280. člen ZOR

Institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj predpostavlja situacijo, ko ima upnik denarno terjatev zoper dolžnika, dolžnik pa skuša preprečiti njeno poplačilo. Gre za primere, ko se uveljavlja relativna neveljavnost oz. neučinkovitost dolžnikovega ravnanja zaradi dolžnikove neplačevitosti in se s tožbo zahteva, da pravno dejanje nima učinka do tožeče stranke glede njene terjatve do dolžnika v določenem znesku in da je zato pridobitelj dolžan dopustiti, da tožeča stranka terjatev do dolžnika poplača iz pridobiteljevega premoženja. Če je bila stranka predpogodbe (prodajalec) pri sklepanju predpogodbe v opravičljivi zmoti glede bistvene lastnosti predmeta (od katere je odvisna opredelitev njene vrednosti), lahko odkloni sklenitev bodoče glavne pogodbe. Status nepremičnine (s tem pa njena vrednost) je odločilna lastnost predmeta (in s tem element pred/pogodbe).

Tarča izpodbijanja je lahko vsako dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala njegova plačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. S pravnim dejanjem razumemo vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša dolžnikovo premoženje. Darilna pogodba je pravni posel, ki ustreza pojmu pravnega dejanja, ki se ga lahko izpodbija s paulijansko tožbo, ne glede na to, da tožence (še) nista lastnika sporne nepremičnine.

Védnost dolžnika in tretjega o tem, da s pravnim dejanjem škodujeta upniku, je predpostavka izpodbijanja odplačnih pravnih dejanj (prvi odstavek 281. člena ZOR). Obstoj te predpostavke je bil nedvomno izkazan že s tem, da je D. V. pri sklepanju izpodbijane pogodbe deloval v dvojni vlogi: kot zakoniti zastopnik dolžnika R. d.o.o., ki je poslovni prostor prodajal, in kot tretji, to je kot fizična oseba, ki je ta prostor kupila. Zakon je glede kvalitete upnikove terjatve kot predpostavke za paulijansko tožbo jasen: terjatev mora biti materialnopravno zapadla, ne zahteva pa se, da bi morala biti pravnomočno prisojena ali izvršljiva.

V postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je predmet spora pravni učinek pravnega posla ali drugega pravnega dejanja med dolžnikom in toženo stranko v razmerju do tožeče stranke ter dovolitev poplačila terjatve iz premoženja, ki naj bi se z izpodbijanim pravnim dejanjem preneslo na toženo stranko, ne pa usoda denarne terjatve tožeče stranke do dolžnika.

V 1007. členu ZOR je uzakonjena izjema od akcesornosti: kljub temu, da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok zavezan za celotno izpolnitev. Res zakon predvideva, da mora upnik v stečaju glavnega dolžnika priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroke, toda če tega ne stori, terjatev ne ugasne, temveč odgovarja poroku za škodo, ki jo je trpel (prvi odstavek 1007. člena). V drugem dostavku tega člena pa je jasno določeno, da porok odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Sklep o dedovanju, ki temelji tudi na dedni odpovedi, odkazuje na uporabo določbe prvega odstavka 13. člena ZPP o odvisnosti odločitve od rešitve predhodnega vprašanja. V zapuščinskem postopku se je B. K. dedovanju po svojem očetu odpovedal, zaradi česar ni obstajala potreba za iskanje nagibov za odpoved.

Dopusti se revizija glede vprašanja, kako mora biti pravilno oblikovan tožbeni zahtevek pri tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj; ali zadostuje oblikovalni zahtevek, ali pa mora biti v vsakem primeru hkrati postavljen še dajatveni zahtevek.

Odločilna dejanska ugotovitev, da je tožnik posodil denar A. d.o.o., pomeni, da je dolžnik iz posojilne pogodbe ta družba. Zato tožnik ni dokazal osnovnega pogoja iz prvega odstavka 280. člena ZOR, da ima terjatev zoper osebo, katere dejanje izpodbija s paulijansko tožbo.

Pravica po paulijanski tožbi je v razmerju do osnovne terjatve akcesorne narave. Če je torej med pravdo osnovna terjatev odsvojena, pride tudi v pravdi po paulijanski tožbi v poštev pravilo iz 190. člena ZPP in se pravda nadaljuje med istima strankama, odločitev pa učinkuje za prevzemnika terjatve.

Ob ugotovitvah, da proti staršema tožencev že 17 let neuspešno tečejo izvršilni postopki za poplačilo denarne terjatve, da sta starša tožencev v vseh izvršilnih postopkih vlagala vsa pravna sredstva in da sta zatem ugovore tretjih vlagala še toženca, je pravilen sklep, da sta starša tožencev vedela, da s spornim razpolaganjem škodujeta upnicam. Po ugotovitvi, da proti staršema tožencev tečejo izvršilni postopki in da torej nimata dovolj sredstev za izpolnitev zapadle terjatve, se v pravdi ni bilo treba ukvarjati s tem, ali je bila terjatev plačana. To je predmet izvršilnega postopka.

Pravico do izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ima vsak upnik, ki ima dospelo terjatev in zakon načeloma ne zahteva, da bi morala imeti dolžnik in tretji namen oškodovati upnike. To je odvisno od načina, kako je upnik razpolagal (odplačno ali neodplačno) in od sorodstvenega razmerja oziroma svaštva tretjega. V obravnavanem primeru je dolžnica tožencu podarila trisobno stanovanje. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje upnice, toženčeva dobra vera po izrecnem določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR ni pomembna, ker sam ni prikrajšan; če mora zaradi izpodbijanja predmet ali del predmeta vrniti, je na istem, kot če ga sploh ne bi dobil v dar. Za dolžnico pa je v istem odstavku določeno, da se šteje, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

Predmet izpodbijanja je lahko tudi zavezovalni pravni posel, obligacijska pogodba, iz katere izvira obveznost prenosa lastninske pravice.

Upnik ne more uspeti s tožbenim zahtevkom za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, če je njegova terjatev prenehala obstajati. Zaradi prekluzivne narave roka za uveljavljanje terjatve proti družbeniku izbrisane družbe je tožnikova terjatev prenehala že pred izdajo prvostopenjske sodbe.

Pri prenosu lastninske pravice velja, da rok vložitev actio Pauliana teče od izvedbe razpolagalnega pravnega posla - vpisa v zemljiško knjigo

Terjatev iz naslova davčnega dolga po citirani odločbi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe res še ni bila izvršljiva, je pa že zapadla. Zavezanec za davek je namreč zavezan za plačilo davčne obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala.

Določbe ZGD o spregledu pravne osebnosti v obravnavani zadevi ni mogoče šteti kot lex specialis, saj iz predmetne pogodbe izhaja, da se je druga tožena stranka za izpolnitev obveznosti prve tožene stranke zavezala kot fizična oseba in zatorej ne gre za situacijo, ko bi bil za ugoditev tožbenemu zahtevku potreben spregled pravne osebnosti. Glede dolžnosti direktorja pravne osebe o informiranju npr. posojilodajalca glede finančnega stanja družbe se je načeloma strinjati, da je to prvenstveno skrb tistih, ki se odločajo za poslovanje s pravno osebo. Vendar pa je ob dejanski ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je druga tožena stranka vedela za primanjkljaj v podjetju, ob tem, da je bila edini družbenik lastnik in poslovodja tega podjetja, pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je to namerno zamolčanje slabega finančnega stanja ob dejstvu, da je revident tožniku lažno prikazoval dobro finančno stanje podjetja, šteti za prevaro v smislu prvega odstavka 65. člena ZOR.

Odločitev v izreku izpodbijanih sodb, s katero je tožnica uspela izpodbiti pravno dejanje dolžnice, učinkuje le proti tožencu. Zato ni treba, da bi bila tožba naperjena tudi zoper dolžnico. Z izpodbijanim pravnim dejanjem je pridobil koristi le toženec, zato je po drugem odstavku 283. člena ZOR pasivno legitimiran. Revizija pa utemeljeno opozarja, da je bila predmet izpodbijanega pravnega dejanja le polovica predmetnega stanovanja in da odločitev nižjih sodišč posega v toženčev že prej pridobljeni delež na tem stanovanju. Ta delež pa ne more biti predmet sodbenega izreka, saj ni bil predmet izpodbijanega pravnega dejanja z dne 16.2.2001.

Če gre za pravno dejanje, sestavljeno iz več dejanj, se rok šteje od zadnjega dejanja. Tako pri prenosu lastninske pravice velja, da rok teče od izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni posel pa je izveden, ko je vpisan v zemljiško knjigo.

Pravna dejanja, iz katerih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo.

Tožnik opira svoj zahtevek na pravila paulijanske tožbe Š280. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)Ć. Na njegovi strani je zato trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki so podlaga temu tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 7. člena ZPP). Osrednje dejstvo, na katerem temelji paulijanska tožba, je pravno dejanje upnikovega dolžnika. Osrednji del tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena je zato, razumljivo, da to pravno dejanje vsebinsko opredeli in za svoje trditve ponudi dokaze.