446. člen ZOR

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Pogodbena razmerja načeloma učinkujejo inter partes (125. člen OZ oziroma 148. člen ZOR), kar bi pomenilo, da naročitelj in namestnik nista v pogodbenem razmerju. Od tega načela je mogoče odstopiti po volji pogodbenih strank, saj pogodbene pravice in obveznosti lahko preidejo (tudi) na singularne pravne naslednike. Položaj namestnika je specifičen, saj mu specialna ureditev mandatne pogodbe daje poseben položaj. Namestnik s prevzemom obveznosti izpolnitve vsaj v delu, ki se nanaša nanjo, vstopi v vlogo prevzemnika naročila in v tem delu pogodba zavezuje tudi njega. Kadar dolžnik (mandatar oziroma v tem primeru namestnik) odgovarja za okoliščine, ki so povzročile nemožnost izpolnitve, gre za kršitev pogodbe. Na mesto dolžnikove obveznosti izpolnitve v naravi v tem primeru stopi obveznost plačila odškodnine. Izpolnitvena obveznost ex lege preide v svoj surogat, v odškodninsko obveznost (odškodnina namesto izpolnitve).

Sodišče druge stopnje je utemeljeno sledilo stališčem sodne prakse, da ponovna prodaja sporne nepremičnine nedobrovernemu drugemu kupcu, potem ko jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in s tem ničnost zavezovalnega pravnega posla ter da ima prvi kupec v takem primeru zoper nedobrovernega drugega kupca zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Ko se nedobroverni drugi kupec vknjiži kot lastnik, ima nasproti prvemu kupcu enak položaj, kot prodajalec, zahtevana zemljiškoknjižna listina pa odpravi oviro za vknjižbo lastninske pravice prvega kupca na podlagi prve kupne pogodbe s prodajalcem. Utemeljenosti izpodbijane odločitve ne omaje okoliščina, da je odpravi obravnavane ovire namenjena izbrisna tožba, saj je bilo še ob koncu glavne obravnave stališče pravne teorije o vprašanju aktivne legitimacije za vložitev izbrisne tožbe nedorečeno, tedanja sodna praksa pa je dopuščala zahtevke za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Morebitnih razlogov, ki bi v konkretnem primeru onemogočali uporabo omenjene sodne prakse, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče, revizija ne vsebuje.<

Vsebina dogovora je jasna in pomeni toženkino pripoznavo dolga. Dolžni znesek se sestoji iz njenega dolga in dolga njene hčerinske družbe. Ker toženka ni pravočasno uveljavljala ustreznih trditev o prenehanju te družbe in načinu prenehanja velja, da je lahko prevzela dolg svoje hčerinske družbe oziroma pristopila k njemu.

Druga toženka je z Aneksom z dne 12. 8. 1996 prevzela dolg prve toženke, v kar je tožnica privolila (446. člen ZOR). S tem pa je druga toženka skupaj z obveznostjo prevzela tudi vse tiste ugovore, ki po sami naravi instituta prevzema dolga izvirajo iz osnovne, to je podjemne pogodbe, iz katere izvira prevzeti dolg (450. člen ZOR). To velja tudi za ugovor zastaranja, ki se kot eden od najpomembnejših ugovorov prenaša skupaj s temeljno obveznostjo. To pa v okoliščinah konkretne zadeve pomeni, da glede na pravno naravo osnovne podjemne pogodbe kot gospodarske pogodbe tudi v razmerju med tožnico in drugo toženko (prevzemnico dolga) velja krajši zastaralni rok iz 374. člena ZOR.

Tožena stranka se svoje obveznosti s sklicevanjem na kasnejše preoblikovanje njene podružnice v samostojno pravno osebo, ne more razbremeniti, ne da bi pri tem pridobila soglasje upnika.

Da bi šlo za prevzem dolga, bi moral ob njeni sklenitvi sodelovati upnik in jo odobriti. Vendar nesodelovanje upnika ne pomeni, da pogodba samo zaradi naziva ni veljavna. Pogodba o prevzemu dolga ima namreč učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (453. člen ZOR) tudi tedaj, če upnik ni dal privolitve.

S prevzemom dolga je S. d.d. stopila na mesto toženca in je ta postal prost obveznosti plačila pogodbene vrednosti stanovanja.

Prenehanje opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika z vložitvijo podjetja v družbo z omejeno odgovornostjo pomeni le prenehanje poslovanja fizične osebe kot samostojnega podjetnika, za pravno osebo pa zagotovitev stvarnega vložka. Kljub spremembi položaja podjetniška premoženja je za obveznosti samostojnega podjetnika, ki so nastale pred prenehanjem le-tega, ostala v veljavi odgovornost samega podjetnika kot fizične osebe, torej dolžnika Na podlagi prenosa podjetja v družbo le-ta tudi ni postala pravni naslednik samostojnega podjetnika, saj ni prišlo do statusnega preoblikovanja samostojnega podjetnika v kapitalsko družbo. Tedaj veljavni ZGD (materialnega) statusnega preoblikovanja samostojnega podjetnika v gospodarsko družbo sploh ni poznal.

Posojilodajalec je upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjene) pogodbene obresti v višini kogentno prepisane višine obrestne mere. Za ugotovitev višine obresti, do katerih bi bil upravičen, bi moral tožnik navesti podatke, ki omogočajo njihovo določitev. Navajati bi moral, kdaj točno je toženki dal posojilo v višini 9.000 DEM. Temu trditvenemu bremenu tožnik ni zadostil.

Tožeča stranka zatrjuje nedopustno podlago (51. člen ZOR), saj naj bi pogodbene stranke sklenile pogodbi o prevzemu iz razloga, da pogodbena obveznost iz naslova plačila kupnine za avtomobil ne bi bila plačana. Če je bil to razlog, zaradi katerega so pogodbene stranke sklenile pogodbi, je podlaga nedopustna, zato pogodbi ne morata imeti pravnih učinkov, saj se šteje, da pogodbi nista bili sklenjeni.

Odgovor na vprašanje, katera dejstva so pravotvorna, je odvisen od pravne norme; v konkretnem primeru je to 446. člen ZOR, ki ureja pogodbo o prevzemu dolga. Prevzem dolga je pogodba med novim dolžnikom in prvotnim dolžnikom s privolitvijo upnika ali pa pogodba med novim dolžnikom in upnikom. V obeh primerih je njen bistveni element soglasje upnika za spremembo dolžnika. Tožena stranka ni predlagala, naj se V. Č. zasliši o tem, ampak se je dejanska podlaga, ki jo je ponudila, nanašala na nerelevantna dejstva oziroma na dejstva, ki med pravdnima strankama sploh niso bila sporna.

Namen pogodbenih strank je bil doseči popolno zamenjavo dolžnika, kar je bistvena značilnost pogodbe o prevzemu dolga. S takšno pogodbo se namreč prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Prevzemniku z učinkovanjem prevzema dolga nastane obveznost, ki jo prej ni imel. Bistvo pogodbe o odstopu terjatve ali cesije pa je v prehodu terjatve iz premoženja starega upnika v premoženje novega upnika, kar pa tožnica in toženec s konkretno pogodbo nista zasledovala.

Tožeča stranka je dejansko posojilo družbi M. tudi nakazala, zato ni šlo med tožečo stranko in družbo M. za sklenitev navidezne pogodbe v smislu 66. člena tedaj veljavnega ZOR. Tožeča stranka je izrecno privolila v prevzem dolga družbe M. d.o.o. na pravnega prednika tožene stranke. Direktor pravnega prednika tožene stranke je namreč tožeči stranki na njeno zahtevo izročil dve izjavi, v katerih je potrdil popoln prevzem obveznosti vračila kredita po posojilni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in družbo M. d.o.o..

Skladno 1. odst. 446. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Enake pravne posledice pa za stranki nastanejo tudi tedaj, če je bila sklenjena pogodba med (novim dolžnikom) prevzemnikom dolga in upnikom (primerjaj Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, prof. dr. Stojan Cigoj, Ljubljana 1978, stran 408). Za razliko od prvostopenjskega sodišča, drugostopenjsko sodišče razume ravnanje tožeče stranke (prijava omenjene terjatve v stečajnem postopku nad prevzemnikom dolga V. J. d.d.), kot izrecno dejanje privolitve tožeče stranke v prevzem dolga.

S privativnim prevzemom dolga, ko je družba M. stopila v dolžniško razmerje z upnikom I.H. namesto starega dolžnika je treba upoštevati 1. odst. 117. člena ZPPSL, ki ureja pobot kot enega od načinov, v stečajnem postopku priviligiranega prenehanja obveznosti. V konkretnem primeru pa tudi ni šlo za nedovoljen pobot, predpisan v 118. členu ZPPSL. Družba M. je namreč dolg prejšnjega dolžnika prevzela. Pravne učinke prenehanja terjatve pred začetkom stečaja in s tem objektivne elemente izpodbojnosti bi imela lahko samo izjava o pobotu dospele terjatve upnika (z dne 8.11.2001) z dospelo istovrstno terjatvijo dolžnika (terjatev iz pogodbe št. 5/11 z dne 16.10.2001). Ker je pobotna izjava z dne 9.11.2001 izpodbijana (A/4) kot pravno dejanje oškodovanja upnikov, bi, če bi bilo pravnomočno ugodeno takšnemu tožbenemu zahtevku, v razmerju do stečajnega dolžnika ponovno oživeli terjatvi upnika nasproti dolžniku (iz pogodbe o prevzemu dolga) in dolžnika nasproti upniku (iz pogodbe št. 5/11), ki sta zaradi pobotne izjave prenehali. Obe terjatvi bi nato ex lege veljali za pobotani na podlagi 2. odst. 117. člena ZPPSL.

Trditveno (in s tem dokazno breme) določa materialno pravo, torej katera dejstva mora stranka zatrjevati za nastanek, v konkretnem primeru, pravno upoštevne spremembe v obligacijskem razmerju na strani dolžnika (toženca).

Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, sodišče zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza.

Za prevzem dolga je primarni pogoj, da dolžnik in prevzemnik skleneta pogodbo, ki je sicer lahko tudi ustna.

Tožeča stranka je očitno imela namen skleniti dolgoročno najemno pogodbo in se je zgolj zato odpovedala pravici do povrnitve vlaganj. Z odstopom najemodajalca od najemne pogodbe pred potekom časa je odpadla podlaga najemnikovih vlaganj in je slednji upravičen do povrnitve vrednosti le-teh.