26. člen ZOR

Trditveno breme glede konkretnih okoliščin kdaj, kje in kako sta pravdni sklenili družbeno pogodbo, je na tožniku.

Navkljub zapisu v pogodbi se prava volja nobene od pogodbenih strank ni nanašala na celotno parcelo oziroma tudi na sporni del parcele severno od cipres. V tem delu je šlo za neobstoječ pravni posel. Dejanska pogodbena volja obeh strank glede predmeta obveznosti v času sklenitve pogodbe se je razlikovala od v pogodbi zapisane. V delu, v katerem obstaja razlika in glede česar volje ni bilo, pogodba ni nastala. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo velja za pravice, ki so tam vpisane, v konkretnem primeru to, da je tožnik kupoval od pravega lastnika. Kaj in koliko je kupil, pa je stvar njune svobodne pogodbene volje.

Izrek izpodbijane sodbe vsebuje le odločitev glede ugodilnega dela, medtem ko sodišče prve stopnje v preostalem delu ni zavrnilo tožbenega zahtevka. Tožnik bi lahko skladno s 325. členom ZPP predlagal izdajo dopolnilne sodbe, vendar tega ni storil. Namesto tega je vložil pritožbo, v kateri izrecno izpodbija zavrnilni del sodbe, čeprav ta v izreku ni zajet. Ker tožnik izpodbija del sodbe, ki ga ni, hkrati pa se pritožuje zoper obrazložitev sodbe, za kar ne more imeti pravnega interesa, je sodišče druge stopnje pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Gre za spor med zatrjevano resničnim (tožnico) in navideznim kupcem (toženka). Tožnica bi morala dokazati obstoj zatrjevanega dogovora med njo in toženko in to v času sklepanja kupoprodajne pogodbe, to je obstoj obligacijsko pravne zaveze toženke, kot navideznega kupca, da bo vse koristi iz prodajne pogodbe toženka prenesla na tožnico, kot resničnega kupca. V kolikor bi obstajal med pravdnima strankama kasneje kakšen dogovor o prenosu lastništva na stanovanju, bi šlo za obljubo, ki pa ne predstavlja odločilnega dejstva, obstoja zavezovalnega pravnega posla.

Soglasje volj mora biti izrecno doseženo o bistvenih sestavinah pogodbe in se ne domneva, pač pa mora biti izkazano. Kreditne pogodbe brez v naprej točno določenih bistvenih elementov med (gospodarskimi) subjekti niso niti običajne, niti racionalne, še toliko manj v konkretnem primeru, ko gre za banko. Ker je tožeča stranka kot kreditojemalec sama sebe štela za šibkejšo stranko kreditnega razmerja, v interesu katere je bila predpisana pisnost kreditne pogodbe, je bila takšna oblika pogoj njene veljavnosti.

Le poslovno sposobna stranka lahko izjavi pravno relevantno voljo za sklenitev pogodbe, to je pogoj, da pogodba sploh nastane. Pogodba, ki jo „sklene“ poslovno nesposobna oseba sploh ni nastala – pogodba je neobstoječa oziroma nična.

Sposobnost razsojanja je dejstvo, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Nerazsodnost (nesposobnost razsojanja) mora dokazati tisti, ki se nanjo sklicuje.

Pravica uporabe za razliko od stvarnih pravic na nepremičninah, ki jih poznamo danes (SPZ), ni nastala (šele) z vpisom v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni vpis je bil zgolj deklaratorne narave. Določba tretjega odstavka 3. člena ZLNDL je zgolj sistemske narave in je, izhajajoč iz domneve lastništva, avtomatsko pretvorila pravico uporabe v lastninsko pravico ex lege in ex offo v vseh tistih primerih, kjer je bila pravica uporabe vknjižena v zemljiško knjigo. Sicer pa je za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v prehodu iz družbene lastnine ključen prvi odstavek istega člena, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.

Rok za sklenitev (glavne) pogodbe ni obvezna sestavina predpogodbe (peti odstavek 45. člena ZOR). Če bi se postopek denacionalizacije končal do 31. 12. 1994, bi stranki sklenili glavno pogodbo. Pravdni stranki sta torej šteli, da ju – vsaj do tedaj – predpogodba zavezuje. Zato je zmotna presoja, da je že ob sklepanju pogodbe med strankama obstajal (tak) nesporazum, da predpogodba sploh ni nastala. Gre za različno razumevanje pomena v pogodbi določenega datuma. Pripisovanje različnega pomena pogodbenim določilom pa pomeni, da so pogodbena določila sporna in bi morali sodišči uporabiti ustrezna določila ZOR o razlagi pogodb.

Pravdni stranki z 2. čl. Pogodbe nista sklenili družbene pogodbe (niti njene predpogodbe), po kateri bi tožena stranka odgovarjala za neizpolnitev obveznosti, ki bi bila v ustanovitvi skupnega podjetja. To sicer ne pomeni, da stranki s tem nista izražali svojega namena skleniti pogodbo, ki bi ustrezala splošnim izhodiščem, kakršne sta nanizali v navedeno pogodbeno določilo. Učinek izražanja takšnega namena ustreza pojmu pogajanj, ki pa po načelu svobode obligacijskih razmerij ne zavezujejo in jih vsaka stranka lahko kadarkoli prekine.

Prodajna pogodba je bila v pretežni meri izpolnjena (tožnika sta nepremičnino izročila tožencema v posest že v juliju 1999, toženca sta velik del kupnine že plačala) in gre v konkretnem primeru za kršenje prepovedi (prometa z objekti, zgrajenimi brez lokacijskega dovoljenja in odločbe o dovolitvi priglašenih del) manjšega pomena, v posledici česar se ničnost sploh ne more uveljavljati. Podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev sporne pogodbe, sta toženca utemeljevala s trditvami, da je bila kupoprodajna pogodba razdrta z izjavami, ki vsebujejo takšno voljo obeh strank. V tem obsegu je tožba nesklepčna, saj, če je bila pogodba (sporazumno) razdrta, je ni potrebno razveljavljati.

Iz določbe prve alineje prvega odstavka 58. člena ZDoh izhaja, da je predmet obdavčitve dobiček, ki je bil dosežen s prodajo nepremičnin, prodaja pa se praviloma šteje za izvršeno s sklenitvijo pogodbe o nakupu oziroma prodaji nepremičnin. Ker je revident že s sklenitvijo Dogovora z dne 20. 5. 1999 tam navedene nepremičnine dejansko prodal in dosegel dobiček s prodajo, mu je bil utemeljeno na podlagi določbe 58. člena ZDoh odmerjen davek od dobička iz kapitala od prodaje nepremičnin.

Stranke so odgovorne, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago. Zato je sodišče v primeru, če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, načeloma dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja.

Pravdni stranki sta sicer določili tako vrsto pogodbe (sprememba kreditne pogodbe) kot tudi vsebino (znesek, pogoji), prav tako je izjava namenjena točno določenemu naslovniku – toženki, vendar pa na strani P., d.d., ni bila podana prava in resnična volja za sklenitev spremembe obeh kreditnih pogodb, pač pa (kvečjemu) volja za sklenitev spremembe kreditnih pogodb v bodočnosti.

V okvir trditvenega bremena, če naj se uporabi avtonomno materialno pravo, sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretni zahtevek ali obramba. Takšna zahteva glede trditvenega bremena izhaja iz narave avtonomnega materialnega prava. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče namreč ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Ugotavljanje vsebine pogodbe ima tako značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja.

Glede na ugotovljeno (in v pogodbi upoštevano) pomoč prvotoženca izročevalki do sklenitve izročilne pogodbe ter dogovorjene bodoče obveznosti prvotoženca do izročevalke je pravilen zaključek o odplačni naravi sklenjene izročilne pogodbe. Izročevalka je prvotožencu premoženje izročila kot odmeno za preteklo dolgoletno pomoč in tudi kot odmeno za bodočo finančno pomoč in skrb. Ni torej mogoče pritrditi, da se je želel prvotoženec s pogodbo le nemoralno okoristiti na škodo drugih dedičev in si izgovoriti nesorazmerno premoženjsko korist. Vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan in da se bliža konec njegovega življenja, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega dejanja pri sklepanju pogodbe in ne vpliva na njeno veljavnost. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da so nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje z namenom zagotoviti si potrebno nego in oskrbo v času hude bolezni in proti koncu svojega življenja.

Sporazum, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve stvarne služnosti, najsi bo sklenjen pisno ali ustno, se mora raztezati na toliko okoliščin, da te omogočajo jasno določitev vrste, obsega, trajanja itn. služnosti. Če se ne ve, kaj služnost predstavlja oziroma kakšna je po vsebini in kdo ali kaj je z njo obremenjen, koliko časa ter v čigavo korist, o njeni ustanovitvi pač ni mogoče govoriti.

Dejanska ugotovitev, da je obstajalo soglasje med strankama le glede prenehanja najema (kar očitno ni sporno med strankama) in prepustitvi opreme, še ni zadostna za utemeljitev pravne podlage za razpolaganje tožene stranke s to opremo. Očitno sta pravdni stranki prepustitev opreme toženi stranki razumeli na različnih pravnih podlagah sklenjenega dogovora. Če je tožeča stranka prepustitev opreme razumela v smislu izročitve opreme po (kupoprodajni) pogodbi, tožena stranka pa v smislu dogovora o nadomestni izpolnitvi oz. izročitvi v prodajo, gre za očiten nesporazum o naravi pogodbe, iz česar ni mogoče sklepati na nastanek pogodbenih obveznosti, četudi je obstajalo soglasje glede posameznih skupnih elementov pogodbe.

Soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe je podano le takrat, kadar pogodbeni stranki soglašata glede pogodbenega tipa, saj sicer ni mogoče določiti relevantnih bistvenih sestavin pogodbe.

Izstavitev zadolžnice ni pravni posel in že zato ne drži, da naj bi s sestavo in podpisom listine nastal nov pravni posel imenovan „zadolžnica“ in s tem nova obveznost. Gre za dokumentarno (dokazno) listino, ki dokazuje obstoj pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom ter obstoj in vsebino dolžnikove obveznosti, ki izvira iz tega pravnega razmerja. Kljub temu ima dolžnik vedno možnost dokazovati nasprotno.