15. člen OZ

Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.

Okoliščina, da je z izposojenim denarjem dejansko razpolagala druga oseba in ne posojilojemalka, na obstoj obveznosti posojilojemalke ne vpliva. Pomembno je le, s kom je tožnik sklenil pogodbo. Na veljavnost pogodb nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ).

Ker tožnica sporazuma ni podpisala in soglasja volj ni bilo, sporazum ne more veljavno povzročiti prenehanja delovnega razmerja, zato so zahtevki po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja, reintegraciji in reparaciji po vsebini sklepčni in utemeljeni. Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preprečuje zamudno sodbo le, če je nasprotje med tožbenimi dejstvi in tožnikovimi lastnimi dokazi očitno, neodpravljivo in takšno, da že na formalni ravni onemogoča sklep, da zatrjevana dejstva držijo. V obravnavani zadevi pa predložena listina, ki navzven izkazuje podpis, ni v očitnem nasprotju s trditvijo, da tožnica listine ni podpisala oziroma da podpis ni njen.

Zavedanje lastne identitete, pravilno umeščanje sebe v čas in prostor, sposobnost razumnega pogovora o svojem aktualnem stanju in vsakodnevnih stvareh ter zmožnost smiselnega odzivanja na verbalne in neverbalne vzpodbude sogovornika še ne izkazujejo ravni kognitivnega funkcioniranja, ki je potrebno za premišljeno in razumno sklenitev pogodbe o preužitku

Konkludentno sklenitev pogodbe izkazuje dejstvo, da je tožnik s pomočjo trajnika devet let toženki plačeval zavarovalne premije, kar je bilo vselej navedeno na njegovih izpiskih bančnega prometa. Ker je toženka tožniku ves čas trajanja pogodbe nudila možnost koristiti svoje storitve in ker je šlo za aleatorno pogodbo, o prikrajšanju ni mogoče govoriti.

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili navidezno pogodbo, katero sta sicer sklenili v pravilni obliki - notarskem zapisu, saj je šlo za pogodbo med zakoncema, namen katere pa je bil zgolj izigrati upnike oz. zaščititi nepremično premoženje, saj se zaradi vpisane hipoteke iz premoženja tožnice ne bodo mogli poplačati. Sodišče druge stopnje je iz izreka izpustilo del tožbenega zahtevka "na podlagi katere bo naslovno sodišče zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Lendavi naložilo oziroma odredilo izbris hipoteke, ki izhaja iz notarskega zapisa SV 662/11, z dne 14. 10. 2011, notarke A. A.", saj se vpis v zemljiško knjigo opravi na predlog stranke in ne sodišča (prvi odstavek 46. člena ZZK-1), slednje pa na samo vsebino izreka sodbe ni vplivalo.

Predlog se zavrne.

Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, ki sta pred sestavo pisne naročilnice že dosegla soglasje za sklenitev naročniške pogodbe. Načelo vestnosti in poštenja je od toženke, ki je ustno sklenila pogodbo s tožnico, terjalo, da bi po prejemu naročilnice, v kolikor je bila v njej dodana kakšna sestavina, s katero se ni strinjala, to sporočila tožnici. Ker toženka vsebini naročilnice ni ugovarjala, se šteje, da je bila pogodba sklenjena pod pogoji iz naročilnice.

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, če so pretirano stroga za drugo pogodbeno stranko (drugi odstavek 121. člena OZ). Po mnenju višjega sodišča so določila splošnih pogojev, ki omogočajo tožeči stranki, da za kratkotrajno parkiranje zaračuna parkirnino, kot da bi parkiranje trajalo več mesecev, pretirano stroga.

V konkretnem primeru je treba pogoj aleatornosti presojati ne samo od sklenitve pogodbe dalje do zapustnikove smrti, ampak od toženkine skrbi za očeta vse od leta 2015 dalje, ko je utrpel srčni infarkt in je prišlo do srčnega popuščanja. To obdobje sta toženka in oče v pogodbi o dosmrtnem preživljanju posebej opredelila v točki g) 1. člena. Upoštevati je treba, da je bil očetov nagib za sklenitev pogodbe tudi toženkina skrb za mater v času njene nepokretnosti in bolezni od novembra 2018 do njene smrti v maju 2019, ter sta tudi to okoliščino v točki f) 1. člena pogodbe natančno, dobesedno po posameznih opravilih opredelila. V primeru presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju so zato okoliščine vsakokratnega primera izredno pomembne in jih ni mogoče poenostavljeno aplicirati na druge zadeve iz sodne prakse.

Srž izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je v ugotovitvi, da pri tožniku ni izkazana kognitivna prizadetost (upad sposobnosti umevanja in razumevanja) kot posledica možganske kapi. Izvedeni dokazi v celoti potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka, da je bil tožnik ob sklenitvi spornih pogodb sposoben oblikovati in izjaviti poslovno voljo ter razumeti njen pomen in pravne posledice.

Sklenitve licenčne pogodbe kot zatrjevane podlage za sporna izplačila v znesku 20.800 EUR toženec ni izkazal. Plačilo 20.800 EUR, ki je knjiženo kot posojilo, je bilo tožencu izplačano brez pravne podlage, zato je znesek dolžan vrniti.

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Po pogodbi o zdravstvenih storitvah je obveznost zdravstvene ustanove oprava dogovorjene zdravstvene storitve, obveznost pacienta pa je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja. Po 2. alineji 3. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotavlja plačilo najmanj 80 % vrednosti za specialistično ambulantne, bolnišnične in zdraviliške storitve kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, razen za poškodbe izven dela. Skladno s 1. točko drugega odstavka 61. člena ZZVZZ dopolnilno zdravstveno zavarovanje (kot oblika prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja) krije razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev v skladu s 23. členom zakona in deležem te vrednosti, ki ga v skladu z istim členom krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Oseba, ki ni vključena v dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je torej glede razlike med vrednostjo zdravstvenih storitev in deležem te vrednosti, ki ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje, samoplačnik.

Za sklenitev pogodbe je namreč potrebno, da se pogodbene stranke zedinijo o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Podano mora biti soglasje volji, pri čemer se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugim ravnanjem. Izjava volje mora biti svobodna in resna. Zgolj izjava prve toženke, da bi tožniku nekaj plačala, pa še ne pomeni, da je med njima prišlo do sklenitve pogodbe, ki bi jo zavezovala k plačilu zneska 30.000,00 EUR, s tem pa tudi ni prišlo do zaveze druge do četrto toženke (1024. člen OZ).

Predlog se zavrne.

Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe. Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati. Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.

Aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračuna ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe, ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala. Oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga podpisala.