311. člen OZ

Neto prejemek iz delovnega razmerja se poračuna s celotnim zneskom, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, četudi je toženec kot s. p. od tega zneska odvedel davke in prispevke. Davke in prispevke, ki jih je toženec kot s. p. plačal v zvezi s civilnopravnim razmerjem s tožnico, glede katerega je kasneje s pravnomočno sodbo odpadla podlaga, bo namreč toženec lahko zahteval nazaj po pravilih davčnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.

Ob dogovoru, da se je tožnik A. A. zavezal plačati kupnino za nepremičnino pred sklenitvijo glavne pogodbe, je povsem jasno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da lahko to, vnaprej plačano kupnino, v primeru nesklenitve glavne prodajne pogodbe zahteva nazaj. Posebna dodatna opredelitev glede tega v sami predpogodbi ni potrebna, ker podlago za to daje že OZ v določbah o neupravičeni obogatitvi. Tako so brezpredmetni pritožbeni očitki, da tožnikova terjatev v predpogodbi ni bila opredeljena po temelju, višini in glede dospelosti. Povsem življenjsko logična je tako tudi povezava med terjatvijo tožnika, ki ima podlago v zakonskih določbah, in hipoteko, ustanovljeno zaradi zavarovanja tožnikove terjatve za primer nesklenitve glavne pogodbe.

Pobot je način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala niti obstoja pobotne terjatve toženke do tožnice, ki bi stala nasproti vtoževani tožničini terjatvi do toženke iz naslova posojilne pogodbe, niti da bi podala ustrezno pobotno izjavo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da morebitne terjatve, ki naj jih bi imela toženka zoper družbo B., d. o. o., ali zoper D. D., ni mogoče pobotati s terjatvijo tožnice. Pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, je predlog za njegovo izločitev po 72. členu ZPP.

Pogodba je bila sklenjena leta 2013, ko terjatev, ki je predmet tega postopka, še ni nastala. Po svoji naravi gre zato za tako imenovano anticipirano (vnaprej dogovorjeno) cesijo, ki pridobi pravni učinek šele z nastankom konkretne terjatve. Pogodba o cesiji je namreč po svoji pravni naravi razpolagalni pravni posel. To pomeni, da s cesijo prehaja terjatev iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. To pa je možno šele, ko cedent pridobi razpolagalno sposobnost. Pogoj za razpolagalno sposobnost cedenta je najmanj, da je terjatev v njegovem premoženju. V predmetni zadevi je do cesije zato prišlo šele z nastankom terjatve, to je 4.10.2024, in ne že v letu 2013. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil dolžnik o odstopu obveščen že v letih 2014 in 2015, ko je na poziv upnika plačal dve terjatvi iz naslova pravdnih stroškov cedenta, prisojeni v drugih pravdnih zadevah, in da je zato izgubil pravico do uveljavljanja pobota. S takim stališčem se pritožbeno sodišče (glede na opisane okoliščine primera) ne strinja. Ker je pravni učinek cesije nastal šele 4.10.2024, je najprej takrat lahko nastal tudi pravni učinek obvestila o odstopu terjatve. Drugačna razlag

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravne

Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13). Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe). Ker pojasnilna dolžnos

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ), se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana o

Da se terjatvi lahko medsebojno pobotata, morata biti zapadli (311. člen OZ). Ker toženkina terjatev za plačilo dobavljenega goriva ob izstavitvi računa št. 48 še ni dospela, prvostopenjsko sodišče materialnopravnega pobota ne bi smelo priznati. Trditev, da vzrok za zamudo ne izvira iz tožnikove sfere, je pavšalna. Na povsem splošno trditev pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti. Tožnik bi moral določno zatrjevati okoliščine zunanjega sveta (dejstva) in ne le abstraktne znake dejanskega stanu ali splošen opis življenjskega dogodka.

Glede na pritožbene navedbe glede prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjeni znesek skladen s kriteriji, določenimi v drugem odstavku tega člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, ki ga ponavlja v pritožbi, da je tožnik zaradi nezakonite odpovedi prejel pogodbeno kazen, ampak zakonsko določene kriterije: trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki, pravice, ki jih je uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja, njegove zaposlitvene možnosti in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odmerjeno denarno povračilo v višini šestih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je upoštevaje zakonsko določene kriterije ustrezno umestilo v primere sodne prakse, ki jo je v obrazložitvi citiralo. Splošni pogoji za pobot, ki veljajo tudi v primeru procesnega ugovora pobota, so določeni v 311. členu OZ, ki določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrs

Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.

Zgrešeni so pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje do pobotnega ugovora tožene stranke opredeliti v izreku sodbe. Tožena stranka je v obravnavani zadevi podala ugovor izven pravdnega pobota, ki ga sodišče obravnava kot vsak drug ugovor ugasle pravice in pri uspešnem sklicevanju na izvenpravdno pobotanje tožbeni zahtevek zavrne, v izreku odločbe pa pobotne terjatve ne omenja.

Tožnik v pritožbenem postopku ne izpodbija prvostopne ugotovitve in zaključka, da je s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 (priloga B7) prevzel dolg, ki ga je imela družba B. d. o. o. do toženke po posojilni pogodbi z dne 27. 1. 2015, s katero je toženka navedeni družbi odobrila in izplačala posojilo v znesku 15.000,00 EUR (prilogi B14 in B9). Tožnik je z navedeno pogodbo o prevzemu dolga prevzel celoten dolg družbe B. d. o. o., kot izhaja iz posojilne pogodbe z dne 27. 1. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že na tem mestu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Navedeni pogoj - privolitev upnika v prevzem dolga, je bil pri tej pogodbi z dne 25. 1. 2017 izpolnjen, saj je toženka kot upnica v navedeni posojilni pogodbi v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena in da v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentirala novega dolžnika, kot to izhaja iz 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.1 Tako privolitev je podal tožnik, ki je pogodbo o prevzemu dolga podpisal osebno

Taksna obveznost v pravdnem postopku nastane zaradi opravljenega določenega procesnega dejanja, ki sodišču nalaga določeno delo. Tožena stranka mora za nasprotno tožbo plačati sodno takso. Ker gre pri ugovoru zaradi pobotanja za smiselno enako procesno dejanje, ki od sodišča zahteva dodatno delo in o tem odločanje v izreku sodbe, je zakonodajalec (na novo) smiselno enako predvidel, da se posebna sodna taksa odmeri tudi za vložen ugovor zaradi pobota.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec v konkretnem primeru ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega strokovnjaka. Toženka v pritožbi vztraja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi moral nekdo ves čas čistiti mokroto in rešetke ves čas ohranjal suhe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe takšna naložena dolžna skrbnost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin konkretnega škodnega dogodka zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke (ali nameščenost protizdrsne preproge), saj v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni in nepravočasni očiščenosti rešetk od nanošene snežne brozge glede samega čiščenja rešetke ni izkazala (niti ni konkretno zatrjevala) načina in dinamike čiščenja (v kakšnih časovnih terminih se je opravljalo čiščenje, npr. da se je čiščenje opravljalo zjutraj vsak dan ali pa dvakrat na dan itd.).

Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje. Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki