543. člen OZ

Darilna pogodba se lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic, vendar je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je potrebno preklic uresničiti z vložitvijo tožbe.

Preklic darila po OZ se lahko zahteva ne glede na stranke darilne pogodbe in razmerja med njimi, medtem ko je določbo 110. člena DZ mogoče uporabiti samo v primeru obstoja zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti.

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen. Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Sodna praksa je enotna v stališču, da je mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila le ob celoviti presoji vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito presojo vseh okoliščin in ravnanj med obdarjenko in darovalcem in glede na ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da so ravnanja, ki jih tožnik očita toženki, razlog za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti na podlagi prvega odstavka 540. člena OZ.

Glede na gramatikalno razlago 234. člena ZZK-1 je bistveno, da je v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila to ustrezalo pogojem za vknjižbo lastninske pravice. Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je namenjen sodnemu konstituiranju razpolagalnega stvarnopravnega posla, ki je bil nekoč že veljavno sklenjen, stranke pa z listino o tem poslu ne razpolagajo več. Tožnica utemeljeno zahteva ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo pristno in torej sestavni del pogodbe, ki sta jo pravdni stranki podpisali. Ugotovitev obstoja darilne pogodbe z njeno vsebino v izreku ugotovitvene sodbe, v pravno razmerje med tožnico, obdarjenko, in toženo stranko, darovalko, vnaša gotovost in odpravlja dvom o obstoju darilne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom in overjenim podpisom. Ker je tožeča stranka v pravdnem postopku uspela, je s tem odstranjena ovira za vpis v zemljiško knjigo, kljub temu, da izvirnika listine, ki bi lahko bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, nima. S tem je tožeča stranka izkazala pravni interes za ugotovitveno tožbo.

Nosilni razlog za uporabo kasatoričnega pooblastila je, da zgolj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe, pravica strank do sojenja v razumnem roku (brez nepotrebnega odlašanja) ne bo trpela, po drugi strani pa bi bilo v nasprotnem primeru poseženo v pravico do pravnega sredstva, saj bi bil celotne sklop dejanskih ugotovitev plod postopka na zgolj eni stopnji sojenja.

Pogoj za preklic darila torej ni le huda nehvaležnost, pogoj je tudi pravočasnost preklica. Enoletni rok je materialni prekluzivni rok, to pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, pravočasnost preklica je pravno odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti zahtevka. Pod točkama 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo tožnikovo trditveno podlago, vendar brez odločilnih dejstev, potrebnih za presojo pravočasnosti vložene tožbe (preklica darila), med razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka pa tudi ni najti razlogov o odločilnih dejstvih glede pravočasnosti tožbe.

Preklic darila po 84. členu ZZZDR ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski „veri v dosmrtno skupno življenje“, marveč vsebuje številne druge primesi ali druge primesi celo prevladujejo. Vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega ali drugega zakonca, če je bilo tako obsežno, da je premoženje spremenilo identiteto, povzroči transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja enega ali drugega zakonca pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta kot zakonca na parceli zgradila stanovanjsko hišo, kar pomeni, da sta ustvarila novo stvar. Vračila darila tožnica ne more več zahtevati, saj darilo, kot je bilo ob daritvi, ne obstoji več. Zato ima možnost uveljavljati darilo le v okviru ugotavljanja skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem. Tožničina starša sta pomagala tožnici in tožencu kot mlademu paru, da si ustvarita samostojno življenje in zgradita svoj dom, in ne gre za darilo, ki bi bilo dano izključno tožnici, ampak je bilo dano njeni družini. Ker je sodišče pravilno upoštevalo, da je bila pomoč dana obema zakoncema, se vi

Rok za preklic darila določen v 543. členu OZ je materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, zatorej bi bilo treba zahtevek tožnika zavrniti že iz tega razloga.

Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel. Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.

Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zar

Na tožnici je bilo dokazno breme, da volja, izražena v kupoprodajni pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju ter da je namesto nje v skladu z drugim odstavkom 50. člena OZ veljala darilna pogodba. Da sta pogodbenika imela ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe namen prikriti neodplačen pravni posel, bi tožnica morala sodišče prepričati do te mere, ko v resničnost njenih trditev ne bi dvomil noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek oziroma tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. To pa tožnici ni uspelo.

Darovalec lahko darilno pogodbo prekliče v enem letu od dneva, ko je zvedel za razlog za preklic. Glede na to, da je enoletni subjektivni rok, določen v 543. členu OZ, prekluzivni rok materialnega prava ob vložitvi tožbe že potekel, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zoper prvega toženca je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek zato, ker je podpisa na obeh pogodbah overil in zoper njega tožnika nimata zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; zoper drugotoženko pa je zavrnitev zahtevka pravilna zato, ker bi tožnika od nje lahko zahtevala bodisi overitev pogodbe bodisi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, vendar izključno v obsegu in vsebini, kot izhaja iz obeh pogodb. Tožbeni zahtevek pa ni tak. Od drugotoženke bo tožnica lahko zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila le v vsebini in v obsegu, kot izhaja iz pogodb.

Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 39. člena OZ), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (3. odstavek 190. člena OZ).

Glede na to, da sta stranki darilno pogodbo sklenili 17.01.1996, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravna pravila ODZ, saj ZOR darilne pogodbe ni urejal. Pogoji za preklic darila po ODZ se v primeru nehvaležnosti obdarjenca do darovalca nekoliko razlikujejo od pogojev, ki jih določa OZ. Sodna praksa je zavzela stališče, da vzrok za preklic ne more biti vsako drobno nedovoljeno dejanje obdarjenca, ampak je le huda nehvaležnost lahko vzrok za preklic. Pravna pravila ODZ o darilni pogodbi se od ureditve po OZ razlikujejo tudi glede roka za preklic darila.