283. člen OZ

Ustaljeno stališče sodne prakse, da roditelj ne more sem izbirati, ali bo otroku kot preživnino plačeval določen denarni znesek, ali pa mu bo zagotovil preživljanje na drug način. Če pa se stranki sporazumeta drugače, se lahko preživnina daje tudi na drug način. Čeprav upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper roditelja, iz katerega izhaja določen način izpolnitve preživninske obveznosti, je torej mogoč tudi drugačen dogovor med preživljalcem in preživljancem, pri čemer pride v poštev tudi neformalen, konkludenten sporazum. Za odločitev v obravnavani zadevi so pravno pomembne ugovorne navedbe, da je dolžnica od oktobra 2017 do maja 2020 svojo preživninsko obveznost izpolnjevala na drugačen, zgoraj opisani način. Kot je višje sodišče že pojasnilo v svojem, v tej zadevi izdanem sklepu I Ip 49/2025 z dne 12. 2. 2025, sicer pri tem ni odločilno, ali je bila življenjska skupnost med staršema in otrokom dejansko ponovno vzpostavljena ali ne, bistveno je, ali je preživninski zavezanec v soglasju s preživninskim upravičencem oziroma njegovim zakonitim zastopnikom svojo preživninsko obveznost res izpolnil na drug način, pri čemer je takšno soglasje lahko tudi konkludentno. Na

Ker je dolžnik v času od marca 2013 do marca 2022 v dogovoru z zakonito zastopnico upnikov skrbel za oba otroka (upnika) tako, da se je z njima ukvarjal in bil vpleten v njune vrtčevske ter šolske obveznosti, in je v tem času priskrbel del stanovanjskega problema ter stroškov bivanja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 283. člen OZ, ko je zaključilo, da je za ta čas šteti, da je dolžnik svojo preživninsko obveznost za oba upnika izpolnil.

Dejstvo, da je dolžnica do vložitve ugovora skrbela za preživljanje mld. upnice, ki takrat še ni bila predana v vzgojo in varstvo očetu (po dolžničinih pritožbenih navedbah je bila mld. upnica k očetu dejansko preseljena šele 23. 7. 2024 na podlagi prisilne izvršbe), še ne pomeni, da je dolžnica svojo preživninsko obveznost do mld. upnice s tem tudi izpolnila, saj v skladu z načelom formalne legalitete iz izvršilnega naslova jasno in nedvoumno izhaja, da mora dolžnica kot mati od pravnomočnosti izvršilnega naslova za preživljanje mld. upnice plačevati mesečno preživnino v znesku 50 EUR, dolžnica pa obstoja morebitnega drugačnega dogovora med njo in očetom mld. upnice glede drugačnega izpolnjevanja preživninske obveznosti v ugovornem postopku niti ni zatrjevala. S pritožbenimi navedbami, da se je oče strinjal s tem, da je v celoti samostojno skrbela za preživljanje mld. upnice, nedopustno širi ugovorne navedbe, saj jih v pritožbi podaja prvič (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Predmet pritožbenega preizkusa je lahko le odločitev sodišča prve stopnje o dolžničinem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je dolžnica zatrjevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Če med staršema ponovno nastane življenjska skupnost po tem, ko je enkrat že razpadla, bodisi kot zunajzakonska zveza ali le ekonomska skupnost, ta sama po sebi še ni ugovorni razlog, v kolikor že pred ponovno vzpostavitvijo obstaja izvršilni naslov za plačevanje preživnine. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. Razlog za pravno veljavni ugovor prenehanja terjatve je lahko le nadomestni dogovor med staršema, da zavezanec ne plačuje preživnine, temveč na drug ustrezen način prispeva k plačevanju stroškov življenjskih potreb otroka. Tako obstoj zunajzakonske skupnosti ni pravno pomembno dejstvo v tem postopku, temveč se ta ugotavlja v premoženjskih razmerjih med partnerjema. Zato so tudi vse pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje o neobstoju izvenzakonske skupnosti, pravno nerelevantne in nanje višjemu sodišču ni potrebno odgovarjati.

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

V tej zadevi je bila Pogodba o cesiji v svojem zapisu jasna: ne po tem zapisu, ne po kontekstu, v katerem je bil ta zapis izoblikovan, ni bila objektivno sporna. Ni mogoče prebijati v celoti jasnega besedila te pogodbe in v njej videti prevzem dolga zgolj na podlagi poznejše okoliščine, da je toženka podpisala Predlog za medsebojno kompenzacijo. Tudi če se ne razišče do konca toženkine teze, da je šlo za nenameren lapsus, je edini še možen zaključek ta, da do pobotanja s toženkinim podpisom tega tožničinega predloga pač ni prišlo, ne pa da je tista pogodba nekaj drugega kot to, kakor se glasi. Izpodbojna tožba ni sklepčna. Prvič, gre za pogodbo med tretjimi, izpodbojna pa so samo dejanja stečajnega dolžnika. In drugič, navedena pogodba je ustvarila pogoje, da družba A. pride v položaj, da bodisi sama s cedirano terjatvijo za plačilo najemnine pobota (kar ji glede na zgoraj opisani lapsus ni uspelo) tožničino terjatev za plačilo kupnine bodisi da se ta pobot zgodi samodejno kot pravna posledica začetka stečajnega postopka. To (oboje) pa je dovoljeno. Ker so bile kompenzacije časovno povsem blizu nakupom, je ob odsotnosti toženkinih navedb o stvarno utemeljenem in razu

Ustaljeno stališče sodne prakse glede drugačnega načina izpolnitve preživninske obveznosti je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Če pa se stranki drugače sporazumeta (kot je to v konkretnem primeru), se preživnina lahko daje tudi na drug način. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da razmerja med starši in otroki niso klasična civilnopravna razmerja in da v postopkih za varstvo otrokovih pravic veljajo specialna pravila, kot tudi, da je izpolnitev lahko opravljena tudi tako, da upnik sprejme nadomestno izpolnitev (283. člen OZ). Odločitvi o dodelitvi otroka in njegovem preživljanju sta neločljivo povezani in preživnino plačuje tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu, pri tistem, ki ima oziroma je imel otroka v varstvu, pa je bistveno, kdo je otroka dejansko preživljal, očitno tudi v soglasju z zakonitim zastopnikom mld. otrok. Plačevanje preživninske obveznosti se lahko izpolnjuje na drugačen način, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, tudi če takšen dogovor formalno ni sklenjen pred sodiščem, saj zadostuje nef

Ker pritožnik z navedenimi očitki izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP), pritožbeno sodišče vse izpostavljene pritožbene navedbe kot nedovoljene zavrača.

V sporni zadevi je šlo za obdobje globoke finančne krize, ko cene vrednostnih papirjev na trgu kapitala niso odražale vrednosti prihodnjih denarnih tokov. To pa je pomenilo razkorak med določili računovodskih standardov (ki pri oslabitvah upoštevajo pričakovane prihodnje denarne tokove) in realnim stanjem na trgu v tem obdobju. Toženci se zato neutemeljeno zavzemajo za nekritično uporabo računovodskih standardov, posebej še, ker je pri vrednotenju posameznih postavk najpomembnejše načelo previdnosti.

Vozilo KIA PRO CEED 2,0 CRDI EX SPORT PACK ++, kakršnega je od dolžnika kupila upnica leta 2009, ni več dobavljivo. Zato ji je dolžnik v skladu z izvršilnim naslovom dolžan izročiti novo vozilo z enakimi karakteristikami, kot izhajajo iz računa dolžnika št. 47639 z dne 31. 8. 2009. Med karakteristike vozila ne sodijo le njegove tehnične lastnosti, temveč celokup karakteristik, ki zajemajo tako znamko, model in motor ter tehnične lastnosti vozila, poleg tega pa tudi serijsko opremo določenega paketa in vse opcije, ki jih naročnik izbere. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da za pravilno izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu zadostuje, da je ponujeno vozilo tehnično ustrezno, sodišče prve stopnje pravno pomembnih dejstev, ki se nanašajo na potrebno opremo in druge lastnosti vozila, ki niso tehnične narave, ni ugotavljalo in se do trditev in dokazov s tem v zvezi ni opredelilo.

Tožeča stranka je bila dolžnica tožene stranke, sodišče prve stopnje pa se je, da bi se prepričalo o "namenu" pravdnih strank, s pomočjo izvedenca prepričalo, da je šlo pri nakupu tožene stranke za potrošni material, ki ga je tožeča stranka prodajala v okviru svoje dejavnosti (maloprodaja) in ki ga je tožena stranka uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti. Navedenega pritožba ne izpodbija. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna terjatev (tožeče stranke) ni vzpostavila "zgolj zaradi" možnosti izvedbe pobota in zaradi insolventnosti tožeče stranke, ki svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Tudi po oceni višjega sodišča je tožena stranka uspela dokazati, da je nakup opravila zato, ker je kupljeno blago potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti, ob upoštevanju prej opisanih okoliščin medsebojnega poslovanja pravdnih strank pa je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka uspela izpodbiti domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Pritožbeno vztrajanje, da je bila pogodba sklenjena kot nadomestna izpolnitev (nikoli ugotovljene) preživninske obveznosti, ni utemeljeno, temveč je prilagojeno toženkini obrambi v tem postopku.

Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo, da je sicer mogoč drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti, vendar to pomeni prenehanje obveznosti le v primeru, če bi upnica oziroma zakonita zastopnica s tem soglašala. V konkretnem primeru pa zakonita zastopnica zanika obstoj drugačnega dogovora o načinu izpolnitve dolžnikove preživninske obveznosti, medtem ko dolžnik zatrjuje kompenzacijo svoje obveznosti do mld. otroka s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice, za kar pa narava terjatve, ki je predmet tega postopka, zatrjevanega načina izpolnitve niti ne dopušča. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Ob upoštevanju načela formalne legalitete, je v izvršilnem naslovu določeno, na kakšen način naj dolžnik svojo obveznost izpolnjuje. Odstop od navedenega pravila je sicer mogoč, vendar le ob soglasju obeh staršev, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj takšen dogovor ni dopusten, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev, ki

Trditveno in dokazno breme o prenehanju terjatve je skladno z določilom 212. člena ZPP na toženi stranki. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ker blagajniški prejemki potrjujejo prejem vsote denarja, ki je na njih navedena, tožena stranka le z nasprotno izpovedjo njenega prokurista, da denarja ob izdaji blagajniških prejemkov ni prejel ter da je blagajniške prejemke podpisal in izdal, ker jih je zakoniti zastopnik tožeče stranke potreboval za pridobitev subvencije, ne prepriča pritožbenega sodišča v resničnost trditev o obstoju zatrjevanega dogovora. Tožena stranka namreč ni predložila nobenega dokaza, ki bi lahko potrdil obstoj zatrjevanega dogovora, čeprav je prokurist tožene stranke, ko je bil zaslišan, zatrjeval, da le-ti obstajajo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje brez konkretnega ugovora tožnika v smeri zmanjšane uporabe hiše v času, ko je v hiši živela tudi toženka, tožniku prisodilo v plačilo uporabnino v polovičnem znesku, je kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Upoštevaje ozko, ledeno in strmo cestišče ter dejstvo, da je tožnica slišala približujoči se avtomobil, ob tem pa psa ni pritegnila bližje k sebi, sodišče ocenjuje, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka. V obravnavanem primeru sicer ni šlo za škodo, ki bi jo povzročila domača žival, pač pa je bila domača žival poškodovana (uničena, ubita). Vendar je po presoji dolžni standard varovanja domače živali ves čas enak - da ne poškoduje dobrin drugih in da sama ni poškodovana. Čeprav je tožnica z vzrediteljem v potrdilo o plačilu zapisala, da gre pri plačilu protivrednosti v višini 2000 EUR za nadomestno izpolnitev, je bila v resnici pogodbeno določena alternativna obveznost: tožnica je bila vzreditelju dolžna izročiti dva mladiča ali pa plačati njuno protivrednost. Z nezmožnostjo izpolnitve prve alternative, tj. izročitvijo dveh mladičev, tako tožnica ni bila prosta izpolnitve obveznosti druge alternative, tj. plačila protivrednosti dveh mladičev.

Da bi moralo sodišče na podlagi zaslišanja in elektronskega sporočila ugotoviti drugačno dejansko stanje, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pogodbeno pravo, ko je toženca obsodilo na plačilo zneska, ki je bil v Splošnih pogojih določen za primer, da naročnik opreme ne vrne, rekoč da gre za pogodbeno kazen. Nobene razlike sicer ne bi bilo, če bi toženec ta znesek namesto izročitve opreme plačal sklicujoč se na nadomestno izpolnitev. Omenjeni splošni pogoj za toženca kot potrošnika ni nepošten, saj ima potrošnik prvenstveno možnost, da opremo, ki jo je prejel od pogodbenika, pač vrne.

Glede na jasno mnenje izvedenca travmatologa ne more biti nobenega dvoma, da je k nastali škodi odločilno prispevala tudi tožnikova alkoholiziranost. Ta nikakor ni bila neznatna, kot poskuša prikazati pritožba. Tožnikovo prepričanje, da je bil kljub temu sposoben za varno vožnjo, ne more biti odločilno. Dejstvo je, da se tožnik na trčenje ni ustrezno odzval in je zato nekontrolirano padel. Odveč je pritožbeno razlogovanje o tem, kako naj bi potekal padec vinjenega kolesarja s kolesa. Bistveno je, da je toženec, čeprav je nanj delovala enako močna sila trka, po padcu, za razliko od tožnika, utrpel le neznatno poškodbo (udarnino). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prenos lastninske pravice na toženčevih nepremičninah. Tožnik je upravičen do odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročil toženec, ne more pa od toženca namesto denarne odškodnine zahtevati njegovih nepremičnin. Takšna zahteva nima opore v materialnem pravu, saj tožnik ne navaja, da se je s tožencem sporazumel za nadomestno izpolnitev (283. člen OZ).

Mati je s sinovega računa dvignila denarni znesek, z namenom prikritja denarnega premoženja pri pridobivanju državne štipendije. V nadaljevanju je bil ta znesek porabljen za nakup čolna, ki spada v skupno premoženje nje in njenega bivšega moža. Vtoževani znesek tako predstavlja dolg v zvezi s skupnim premoženjem, za povrnitev katerega toženka in njen bivši mož odgovarjata solidarno.