285. člen ZOR

Tarča izpodbijanja je lahko vsako dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala njegova plačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. S pravnim dejanjem razumemo vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša dolžnikovo premoženje. Darilna pogodba je pravni posel, ki ustreza pojmu pravnega dejanja, ki se ga lahko izpodbija s paulijansko tožbo, ne glede na to, da tožence (še) nista lastnika sporne nepremičnine.

V postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je predmet spora pravni učinek pravnega posla ali drugega pravnega dejanja med dolžnikom in toženo stranko v razmerju do tožeče stranke ter dovolitev poplačila terjatve iz premoženja, ki naj bi se z izpodbijanim pravnim dejanjem preneslo na toženo stranko, ne pa usoda denarne terjatve tožeče stranke do dolžnika.

Rok za vložitev izpodbojne tožbe, določen v 285. členu ZOR, je prekluziven. Predpostavka za tožbo je, da je terjatev nastala pred izpodbijanim dejanjem in da je zapadla.

Predmet izpodbijanja je lahko tudi zavezovalni pravni posel, obligacijska pogodba, iz katere izvira obveznost prenosa lastninske pravice.

Pri prenosu lastninske pravice velja, da rok vložitev actio Pauliana teče od izvedbe razpolagalnega pravnega posla - vpisa v zemljiško knjigo

Če gre za pravno dejanje, sestavljeno iz več dejanj, se rok šteje od zadnjega dejanja. Tako pri prenosu lastninske pravice velja, da rok teče od izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni posel pa je izveden, ko je vpisan v zemljiško knjigo.

Na podlagi določila drugega odstavka 283. člena ZOR se izpodbojna tožba ne more naperiti zoper dolžnika (prvega toženca) temveč le zoper tretjega, s katerim je bila ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Rok za vložitev tožbe določa 285. člen ZOR in sicer se izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka 281. člena ZOR, torej pri odplačnem razpolaganju, lahko vloži v enem letu šteto od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Zaradi nedvoumnega teksta dogovora toženec neutemeljeno zahteva naj se ugotovi drugačna pogodbena volja. Po določbi 2. odst. 99. čl. ZOR se pri spornih določilih v pogodbah ni treba držati dobesednega pomena, sicer se določila pogodbe po 1. odst. 99. čl. ZOR uporabljajo tako, kot se glasijo.

V 285. čl. ZOR je določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo za izpodbijanje. Navedeno zakonsko določilo pravi, da se izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz 1. odst. 281. čl. lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih. Citirano določbo je treba razlagati tako, da je rok za vložitev tožbe za izpodbijanje odplačnih dolžnikovih razpolaganj eno leto ne glede na to, ali je pridobitelj sorodnik ali ne, rok za vložitev tožbe za izpodbijanje neodplačnih dolžnikovih razpolaganj pa je v vsakem primeru tri leta.

Če je dolžnik odplačno razpolagal s svojim premoženjem v škodo upnikov in ob tem vedel ali mogel vedeti, da jim s tem škoduje, ali če je pridobitelj (odplačnega dolžnikovega razpolaganja) vedel ali mogel vedeti, da dolžnik ravna v škodo svojih upnikov, mora upnik vložiti tožbo v roku enega leta od dolžnikovega odplačnega razpolaganja.

Določbe ZOR o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj je mogoče uporabiti tudi v primeru, ko stranka dednopravne pogodbe (prevzemnica nepremičnine z istočasnim prevzemom bremena) prevzete nepremičnine odsvoji tretjemu.

V sodni praksi ni spora, da glede na drugi odstavek 283. člena ZOR, dolžnik sam ni pasivno legitimiran v pravdni zadevi zaradi izpodbijanja njegovih pravnih dejanj. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno pomembno, ali je šlo za odplačan pravni posel. Od odgovora na to vprašanje so odvisni dolžina prekluzivnega roka za vložitev tožbe, obseg dokazovanja in dokazno breme.

Pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja ni izvršljivost, ampak le zapadlost upnikove terjatve. Dolžnik in tretje osebe, v korist katere je dejanje storjeno, nista nujna sospornika.

V predhodnem postopku je bila z učinkom nasproti toženki in do višine njene terjatve do Marka Š., izpodbita darilna pogodba, s katero je tožnica dobila v last sporno stanovanje. Razsojeno je bilo tudi, da mora tožnica dopustiti izvršbo na svoje stanovanje v navedenem obsegu. Pri takem stanju stvari se tožnica ne more uspešno upirati izvršbi s sklicevanjem na darilno pogodbo in na svojo lastninsko pravico na stanovanju, ki je predmet izvršbe.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je pok. L. R. dne 15.8.1989 sklenil s toženima strankama pogodbo o dosmrtnem preživljanju (117. čl. in nasl. ZD), ki je bila v celoti odplačna (ugotovitev sodišča prve stopnje na 7. str. razlogov sodbe). Tožniku, ki ne sodi v krog nujnih dedičev pok. L. R. (25.člen ZD), sta zato sodišči druge in prve stopnje s sklicevanjem na določbo 119. člena ZD le pojasnili, da toženca kot preživljalca, po smrti L. R. kot preživljanca, nista odgovorna za njegove dolgove. S podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka terjatev, ki jo je imela do pok. L. R. Zaradi določbe 119. člena ZD te terjatve ne more uveljaviti proti toženima strankama. Lahko pa bi tožeča stranka, tako kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izpodbijala dne 15.8.1989 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz razloga, ker je pok. L. R. kot dolžnik, s sklenitvijo te pogodbe oškodoval tožečo stranko kot upnika (280. člen ZOR). Ker je bila pogodba, ki je bila sklenjena dne 15.8.1989, po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP

Zatrjevani neobičajni način izpolnitve obveznosti (oziroma izterjave terjatve) s cesijo ne predstavlja subjektivnega elementa izpodbojnosti, ampak dejansko domnevo, da je upnik vedel oziroma bi moral vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje dolžnika. Takšna domneva (pri vprašanju neobičajnosti izpolnitve gre namreč za dejansko vprašanje) se vzame za podlago sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana (gre torej za dejansko domnevo, ko domnevanih dejstev ni treba ne navajati in ne dokazovati, ampak je treba trditi in v sporu dokazati zgolj predpostavke domneve, tako imenovano domnevno bazo). Cesija zaradi izpolnitve kot institut civilnega prava je po ZOR zakonit in dopusten način izpolnitve obveznosti, v zadnjem času pa med podjetji tudi povsem običajen in pogost način izpolnitve obveznosti, vendar pa je to vseeno neobičajen način poplačila terjatve, saj takšnega načina poplačila upnik ne bi mogel doseči s tožbo. Drugače povedano: neobičajnost je v tem, da je tožeča stranka poravnala svoj dolg na način, ki ni bil vsebovan v njeni obveznosti in ga (drugo) tožena stranka ne bi mogla uspešno uveljavljati, če bi izpolnitev svoje terjatve uveljavljala sodno.