761. člen ZOR

Povratnica, ki potrjuje prejem poštne pošiljke, je javna listina, zato dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno. Dokaza, s katerim bi ovrgel pravilnost vročevalčevega zapisa datuma vročitve, tožnik ni predložil oz. ni predlagal. Tudi to dejstvo bi bilo preverljivo, saj se na pošti naslovnik (prejemnik) – ob podpisu povratnice – podpiše tudi v knjigo vročenih poštnih pošiljk. Zakonska domneva zato ni izpodbita.

Primarni razlog, da določbe drugega odstavka 107. člena ZOR v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, je v tem, da pogodba ni bila izvršena. Ničnost se nanaša ravno na tisto izpolnitev, ki ni bila izvršena, in sicer na toženkino obveznost plačila (oziroma način njene določitve). Konvalidacija zaradi prepovedi manjšega pomena pride v poštev le v primerih, ki bi sicer prenehali pridobljeni učinki pogodbe, ne pa v primerih, ko se zahteva izpolnitev pogodbe.

Konvalidacija ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejstev, na katerih je temeljilo svoj prosti preudarek, imelo podlago v tožnikovih navedbah. Res je, da so trditve in dokazi skopi oziroma da tožnik ni navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov, ki bi še lahko utemeljevali njegov zahtevek po višini. Vendar je bistveno, da bi bilo glede na okoliščine primera ugotavljanje natančnega zneska nagrade nemogoče oziroma neekonomično. Zato je sodišče prve stopnje v okviru tistih dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval in dokazoval, nagrado utemeljeno določilo ob uporabi 216. člena ZPP. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da je utemeljen ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

V konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti). Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR).

Tožeča stranka ni pravilno izpolnila naročila tožene stranke, ker ni delovala v skladu z njenimi interesi (1. odst. 751. čl. ZOR), tožeča stranka je v poslu prodaje polnilne linije nastopala kot prevzemnik naročila tako za prodajalca kot tudi za kupca (konflikt interesov). Drži, da je obveznost naročitelja pri mandatni pogodbi plačilo mandatarju za opravljene posle (761. čl. ZOR), vendar pa le v primeru, če je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil. V obravnavanem primeru pa je ni, ker ni tožeča stranka v vsem pazila na interese tožene stranke kot naročitelja in njeni interesi mu v tem poslu niso bili vodilo.

Prevzemnik naročila lahko odpove naročilo zgolj izrecno, ne zgolj s konkludentnimi ravnanji. Odpoved naročila ima namreč posledice tako v razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila kot tudi v pravnih razmerjih navzven, kjer prevzemnik naročila nastopa v imenu naročitelja. Če se prevzemnik naročila odmakne od dobljenih naročil, se v tem delu ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, kar pomeni, da za ta del posla stroškov ne more zahtevati, ne pomeni pa to odpovedi naročila kot celote. V smeri ničnosti dogovora o odpovedi pravice do odstopa od pogodbe trditvena podlaga tožene stranke ni bila podana, ker pa ne gre za določilo, ki bi bilo nično že na podlagi izrecne določbe zakona, brez obstoja trditvene podlage v tej smeri sodišče ničnosti ne bi smelo samo ugotavljati.

Način določitve višine plačila za mandatno storitev je odvisen od vrste poslov, ki so predmet mandatne pogodbe. Cena za mandatne storitve je lahko določena v ceniku ali s tarifo. Pravično plačilo določi sodišče, če se stranki za ceno nista dogovorili, niti nima mandatar cenika, niti ne velja tarifa za konkretne storitve. Če pa se stranki s pogodbo dogovorita glede višine plačila za opravljeno delo, velja dogovor strank.

Naročitelj v skladu z določilom 761. člena ZOR dolguje prevzemniku naročila običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. Povrniti mu mora tudi vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, ne glede na uspeh (1. odstavek 759. člena ZOR).

Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.

Po določilu tretjega odstavka 749. člena ZOR je prevzemnik naročila sicer upravičen do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. V danem primeru je tožnik izpovedal, da ga je tožnik štel za prijatelja in da je tudi on sam vzdrževal hišo za prijatelja ter je izrecno povedal, da tega ni storil za denar. Ker torej toženec ni uveljavljal nagrade in je izpovedoval o okoliščinah, ki so kazale na to, da je sprejel tožnikov nalog zato, da bi poplačal svoje terjatve in iz prijateljstva, sodišči prve in druge stopnje nista bili dolžni ugotavljati pravičnega plačila za toženčevo delo, uveljavljanje nagrade v reviziji pa pomeni nedovoljeno novoto (387. člen ZPP).