169. člen ZKP

V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da sklep o začetku preiskave v času odločanja o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora še ni izdan, predstavlja oviro za odločanje Vrhovnega sodišča o predloženem predlogu. Če sklep o preiskavi še ni izdan oziroma preiskava še ni uvedena, se kazenski postopek še ni začel in pripora osumljencem s sklepom Vrhovnega sodišča po drugem odstavku 205. člena ZKP ni mogoče podaljšati.

Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.

(Potencialni) oškodovanci pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti so tiste osebe, katerih življenje naj bi bilo ogroženo zaradi ravnanja osumljenca. Druge osebe pri tem dejanju ne morejo biti oškodovanci, zato vlagatelj zahteve za preiskavo ni upravičeni tožilec, kar je okoliščina, ki preprečuje pregon.

V opisu dejanja, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, je določno in v potrebni meri opisano izvršitveno ravnanje obdolžencev - nezakonito opravljanje dejavnosti ravnanja in skladiščenja z odpadki na dodatni površini vsaj 78.045,28 m2, na neutrjenih tleh in nenadkrito. V opisu dejanja so navedene konkretne določbe s področja varstva okolja, ki naj bi jih obdolženca s svojimi ravnanji kršila, to so 68. člen ZVO-1, 70. člen ZVO-1 in 19. člen uredbe o odpadkih. Te določbe predstavljajo ustrezno dopolnilno normo blanketne določbe kaznivega dejanja po 332. členu KZ-1. Opisan je tudi zakonski znak povzročitve (konkretne) nevarnosti nastanka dejanske škode kakovosti zraka, zemlje ali vode ali živalim in rastlinam.

Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen. Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega de

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Iz določbe drugega odstavka 399. člena ZKP izhaja, da zoper sklep, ki ga izda senat pred ali med preiskavo, ni pritožbe, razen če je v tem zakonu drugače določeno. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo je dovoljenost vložene pritožbe zoper sklep izdan na navedeni zakonski podlagi predvidena le kot izjema, ki je v zakonu tudi posebej določena (sedmi odstavek 169. člena ZKP, tretji odstavek 181. člena ZKP, peti odstavek 202. člena ZKP, drugi odstavek 205. člena ZKP). Ker zakon za primer zavrnitve dokaznih predlogov med preiskavo s strani izvenobravnavnega senata ne predvideva pritožbe zoper tak sklep senata, drugače pa ni določeno niti v določbi prvega odstavka 177. člena ZKP, pritožba zoper tak sklep, ne glede na napačno dan pravni pouk, ni dovoljena. To je višjemu sodišču, glede na določbo 390. člena ZKP narekovalo zavrženje pritožbe kot nedovoljene, v povezavi z določbo 404. člena ZKP, po kateri se določbe 399. - 403. člena ZKP smiselno uporabljajo za vse sklepe izdane po tem zakonu.

Za razliko od pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predsednica sodišča ustrezno upoštevala določila ZKP, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča procesna opravila preiskovalne sodnice ne kažejo na kakršnokoli njeno pristransko ravnanje.

V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Skozi to postopkovno fazo sodišče zgolj oceni, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obravnavani osumljenec izvršil kaznivo dejanje. In v aktualnem stadiju zbrano gradivo je po oceni pritožbenega sodišča takšne kvalitete, da poda zadostno podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Posledično je pritožbeno sodišče zoper A. A. uvedlo kazensko preiskavo.

Navedbe v konkretnem opisu kaznivega dejanja, da je "osumljeni oškodovanca namenoma pregovoril v poslovno sodelovanje in lažnivo prikazal, da bo izpolnil svojo obveznost z dovozom in nasutjem kvalitetne zemlje", po oceni pritožbenega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo tega zakonskega znaka. Vsebini in naravi teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj zakonskega znaka preslepitve. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja sicer navedeno, da je osumljeni (pri opravljanju gospodarske dejavnosti) z lažnim prikazovanjem preslepil oškodovanca, da bodo obveznosti izpolnjene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obstoječih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine, kot bistvenega znaka kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru bi za uvedbo preiskave moralo biti na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma izkazano, da je bil goljufiv namen pri osumljenemu A. A. podan že ob sklenitvi posojilnih pogodb z dne 21. 8. 2012 in z dne 18. 4. 2013. Ne gre pa za kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1, če se šele po sklenjenem poslu pojavi namen, da si storilec pridobi protipravno premoženjsko korist.

V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče namreč v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da so osumljenci izvršili kaznivo dejanje. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in vztrajanju okrožnega državnega tožilca, da gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 pa je dodati le, da bo končna pravna opredelitev dejanja mogoča šele v kasnejši fazi kazenskega postopka, ko se bodo izvajali dokazi, s katerimi se bo potrdila ali ovrgla teza tožilstva, da so osumljenci ravnali z oškodovanko na način, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi.

Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

V abstraktnem delu opisa dejanja po predmetni zahtevi za preiskavo oziroma pravnem stavku, oškodovanec kot tožilec osumljeni očita izvršitveno obliko goljufije z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin, ki pa je v nadaljevanju opisa ne konkretizira, t. j. ne navede katere dejanske okoliščine je osumljena oškodovancu lažno zatrjevala oziroma mu jih prikrivala in ga s tem spravila v zmoto. Zatrjuje le, da ji je oškodovanec v škodo svojega premoženja izročil premoženje velike vrednosti (v nadaljevanju ga specificira) ″zaradi domnevne izvenzakonske skupnosti″, ki naj bi jo osumljena po prekinitvi izvenzakonske skupnosti odtujila ter kupnino zadržala zase.

Glede na v opisu jasno in konkretno navedeni znesek oškodovanja v višini 50.000,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno sledilo pravni kvalifikaciji po prvem, in ne po drugem odstavku 240. člena KZ-1, saj se za slednjo zahteva povzročitev velike premoženjske škode, kar pomeni škodo, ki presega in ne le dosega 50.000 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da sodišče na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ni vezano, zanemari pa, da je absolutno vezano na opis kaznivega dejanja, kot ga v zahtevi navede oškodovanec kot tožilec, sodišče pa ga ne sme dopolnjevati oz. širiti s spisovnimi podatki ali lastnimi ocenami oz. sklepanji. Pritožbena izvajanja, da je oškodovancu kot tožilcu nastala premoženjska škoda v bistveno višjem znesku od 50.000,00 EUR, saj je bil kot porok in zastavitelj že per se dolžan D. d.d. vrniti znesek najetega kredita najmanj skupaj z obrestmi kredita, so zato neupoštevna, saj se oškodovanje v višjem znesku v opisu ne očita.

Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženčeva aktivnost po storjenem kaznivem dejanju iz člena 240/2-1 KZ-1 takšna, da po subjektivni in objektivni plati presega kriminalno količino, zajeto v predhodnem kaznivem dejanju, in predstavlja napad na drugo zavarovano dobrino, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru, je bilo potrebno zoper obdolženega uvesti preiskavo tudi zaradi kaznivega dejanja pranja denarja.

Izvršitev procesne goljufije, t.j. uveljavljanje lažnega tožbenega zahtevka, se nanaša na navajanje lažne trditvene podlage, na predložene lažne dokaze pa se nanašajo druga kazniva dejanja, npr. kaznivo dejanje ponarejanja listin. Tako v civilnem kot kazenskem postopku je uveljavljeno strogo ločevanje med trditveno in dokazno podlago zahtevkov. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, saj dokazna listina sama po sebi ni trditev, temveč podlaga trditvi. V kazenskem postopku se za uspešno procesiranje obtožnega akta (tudi zahteve za uvedbo preiskave) zahteva sklepčen opis očitanega kaznivega dejanja, t.j. opis iz katerega izhajajo vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Takega opisa v nobenem primeru ni moč nadomestiti s predlaganimi dokazi tako, da bi moralo sodišče na podlagi predlaganih dokazov samo sestavljati obtožne trditve. Tožilec v konkretnem opisu zahteve za preiskavo nikjer ni zatrjeval, da bi osumljeni v pravdi navajal lažno trditveno podlago, niti na kakšen pravdno upošteven način naj bi to storil in kaj naj bi bile lažne trditve. Iz opisa zahteve za preiskavo izhaja zgolj in samo očitek o dveh zatrjevano lažnih listinah, ki jih je osumlje

Pritožnik se glede preslepitvenega namena moti, saj po zakonskem opisu navedenega kazniva dejanja, namen ni njegov zakonski znak in v posledici ne nekaj, kar bi bilo treba v izreku posamezne sodne odločbe posebej opisovati ali dodatno konkretizirati. Še zlasti, ker je izkustveno malo verjetno, da bi nekdo ravnal samo zato, da bi drugega preslepil in ne morebiti, da bi z ravnanjem sledil kakšnemu bolj smiselnemu cilju.

Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, kot je že bilo obrazloženo, da kazenski postopek ni namenjen razlagi določb zakonov in pogodb, ki urejajo civilnopravna razmerja med poslovnimi subjekti in da mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, pri čemer tudi vsebina listin (priloge A34, prejšnje pogodbe, sklenjene med občinami in L. L. ter druge) ne potrjuje utemeljenosti suma, da je osumljenka storila navedeno kaznivo dejanje. Tudi če so že prejšnje pogodbe vsebovale določilo o tem, da bodo sredstva, prejeta od države, vrnjena občinam, in tudi če je osumljenka pogodbe s takšnim določilom večkrat podpisala, ni mogoče oceniti, da je izvršila kaznivo dejanje, ko v skladu z mnenjem Ministrstva za finance sredstev, ki jih je prejela L. L., ni nakazala občinam.