416. člen OZ

Ker je taksna obveznost nerazdelna, je sodišče prve stopnje sicer lahko k plačilu pozvalo le prvo predlagateljico, bi pa moralo, ker slednja takse ni plačala, nato pozvati na plačilo tudi pritožnika. Škodljive posledice neplačila sodne takse s strani enega solidarnega dolžnika namreč ne smejo prizadeti drugega, ki ni bil pozvan, da takso plača. Na tako presojo ne more vplivati dejstvo, da oba predlagatelja zastopa ista odvetnica. Pomembno je, da pritožnik na plačilnem nalogu ni bil naveden in zato ni mogoče šteti, da je bil pozvan na plačilo takse in opozorjen na posledice neplačila oziroma nepravočasnega plačila.

Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.

Drugi odstavek 395. člena OZ izrecno določa, da lahko vsak solidarni dolžnik dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Pojmu solidarne obveznosti ne nasprotuje, če so sodolžniki za obveznost zavezani z različnimi modalitetami, kamor izrecno spada tudi različen rok izpolnitve. Ta zakonska določba nedvomno ovrže trditev, da se mora dogovor o podaljšanju pogodbenega roka iz obeh aneksov neposredno uporabiti tudi za presojo roka izpolnitve tožeče stranke kot solidarnega dolžnika.

Ko eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega, lahko zahteva le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču; ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist dediščinske skupnosti, udeležba vseh dedičev ni nujna. Tožnica bi torej lahko vložila tožbo sama, vendar pa zaradi obstoja nerazdeljene dediščinske skupnosti le v korist vseh dedičev oziroma te skupnosti.

V konkretnem primeru je dejstvo, ali je sporna nepremičnina skupna last tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, predhodno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna rešitev tudi konkretne zadeve. Če bi se ugotovilo, da je sporna nepremičnina skupna lastnina tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, kot to zatrjujeta toženca, predstavlja tožbeni zahtevek na izročitev sporne nepremičnine tožniku nedeljivo obveznost (416. člen OZ). Če je upnikov nedeljive obveznosti več, sme posamezni upnik zahtevati, naj dolžnik izpolni samo njemu le, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev (drugi odstavek 416. člena OZ), kar pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. V nasprotnem primeru bi namreč tožnik kot skupni lastnik v nasprotju z voljo skupne lastnice, torej matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, na ta način uveljavil izključno posest na nepremičnini, kar pa je v nasprotju z upravičenji skupnega lastnika oziroma solastnika, da ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SP

Če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (deseti odstavek 3. člena ZST-1). To pomeni, da je taksno obveznost dolžan poravnati vsak od zavezancev; šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo poravna eden od njiju. Sodišče prve stopnje je pravilno obema tožencema poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, kar ne spremeni dejstva, da gre še vedno za eno taksno obveznost, ki sta jo skupaj dolžna poravnati oba toženca.

Zavod, ki je upravljavec nepremičnega premoženja, je aktivno legitimiran tudi za vložitev tožbe za izpraznitev poslovnega prostora in njegovo izročitev v posest.

Ker še vedno obstaja dediščinska skupnost, saj dediči zapuščine še niso razdelili, je pravilen zaključek sodišča, da bi morala tožnica oblikovati zahtevek v korist dediščinske skupnosti, ne pa zgolj v svojo korist kot ene od štirih dedičev.

Zahtevek po prenehanju najemnega razmerja in izročitvi stanovanja predstavlja nedeljivo obveznost, kadar je upnikov več. Lastninska pravica na solastnem deležu do 107/1000 predmetnega stanovanja je v razmerju med tožnikom in njegovim pravnim prednikom prešla z izročitvijo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila.

Ob tem, ko izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh (z vidika uporabljene pravne podlage) odločilnih dejstvih, utegne spregled kakšnih trditev pravdne stranke sicer predstavljati kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa mora biti v pritožbi konkretno (in ne s povsem posplošenim sklicevanjem na nedefinirane predhodne vloge v postopku) uveljavljana. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do vseh trditev ni opredelilo predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja konkretizirano in obrazloženo uveljavljanje kršitve. Pritožnica bi torej morala določno navesti, na katera vlaganja se nanaša njen ugovor, da so bila dela, ki so bila opravljena po letu 1981, opravljena samoiniciativno in brez njene vrednosti, in kako to vpliva na višino terjatve tožeče stranke. Ker je pritožbeni očitek posplošen, višje sodišče natančnejšega preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu ne more opraviti. Čeprav sta najemnika prevzela najemodajalkino obveznost urediti poslovni prostor v takšno stanje, da

Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da dedič pokojne ni stranka postopka, kot tudi stališče, da ima univerzalni pravni naslednik osebe, zoper katero je vložena tožba, pravico izjaviti se o tožbi, vloženi zoper njegovega univerzalnega pravnega prednika, v čigar pravni položaj je – skupaj z drugimi dediči – vstopil z njegovo smrtjo. S tem, ko je v zadevi sporočil, da je tožena stranka umrla pred vložitvijo tožbe, je preprečil nastanek nadaljnjih stroškov bodisi tožnicama bodisi zapuščini. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o zlorabi pravic.

Tožnice so bile sospornice. Zahtevki tožnic so se namreč opirali na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, in tudi stvarna in krajevna pristojnost je bila enaka za vsak zahtevek. Kupci so vsi kupili stanovanja od istega prodajalca v isti soseski, kar navaja celo pritožba tožene stranke sama. Vsa stanovanja in garaže so bile prevzete na isti dan od istega prodajalca, ki je v tem sporu tožena stranka. Tožena stranka ne more odpraviti zgolj sorazmernega dela napake v velikosti deleža posameznega kupca na celotnem skupnem delu zgradbe. Odpravi lahko le vso napako ali pa nič. Obveznost tožene stranke je torej v razmerju do tožnic nedeljiva. Kupcem ni treba opisati vzroka napake. Tožena stranka in zanjo izvajalec sta ravnala tako, da je nastal vtis, kot da bo napaka odpravljena. Bilo bi nepošteno, če bi se sedaj tožena stranka sklicevala na prekluzivni rok v položaju, ko je ravnaje tožene stranke bilo takšno, da je kupce zavedlo v prepričanje, da bo napaka odpravljena. Zamakanje strehe je nedvomno takšna napaka, ki je napaka v solidnosti gradnje. Zaradi zamakanja je ogrožena normalna uporaba stanovanj, ki so tik pod streho. Poleg tega lahko zaradi zama

Ker je tožnica odškodnino, ki bi šla zapustniku, zahtevala zgolj zase oz. v svojo korist in ne v korist vseh dedičev oz. njihove skupnosti, niti niso bili preostali dediči vključeni kot (so)tožniki na aktivni strani oz. zajeti na pasivni strani, je treba tak tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti.

Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena. V pravnomočne odločbe ni mogoče posegati, saj se pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb preverjajo v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ter v postopku ustavne pritožbe. Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča je dopustna, kadar je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala zaradi nepravilne uporabe veljavne zakonodaje ali če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja, do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odgovorna je le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja. Protipravnost mora biti jasna in očitna.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo, da spremembe tožbe ne dopusti, čeprav ji toženi stranki nista nasprotovali. S tem je preseglo svoja pooblastila in kršilo 185. člen ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali gre pri vtoževani terjatvi za deljivo ali nedeljivo obveznost, saj bo le tako mogoče presoditi, ali podlago za zahtevek kot je postavljen, predstavlja 416. člen OZ ali 280. člen OZ.

Določilo drugega odstavka 72. člena ZDen se uporablja tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS. Terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen je upravičenje, ki izvira iz skupne lastnine članov agrarne skupnosti, zato pripada vsem članom agrarne skupnosti kot kolektivna terjatev. Kot kolektivno terjatev jo je mogoče uveljavljati le v korist celotne skupnosti oziroma v korist vseh članov.

Šlo je za obveznosti za tekoče potrebe zakoncev, za zadovoljitev potreb njune zakonske oziroma družinske skupnosti, kar velja tudi za vožnjo in ostale storitve v zvezi s preselitvijo toženkinega moža v nov, skupni dom in tudi v zvezi s prodajo njegovega posebnega premoženja, opravljeno po poroki s toženko. Te storitve bi sicer opravila sama, v okviru njune zakonske skupnosti oziroma pomoči enega zakonca drugemu, pa jih zaradi starosti in zdravstvenih težav nista bila zmožna. Za takšne obveznosti pa odgovarjata zakonca nerazdelno, torej odgovarja vsak zakonec upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče (torej od toženke ali od dedičev po pokojnem možu ali od vseh) vse dotlej, dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).

Tožnica, ki je od toženca zahtevala plačilo kolektivne terjatve, bi morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi zahtevala izpolnitev v korist dediščinske skupnosti ali pa, da toženec zahtevani znesek položi pri sodišču.

Ne glede na to, da je v konkretnem primeru prvotožeča stranka plačila sodne takse oproščena, je glede na nerazdelnost obveznosti, drugotožeča stranka dolžna sodno takso plačati enako, kot da sklep o taksni oprostitvi za prvotožečo stranko ne bi bil izdan.

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali so upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki, katerim je bilo nacionalizirano premoženje vrnjeno na podlagi določb Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), upravičeni terjati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe tega premoženja in ali je podlaga za to terjatev določba drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen); - ali je v primeru, ko upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki, katerim je bilo nacionalizirano premoženje na podlagi določb ZPVAS vrnjeno v skupno lastnino, terjajo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe premoženja, oblikovanje tožbenega zahtevka na način, da vsak zase terja le del terjatve, pravilno ali pa mora biti tak tožbeni zahtevek oblikovan skladno z drugim odstavkom 416. člena Obligacijskega zakonika (OZ).