki je zahtevek na izpodbijanje učinkov darilne pogodbe med zakoncema. Za izdajo začasne odredbe je moral upnik oziroma tožeča stranka za verjetno izkazati, da so podane predpostavke za ta zahtevek, ki jih skupaj določata prvi odstavek 255. člena in prvi odstavek 256. člena OZ.