451. člen ZOR

Vsebina dogovora je jasna in pomeni toženkino pripoznavo dolga. Dolžni znesek se sestoji iz njenega dolga in dolga njene hčerinske družbe. Ker toženka ni pravočasno uveljavljala ustreznih trditev o prenehanju te družbe in načinu prenehanja velja, da je lahko prevzela dolg svoje hčerinske družbe oziroma pristopila k njemu.

Pogodbene obresti so stranska terjatev, ki po 344. členu OZ zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev. Zamudne obresti pa so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, zato dospevajo dnevno, torej za vsak dan zamude posebej. Pri tem se pravilo o triletnem zastaralnem roku za zamudne obresti iz prvega odstavka 347. člena OZ uporabi samo takrat, ko ob vložitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti še ni potekel zastaralni rok za glavno terjatev. Terjatev za vrnitev posojila zastara v splošnem zastaralnem roku, ki znaša pet let. Pripoznava dolga ni vezana na nobeno obličnost, zato lahko dolžnik pripozna dolg na različne načine. Zadošča, da dolžnikovo dejanje ali izjava na jasen način izraža njegovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja konkretno pravno razmerje z upnikom tako, da lahko upnik na tej podlagi razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga.

Tipično izpolnitveno ravnanje pri gradbeni pogodbi je zaveza izvajalca (gradnja) in ne naročnika (plačilo). Vendar je na podlagi 20. člena ZMZPP glede na vse okoliščine pravnega posla mogoče zaključiti, da je razmerje med pravdnima strankama najtesneje povezano s slovenskim pravom.

Res vtoževani stroški zavezujejo zgolj (so)lastnike nepremičnine, vendar je v konkretnem primeru tožbeni zahtevek utemeljen na obligacijskopravni podlagi (toženec je bil voden kot solastnik poslovnega prostora ter je tožeči stranki posredoval zahtevo, na podlagi katere so se vsi skupni stroški, obračunani za sporni poslovni prostor, glasili na toženčevo ime).

Cesionar lahko od cessusa zahteva izvršbo, čeprav se sodba glasi na cedenta. Pri tem je vseeno ali je bila cesija opravljena pred pravnomočnostjo odločbe ali po njej.

Pogodba o pristopu k dolgu ima kumulativni učinek in po njeni sklenitvi upniku za izpolnitev obveznosti odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik. Položaj upnika je takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika.

Avtonomija strank je omejena glede pogodbenih obresti, ki presegajo višino, določeno v 399. čl. ZOR. Sodišče utemeljeno ni upoštevalo ugotovitev strank o višini dolga, navedenih v pogodbi o pristopu h dolgu, ki zajema tudi takšne obresti. Priznanje dolga sicer ne predstavlja kršitev kogentnih določb ZOR, kar pa ne velja za priznanje obrestne mere za dano posojilo, ki je v nasprotju s citirano kogentno določbo. Zastaranje z vložitvijo tožbe oz. izvršilnega predloga ni pretrgano, če je bila tožba oz. druga zahteva pred sodiščem zavrnjena (2. odst. 389. čl. ZOR). Zastaranje je tako pričelo znova teči s pripoznavo dolga v pogodbi o pristopu h dolgu.

Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pismena pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

Domneva se, da ima hipotekarni dolžnik, čigar nepremičnina je zastavljena, pravni interes opraviti izpolnitev namesto dolžnika iz posojilne pogodbe. Na izpolnitelja preidejo vse upnikove pravice, pri čemer od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Dolžnik lahko ugovarja in dokazuje, da je izpolnitelj plačal preveč.

Da bi iz konkludentnih dejanj tožene stranke lahko sklepali, da je naknadno odobrila pogodbo, morajo biti ta dejanja jasna in nedvoumna (na primer delna izpolnitev pogodbe ali kaj podobnega). To še posebej velja za naknadno odobritev pogodbe o pristopu k dolgu, s katero se pristopnik zavezuje upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, ne da bi imel do njega kakšno nasprotno terjatev.

Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, sodišče zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza.

Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu.

Vpisi pravic v zemljiški knjigi niso abstraktni in so se lahko opravili le, če so utemeljeni v predloženih listinah, iz katerih je izkazan pravni naslov za pridobitev določene pravice, v tem primeru lastninske pravice.

Pasivna legitimacija za toženca izhaja prav iz zastavne pogodbe z dne 4.7.1994, na katero se sklicuje tudi revizija. Ta pogodba zaradi neizvedbe v zemljiški knjigi sicer res ne ustvarja stvarnopravnih upravičenj, ima pa vsaj določena obligacijska upravičenja. V 1. členu pogodbe je določeno, da pogodbenika sporazumno ugotavljata, da na podlagi pogodbe o leasingu z dne 1.7.1994 (med tožnico in A. d.o.o.) obstoji v korist tožnice in v breme toženca in njegove žene določena denarna terjatev. Ker dolg temelji na prikriti posojilni pogodbi, ki je bila kasneje razdrta, mora toženec vrniti prejeti denar s pripadajočimi obrestmi.

Pri pristopu k dolgu pa stopi tretji v zavezo poleg dolžnika in tako dolžnik ni prost obveznosti do upnika. To pa pomeni, da lahko upnik terja izpolnitev od dolžnika ali tretjega ali pa od obeh solidarno.

Pri tem dogovoru gre po mnenju pritožbenega sodišča pravno za pogodbo o pristopu k dolgu po 451. čl. ZOR, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki, da bo izpolnila njeno terjatev do dolžnika, to je do družbe M., in sicer obročno na način, ki je razviden iz besedila dogovora oz. zabeležke - šlo za samostojno in lastno zavezo tožene stranke tožeči stranki.

Kolikor tožena stranka zatrjuje, da naj bi izjava glede dolga S. d.o.o. bila podpisana le s strani tožeče stranke, ne pa tudi s strani druge tožene stranke, pritožbeno sodišče le pripominja, da je tožeča stranka tožbi priložila ne le izjavo, na katero se sklicuje druga tožena stranka v pritožbi, ki s strani druge tožene stranke res ni podpisana, ampak tudi pogodbo o pristopu k dolgu, ki jo je podpisala tudi druga tožena stranka.

Tožena stranka se je zavezala dolžnici, da bo izpolnila njeno obveznost do upnice (tožeče stranke). Ker ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela dolg oziroma pristopila k dolgu, tožeča stranka do nje ni pridobila terjatve.

Z izjavo na listini je toženec pristopil k dolgu. Tožnik je imel pravni interes, da plača dolg, ker je bila njegova nepremičnina obremenjena s hipoteko, dolg pa je zapadel.

Okoliščina, da prodajna pogodba, ki je vsebovala klavzulo o pridržku lastninske pravice, ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa lahko vpliva le na veljavnost lastninskega pridržka prodajalca, ne pa tudi na veljavnost prodajnega pogodbenega razmerja, v okviru katerega je prodajalec v celoti izpolnil svojo pogodbeno obvezo (izročitev stvari).