148. člen ZOR

Pogodbena razmerja načeloma učinkujejo inter partes (125. člen OZ oziroma 148. člen ZOR), kar bi pomenilo, da naročitelj in namestnik nista v pogodbenem razmerju. Od tega načela je mogoče odstopiti po volji pogodbenih strank, saj pogodbene pravice in obveznosti lahko preidejo (tudi) na singularne pravne naslednike. Položaj namestnika je specifičen, saj mu specialna ureditev mandatne pogodbe daje poseben položaj. Namestnik s prevzemom obveznosti izpolnitve vsaj v delu, ki se nanaša nanjo, vstopi v vlogo prevzemnika naročila in v tem delu pogodba zavezuje tudi njega. Kadar dolžnik (mandatar oziroma v tem primeru namestnik) odgovarja za okoliščine, ki so povzročile nemožnost izpolnitve, gre za kršitev pogodbe. Na mesto dolžnikove obveznosti izpolnitve v naravi v tem primeru stopi obveznost plačila odškodnine. Izpolnitvena obveznost ex lege preide v svoj surogat, v odškodninsko obveznost (odškodnina namesto izpolnitve).

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, torej za stranki, ki sta pogodbo sklenili (načelo relativnosti obligacijskih razmerij). Obveznosti zavezujejo stranko, ki jih je s pogodbo prevzela, pravice pa gredo načeloma upniku, kateremu se je dolžnik zavezal. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti iz pogodbe, ki je bila sklenjena med drugima dvema osebama. Ker tožeča stranka ni pogodbena stranka, na podlagi te pogodbe nima pravice zahtevati izpolnitve niti v korist ene izmed pogodbenih strank.

Zaradi realizacije ustnega dogovora je ta konvalidiral in ima vse učinke najemne pogodbe. Zanjo je v 31. členu ZPSPP predvidena izjema od načela inter partes pogodbenih razmerij.

Stečajni upravitelj je pri vseh dejanjih in odločitvah, ki jih je revident navajal kot podlago za odškodninsko odgovornost tožencev, ravnal kot organ stečajnega postopka, ne pa kot njihov organ upravljanja oziroma zakoniti zastopnik – zaradi česar ni podlage za njihovo odgovornost po 148. členu OZ oziroma 172. členu ZOR.

Ključno za odločitev v obravnavani zadevi je, da tožnik ne zatrjuje niti tega, da bi bil s tožencem v obligacijskem razmerju, na podlagi katerega bi mu bil ta dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, niti kakšnega od odstopov od načela relativnosti pogodbenih razmerij.

Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami in tudi povezava med več prodajnimi pogodbami zadnjemu kupcu ne daje aktivne legitimacije za zahtevek do prvega prodajalca za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče je strankam že na poravnalnem naroku pojasnilo, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen, nato pa je svoj pravni pogled na zadevo med pravdo spremenilo, zato bi ga moralo strankam naznaniti v okviru materialnega procesnega vodstva. Ker je to storilo šele v zavrnilni sodbi, je le-ta za tožnike presenečenje. Tekst : Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (III.-I.2., III.-I.3., III.-I.5 in III.-I.7. tč. izreka, 2., 3., 4. in 6. alineja III.-II. tč. izreka ter IV. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. O b r a z l o ž i t e v : (1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj šestemu tožniku, sedmi toženki, devetemu in enajstemu tožniku ter dvanajsti

SZ v členih, ki jih citira in na katere se sklicuje tožeča stranka (44. člen ter 33. člen v povezavi s 7. alinejo 1. odstavka 41. člena in 6. alinejo 1. odstavka 44. člena SZ) ureja medsebojna razmerja med lastniki stanovanj in njihovimi najemniki in ne daje dobaviteljem storitev za večstanovanjsko stavbo nikakršnih neposrednih zahtevkov napram najemnikom.

Za napake po pogodbi o delu ali po gradbeni pogodbi odgovarja naročniku prevzemnik posla, ne pa podizvajalec. Enoletni rok za sodno uveljavljanje napak se ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec pričel odpravljati napake.

Pravdni stranki kot prodajalca sta se naknadno dogovorili, da bo glede na prodajo enakih solastninskih deležev na koncu toženec tisti, ki bo tožniku doplačal razliko do polovice kupnine. Ker toženec, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme o drugačni vsebini dogovora ali o drugem razlogu za neutemeljenost tožbenega zahtevka, tega ni dokazal, mora dogovorjeno obveznost izpolniti.

Učinki poravnave nastanejo med sklenitelji poravnave, ne morejo pa iz nje izhajati dolžnosti tudi do tretjih.

Leasing pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z drugotoženo stranko, in iz nje izhajajoč interes tožeče stranke do nemotene uporabe vozila v razmerje med toženima strankama ne more poseči na način, kot to želi tožeča stranka. Razmerje med toženima strankama glede storitev in ugodnosti po sistemu zavarovanja (Identicar) je namreč obligacijsko pravno razmerje, katerega temeljna značilnost je tudi njegova relativnost (148. člen ZOR). Res je, da opisano načelo relativnosti pogosto nasprotuje potrebam življenja, ki zahtevajo, da se v določenih primerih priznajo pogodbene pravice tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Vendar tudi v takšnih primerih načela relativnosti ne more preseči sam obstoj interesa tretje osebe oziroma sam obstoj nekega drugega pravnega razmerja med drugima strankama.

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki in praviloma ne za tretje osebe.

Pomembno je, da je tožnica v tem postopku s tožbo zahtevala od tožencev izstavitev listine za vknjižbo njene lastninske pravice na parcelah, vpisanih v vl. št. 57. k.o. ... in da se v oporo uveljavljanemu zahtevku ni sklicevala na morebitno originarno pridobitev zatrjevane pravice, temveč je obstoj slednje utemeljevala s pravnoposlovno (obligacijskopravno) podlago. Zato bi lahko tožnica s takim svojim zahtevkom zoper tožence kot zemljiškoknjižne lastnike uspela le, če bi bila v pogodbenem razmerju z njihovim pravnim prednikom, ki bi se njej zavezal opraviti razpolagalni posel. Vendar je bila tožnica v pogodbenem razmerju le z izročevalcema, od katerih je po izročilni pogodbi z dne 3.4.1991 prevzela med drugim tudi nepremičnino, ki je predmet tega spora. Pravkar navedena izročilna pogodba, ki zavezuje k izročitvi sporne nepremičnine tožnici le izročevalca kot pogodbeni stranki (in ki tudi nista doslej izposlovala vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede sporne nepremičnine), pa ni zavezovalni posel in s tem pravni naslov, ki bi tožnico upravičeval zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine (izvedbo razpolagalnega posla) od tožencev oziroma njihovega pravnega pre

Pravica do plačila za delo, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalka opravila na podlagi kooperantske pogodbe, je relativna, obligacijska pravica, ki učinkuje med njo in njeno pogodbeno stranko, to je izvajalcem gradbenih del (148. člen ZOR). Tožeči stranki se je le izvajalec gradbenih del zavezal, da ji bo za njeno delo plačal in ji je za to tudi odgovarjal. Ostale osebe, ki se k temu niso zavezale, po splošnih pravilih obligacijskega prava tožeči stranki niso dolžne zagotavljati pravičnega plačila za njeno delo. Izjemo predstavlja 612. člen ZOR, ki podizvajalcu pod določenimi pogoji omogoča direktno tožbo proti naročniku (ki je v pogodbenem razmerju z izvajalcem, ne pa tudi s podizvajalcem). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izvajalcu poravnala vse obveznosti iz začasnih situacij, tožeča stranka plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke na podlagi 612. člena ZOR.

Ker sporna pogodba ni bila razveljavljena veže pogodbene stranke in njihove univerzalne pravne naslednike, da jo izpolnijo.

Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami. Tožnica ni stranka prodajne pogodbe, toženka pa ni stranka darilne pogodbe. Tudi povezave prodajne in darilne pogodbe tožnici ne daje aktivne legitimacije za zahtevek do toženke za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini

Čeprav je pogodbo o vplačilu are v imenu in za račun prodajalke podpisal posrednik, takšna pogodba zavezuje neposredno zastopano in drugo pogodbeno stranko. Slednja tako od posrednika, ki ni pogodbena stranka, ne more zahtevati njene razveljavitve, niti njene spremembe v smislu znižanja are ter posledično vrnitve (preveč) plačanega zneska.

Najemnika, za katerega ni izkazano, da je postal pogodbena stranka pogodbe o dobavi toplotne energije, ne zavezuje splošne pogoje dobavitelja toplotne energije, ki so sestavni del pogodbe o dobavi toplotne energije sklenjene med dobaviteljem in lastnikom objekta.

Stranke se lahko kasneje dogovorijo drugače, kot je določeno v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi, če le ne gre za zahtevke, s katerimi ne smejo razpolagati. Ker je pogodba sklenjena kasneje kot sodna poravnava, sta lahko v sodni poravnavi že urejena vprašanja v pogodbi uredili drugače, ali kot pravi revizija sama: ponovno sta odprli vprašanje sporne terjatve. V sami pogodbi ga sicer nista rešili, ker je bila terjatev zanju še sporna, sta pa odločitev o njej v 3. točki pogodbe prepustili pristojnemu sodišču.

Zgolj dejstvo, da je glavni izvajalec del dobil od naročnika plačano odškodnino in obresti zaradi zamud s plačili, še ni upravičenje podizvajalca, da pri tem participira. Zmotno je stališče pritožnika, da bi moral imeti izvajalec posebno pogodbo s podizvajalci zato, da zadrži prejeti znesek zase. Po oceni pritožbenega sodišča bi tožeča stranka kot podizvajalec uspela z zahtevkom proti toženi stranki le, če bi dokazala, da si je tožena stranka izgovorila terjatev do naročnika v določeni višini v korist tožeče stranke. Tega pa tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni uspela dokazati. Tej oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.