VSL Sklep II Kp 65845/2023

I. Višje sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje pritožbi sodnega tolmača A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 65845/2023-149 z dne 11. 12. 2023.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v odločanje pristojnemu senatu (šesti odstavek 25. člena Zakona o kazenskem postopku) Okrožnega sodišča v Ljubljani.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom sodnemu tolmaču A. A. priznalo plačilo za opravljeno delo v višini 886,83 EUR in materialne stroške v višini 17,73 EUR, oboje povečano za prispevke za PIZ v višini 8,85 % in po ZZVZZ v višini 0,53 %, kar skupaj znaša 989,41 EUR. V preostalem je predlog kot neutemeljen zavrglo.

2Zoper sklep se je pritožil sodni tolmač A. A. iz razloga kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče prvostopenjski sklep razveljavi in ga spremeni tako, da pritožbi ugodi.

3Višje sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tej pritožbi.

4Stvarno pristojnost višjega sodišča kot pritožbenega sodišča izhodiščno ureja 1. točka 104. člena Zakona o sodiščih (ZS). Višje sodišče je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja. V kazenskem postopku skladno s prvim odstavkom 402. člena ZKP o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje, če v tem zakonu ni drugače določeno. Drugače določa šesti odstavek 25. člena ZKP, ki predpisuje pristojnost zunajobravnavnega senata za odločanje o pritožbah zoper sklepe preiskovalnega sodnika oziroma sodnika posameznika okrajnega sodišča, kadar opravlja preiskovalna dejanja in druge sklepe, če tako določa ZKP. Pristojnost zunajobravnavnega senata je predpisana tudi v tretjem odstavku 93. člena ZKP, ki pooblašča zunajobravnavni senat za odločanje o pritožbi, kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom.

5Mogoče se je strinjati s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Kr 7095/2010 z dne 24. 11. 2011, da zunajobravnavni senat ni pritožbena instanca sodečemu sodniku oziroma senatu in da je zunajobravnavni senat pristojen za odločanje o pritožbi zoper posebni sklep o stroških postopka iz drugega odstavka 93. člena ZKP, kadar je postopek že končan, ob zaključku postopka pa višina stroškov še ni znana, ter se iz tega razloga kasneje izda posebni sklep o višini stroškov postopka. Vendar se ob uporabi jezikovne, sistemske in logične razlage izkaže, da je pristojnost zunajobravnavnega senata za odločanje o pritožbi zoper sklep o stroških postopka po tretjem odstavku 93. člena ZKP širša in zajema vse posebne sklepe o višini stroškov postopka, ki so izdani tudi tekom postopka po tretjem odstavku 92. člena ZKP.

6Analiza določb 93. člena ZKP razkrije, da zakon v prvem odstavku določa obveznost sodišča, da v vsaki sodbi ali sklepu, s katerim se kazenski postopek ustavi ali zavrže obtožnica, odloči, kdo plača stroške postopka in kolikšni so. Glede višine stroškov kazenskega postopka drugi odstavek istega člena določa za primer, ko višina stroškov ni znana, da preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata izda poseben sklep o višini stroškov. Zahtevek s podatki o višini stroškov se mora podati v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročena tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek.

7V tretjem odstavku 93. člena ZKP je določeno, da kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep zunajobravnavni senat. Vsekakor se ta določba nanaša tudi na posebni sklep iz drugega odstavka 93. člena ZKP. Predmet presoje v tem posebnem sklepu je namreč zgolj višina stroškov, saj je bilo o temelju odločeno že z odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan. Vendar pa odločanje (zgolj) o višini stroškov kazenskega postopka ni predpisano le v drugem odstavku 93. člena ZKP. V tretjem odstavku 92. člena ZKP je določeno, da se stroški kazenskega postopka v postopku zaradi kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, najprej izplačajo iz sredstev organa, ki vodi postopek, pozneje pa se stroški izterjajo od tistih, ki so jih po določbah zakona dolžni poravnati. V tretjem odstavku 92. člena ZKP ni izrecno predpisana izdaja posebnega sklepa o stroških, zato je tudi razumljivo, da ta določba ne napotuje na uporabo tretjega odstavka 93. člena ZKP. Nedvomno pa je za odločitev o stroških postopka, ki se najprej izplačajo iz sredstev organa, treba izdati poseben sklep o stroških - zlasti takrat, ko se zahtevku ne ugodi v celoti.¹ Nikakor niso redki položaji, ko zahtevek zagovornika, izvedenca ali tolmača ni utemeljen v celoti. Zato je treba o teh stroških odločiti s sklepom, ki neizogibno predstavlja poseben sklep o višini stroškov. Z vidika predmeta presoje se ta sklep v bistvenem ne razlikuje od sklepa po drugem odstavku 93. člena ZKP, saj v obeh primerih sodišče presoja le višino stroškov postopka. Tudi v sklepu iz tretjega odstavka 92. člena ZKP sodišče ne presoja stroškov po temelju, saj je temelj že predpisan v zakonu, in sicer da se stroški najprej izplačajo iz sredstev organa, kadar postopek teče zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Po pojasnjenem sodišče tako v sklepu po tretjem odstavku 92. člena ZKP kot tudi po drugem odstavku 93. člena ZKP odloča le o višini stroškov. Pristojnost zunajobravnavnega senata kot pritožbenega organa zoper sklep, izdan ob uporabi tretjega odstavka 92. člena ZKP, utemeljujejo jezikovna, sistemska in logična razlaga tretjega odstavka 93. člena ZKP.

8Jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka 93. člena ZKP potrjuje zaključek, da se določba ne nanaša le na sklepe iz drugega odstavka 93. člena ZKP, saj je zakonodajalec uporabil veznik "kadar", ki izraža dejstvo, da se dejanje ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj,² torej glede na obravnavano določbo vsakič, ko se o stroških kazenskega postopka po višini odloči s posebnim sklepom. V nasprotju s takšno jezikovno razlago je stališče, da se določba tretjega odstavka 93. člena ZKP nanaša le na drugi odstavek istega člena. Posebni sklep namreč ni le sklep po drugem odstavku 93. člena ZKP, temveč tudi posebni sklep o stroških pri odločanju po tretjem odstavku 92. člena ZKP. Tudi tedaj odločitev o višini stroškov ni vsebovana v sodbi ali sklepu o glavni stvari, temveč v posebnem sklepu, ki je ločen od sodbe oziroma sklepa. Zato o pritožbi zoper tak sklep odloča zunajobravnavni senat.

9Tak zaključek utrjuje tudi sistemska razlaga zakona. Določbe ZKP o pritožbi (o dopustnosti posebne pritožbe oziroma pritožbe, upravičencih do pritožbe, roku za pritožbo, itd.) so, kadar se navezujejo na prejšnji odstavek, na takšen način tudi sintaktično oblikovane, in sicer: "zoper sklep iz prejšnjega odstavka", "zoper sklep iz prejšnjega stavka", "zoper sklep iz [npr.] prvega odstavka", ali "zoper sklepe po določbah tega člena" in podobno.³ Nadalje so določbe v zvezi s pritožbo oblikovane s kazalnimi zaimki, ki se navezujejo na prej navedeni sklep ("ta, tak ali takšen sklep"⁴). V več primerih je sklep, na katerega se določba glede pritožbe navezuje, tudi opisno imenovan.⁵ Vendar pa v nobeni od takšnih določb ni uporabljen veznik "kadar", kot je to v tretjem odstavku 93. člena ZKP. Če bi bilo sporočilo zakonodajalca, da določi pristojnost zunajobravnavnega senata zgolj za pritožbo zoper sklep iz drugega odstavka 93. člena ZKP, bi, tako kot je to storil v številnih drugih primerih, na primer določil: "O pritožbi zoper sklep iz prejšnjega odstavka odloča senat (šesti odstavek 25. člena ZKP)" ali "O pritožbi zoper tak sklep odloča senat (šesti odstavek 25. člena ZKP)" ali "O pritožbi zoper posebni sklep o stroških postopka odloča senat (šesti odstavek 25. člena ZKP)." Vendar zakonodajalec tega ni napravil, ampak je določbo z jezikovnega vidika oblikoval na jasen način, da "kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat (šesti odstavek 25. člena ZKP)". S tem je zapovedal, da vsakič, ko se o višini stroškov kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, torej s sklepom, ki ni zajet v odločbi o glavni stvari, o pritožbi odloči zunajobravnavni senat.

10Širšo uporabnost določbe tretjega odstavka 93. člena ZKP potrjuje tudi posebna ureditev stroškov urejanja knjigovodstva v četrtem odstavku 267. člena ZKP, kjer je izrecno določeno, da se stroške ureditve knjigovodstva s sklepom naloži podjetju ali pravni osebi, ki se lahko pritoži glede utemeljenosti odločbe o povrnitvi stroškov in glede višine. Pri tem se lahko pritoži tudi glede utemeljenosti potrebe po ureditvi knjigovodstva. V istem odstavku (četrti odstavek 267. člena ZKP) je navedeno, da o pritožbi odloča (zunajobravnavni) senat (šesti odstavek 25. člena ZKP). Tudi v tem primeru gre za poseben sklep o stroških postopka, kjer je prav tako določeno, da o pritožbi odloča zunajobravnavni senat, čeprav postopek še ni končan in je višina stroškov že znana. Razumljivo je, da je za navedeni primer izrecno določeno, da o pritožbi odloča zunajobravnavni senat, saj se stroške naloži pravni osebi, ki (lahko) niti ni stranka postopka, ki bi se ji sicer lahko naložili stroški postopka, in ki bi jo bilo težko nedvomno, brez posebne določbe, mogoče umestiti v domet tretjega odstavka 93. člena ZKP. Vendar pa ta določba potrjuje, kar sicer izhaja že iz jezikovne kot tudi sistemske razlage zakona, da ni bil namen zakonodajalca, da zunajobravnavni senat odloča zgolj o pritožbi zoper sklep iz drugega odstavka 93. člena ZKP.

11Tudi logična razlaga ne podpira zaključka, da je pristojnost zunajobravnavnega senata omejena zgolj na sklepe po drugem odstavku 93. člena ZKP. Ni videti razumnega razloga, čemu bi zakonodajalec določil, da bi o pritožbi zoper sklep o stroških končanega postopka, ki so praviloma znatno višji in se jih v primeru obsodilne sodbe naloži obsojencu ter lahko znatno vplivajo na njegov materialni položaj, odločal zunajobravnavni senat - za praviloma manjše stroške, ki se po tretjem odstavku 92. člena ZKP v postopku zaradi kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, in se sprva izplačajo iz proračunskih sredstev, torej o njih niti ni dokončno odločeno v smislu, kdo jih nosi, pa bi odločal senat treh sodnikov višjega sodišča. Ni mogoče prezreti, da gre v obeh primerih za odločanje zgolj o višini stroškov kazenskega postopka in ne za odločanje o njihovem temelju. Zaključku, da bi moralo o pritožbi odločati višje sodišče nasprotuje tudi že predstavljena ureditev 267. člena ZKP, saj v tem primeru pred koncem postopka dokončno in pravnomočno o stroških, ki jih mora nositi tretja oseba, ki (lahko) niti nima drugega položaja v postopku, odloči zunajobravnavni senat, torej je predpisano nedevolutivno pravno sredstvo celo v takšnem primeru.

12Z vidika celostne presoje se pritožbeni senat opredeljuje tudi do drugih dveh položajev, ko ZKP v poglavju o stroških kazenskega postopka (IX. poglavje ZKP) omenja posebni sklep, pri katerih je v teoriji in sodni praksi ustaljena pristojnost višjega sodišča kot pritožbenega sodišča. Gre za četrti odstavek 95. člena ZKP, ki ureja posebni sklep o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka, in drugi odstavek 94. člena ZKP, ki ureja posebni sklep o krivdnih stroških. Navedenima položajema je skupno, da po naravi stvari vključujeta presojo samega temelja naložitve krivdnih stroškov oziroma oprostitve plačila stroškov postopka, s čimer ne gre zgolj za presojo višine stroškov, kakor to velja pri sklepih po tretjem odstavku 92. člena ZKP in drugem odstavku 93. člena ZKP, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.

13V četrtem odstavku 95. člena ZKP je določen tudi poseben sklep, s katerim sodišče oprosti obdolženca⁶ plačila stroškov postopka oziroma odloži njihovo plačilo ali dovoli, da jih povrne v obrokih, če se okoliščine, zaradi katerih bi lahko plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, pojavijo po izdaji odločbe o stroških. Pri analizi te določbe se izkaže, da v predpisanem posebnem sklepu sodišče ne ugotavlja zgolj višine stroškov, temveč presoja večji nabor dejstev, ki se navezujejo na premoženjski položaj osebe, ki so ji bili stroški naloženi v plačilo. Zlasti pa presoja, ali ugotovljeno premoženjsko stanje ustreza merilu ogroženosti vzdrževanja osebe, ki so ji bili stroški naloženi v plačilo. Nenazadnje tudi po nazivu ne gre za sklep o stroških, ampak za poseben sklep, s katerim sodišče obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, zato tudi pojmovno ne sodi v okvir tretjega odstavka 93. člena ZKP. Ne gre prezreti, da odločanje o oprostitvi stroškov kazenskega postopka odseva ustavno načelo socialne države, zaradi česar je razumljivo, da o pritožbi odloča višje sodišče. Takšna ureditev pritožbenega postopka v kazenskem postopku je nenazadnje tudi skladna z ureditvijo, ki velja za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). Navedeno že po sami naravi stvari predstavlja utemeljene razloge, zakaj je za pritožbo zoper sklep o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka uveljavljeno devolutivno pravno sredstvo.

14V pravni teoriji, sodni praksi, kot tudi načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, je ustaljena razlaga, da o pritožbi zoper sklep o krivdnih stroških, ki ga po drugem odstavku 94. člena ZKP izda predsednik senata oziroma senat oziroma razpravljajoči sodnik, odloča višje sodišče, o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika pa zunajobravnavni senat skladno s splošnimi pravili o stvarni pristojnosti v pritožbenem postopku. Iz teorije in sodne prakse izhaja, da se 94. člen ZKP ne sklicuje na tretji odstavek 93. člena ZKP. A ne glede na to, pristojnost višjega sodišča kot pritožbenega sodišča utemeljuje zlasti narava presoje v sklepu, s katerim se v zakonu določenim osebam naloži plačilo krivdnih stroškov. Pri presoji krivdnih stroškov je treba ugotoviti okoliščine nastanka stroškov ter na tej podlagi presoditi, ali je nastanek stroškov mogoče pripisati krivdi določene osebe. Gre za presojo, ki je kompleksnejša od presoje v okviru sklepov o stroških iz na primer 92. člena oziroma 93. člena ZKP, kjer gre zgolj za presojo višine stroškov kazenskega postopka. Pri krivdnih stroških gre za obliko civilne obveznosti za povračilo povzročene škode, nastale zaradi ravnanja osebe, ki se ji krivdne stroške naloži.⁷ To po naravi stvari utemeljuje ustalitev stališča v sodni praksi, da o pritožbi zoper sklep o krivdnih stroških, ki ga izda sodeči senat oziroma sodnik, odloči višje sodišče.

15Povedano strnjeno je pristojnost zunajobravnavnega senata utemeljena na predstavljeni jezikovni razlagi, iz katere nedvomno izhaja, da se tretji odstavek 93. člena ZKP ne nanaša zgolj na drugi odstavek tega člena. To stališče dodatno podpirata tudi sistemska in logična razlaga. Med nabor sklepov, na katere se nanaša tretji odstavek 93. člena ZKP, sodi prav tako sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP, saj gre tudi v tem primeru za odločanje zgolj o višini stroškov. V tem se sklepa iz tretjega odstavka 92. člena ZKP in drugega odstavka 93. člena ZKP razlikujeta od sklepov iz četrtega odstavka 95. člena ZKP in drugega odstavka 94. člena ZKP. V slednjih mora sodišče presoditi predvsem temelj za oprostitev stroškov oziroma za naložitev krivdnih stroškov. Takšnega stališča tudi ne omaje dejstvo, da se tretji odstavek 92. člena ZKP ne sklicuje na tretji odstavek 93. člena ZKP, saj prvo-navedena določba načina odločanja o končnem plačilu teh stroškov niti ne ureja. Kljub temu je na podlagi jezikovne, sistemske in logične razlage ter tudi predmeta presoje tako v sklepih iz tretjega odstavka 92. člena ZKP kot tudi iz drugega odstavka 93. člena ZKP, nedvomno mogoče zaključiti, da se tretji odstavek 93. člena ZKP nanaša na obe navedeni vrsti sklepov.

16V obravnavani zadevi je sodni tolmač vložil stroškovnik na podlagi tretjega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o višini stroškov kazenskega postopka v obliki plačila za opravljeno delo tolmačenja, materialnih stroškov in prispevkov. Njegov zahtevek je po višini priznalo zgolj delno, v presežku pa ga je kot neutemeljenega zavrnilo, pri čemer se sodni tolmač pritožuje zgolj glede višine priznanih stroškov. Skladno s tem gre nedvomno za pritožbo zoper posebni sklep o višini stroškov, ki ni zajet v odločbi o glavni stvari, zato je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep pristojen zunajobravnavni senat po tretjem odstavku 93. člena ZKP.

17Upoštevaje vse navedeno, Višje sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o predloženi pritožbi sodnega tolmača. Po pravnomočnosti sklepa o pristojnosti bo zadeva odstopljena pristojnemu zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani.

¹ Takšen sklep o stroških kot "poseben sklep" imenuje tudi Vrhovno sodišče RS že v načelnem pravnem mnenju z dne 27. 6. 1988, ko je sicer opredelilo upravičence do pritožbe zoper tak sklep.
² Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, pojem iskanja: kadar, dostopno na: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=kadar.
³ Glej: drugi odstavek 33.a člena ZKP, drugi odstavek 34. člena ZKP, tretji odstavek 35. člena ZKP, drugi odstavek 40. člena ZKP, tretji odstavek 66. člena ZKP, tretji odstavek 83. člena ZKP, četrti odstavek 129.a člena ZKP, sedmi odstavek 157. člena ZKP, tretji odstavek 207. člena ZKP, tretji odstavek 212.a člena ZKP, četrti odstavek 213.c člena ZKP, četrti odstavek 272. člena ZKP, prvi odstavek 283. člena ZKP, tretji odstavek 304.a člena ZKP, tretji odstavek 310. člena ZKP, četrti odstavek 450.č člena ZKP, peti odstavek 496. člena ZKP, peti odstavek 498. člena ZKP, četrti odstavek 498.a člena ZKP in deveti odstavek 502.a člena ZKP.
⁴ Glej: tretji odstavek 72. člena ZKP, tretji odstavek 128. člena ZKP, dvanajsti odstavek 149.a člena ZKP, tretji odstavek 181. člena ZKP, četrti odstavek 203. člena ZKP, četrti odstavek 213.b člena ZKP, tretji odstavek 267. člena ZKP, prvi odstavek 275. člena ZKP, četrti odstavek 276. člena ZKP, drugi odstavek 285.c člena ZKP, drugi odstavek 285.e člena ZKP, tretji odstavek 302. člena ZKP, peti odstavek 361. člena ZKP, drugi odstavek 422. člena ZKP, drugi odstavek 435. člena ZKP, drugi odstavek 456. člena ZKP, 528. člen ZKP, drugi odstavek 533.a člena ZKP.
⁵ Na primer: drugi odstavek 33. člena ZKP, peti odstavek 169. člena ZKP, drugi odstavek 195. člena ZKP, šesti odstavek 222.a člena ZKP, četrti odstavek 340. člena ZKP, drugi odstavek 467. člena ZKP.
⁶ Oziroma druge udeležence postopka, ki se jim smejo naložiti stroški kazenskega postopka v plačilo (peti odstavek 95. člena ZKP).
⁷ Da gre za obliko civilne obveznosti je izpostavilo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up-139/95 z dne 4. 2. 1997.