450.č člen ZKP

S prostovoljnim priznanjem krivde obdolženca oziroma sklenjenim sporazumom o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, je priznana tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi, na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti. Glede na enako dejstveno podlago, ki je pomenila podlago tako za sprejem priznanj krivde oziroma sporazumov o priznanju krivde s strani posameznih obtožencev, kot tudi dejstveno dokazno podlago, ki je bila predmet predlagane izločitve dokazov, navedeno privede do ugotovitve, da kljub temu, da pritožnik v obravnavani zadevi ni izkazal obstoja nobene okoliščine, ki bi kazala, da je predsednik senata v tej zadevi dejansko odločal kakorkoli pristransko, za obstoj te kršitve zadošča že obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Ravno zaradi dejstva, da je glede na predhodno sprejete sporazume o priznanju krivde moč zaključiti, da je z navedenim predsednik senata že izrazil stališče o dovoljenosti in zakonitosti dokazov v obravnavani zadevi, odločanje o zakonitosti le-teh dejansko vzbuja pomisleke v smeri že predhodno zavzetega stališča o zakonitosti dokazov, še pred vsebinskim presojanjem a

Prisotnost orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP

Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet sporazuma o priznanju krivde, saj je s tem, ko je izreklo pritožbeno problematizirano pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, izreklo drugo, in sicer strožjo kazensko sankcijo, ki s sporazumom ni bila dogovorjena. Četudi je državna tožilka navedeno sankcijo na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, je s tem podala predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti.

Volja strank sporazuma o priznanju krivde pravno učinkuje oziroma zamejuje polje sodnega odločanja le glede vprašanj, ki so v sporazumu izrecno dogovorjena. Odločanje o izostalih vprašanjih, vključno z izrekom fakultativnega varnostnega ukrepa, pa ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja volje strank.

V obravnavanem primeru izrečene sodbe na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ne zajema pritožbeno problematiziranega (fakultativno določenega) varnostnega ukrepa odvzema predmetov, bi dodajanje te kazenske sankcije v sodbo, glede na navedene zakonske podlage in upoštevaje sprejeta stališča sodne prakse, pomenilo nedovoljeno dopolnjevanje volje strank.

V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pomeni naknadno določen odvzem predmetov nedovoljeno dopolnjevanje volje strank, zato sodišče tega ukrepa, potem ko je sporazum enkrat sprejelo, ne bi smelo izreči.

Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 13. 12. 2021 namreč izhaja zgolj, da je sodnica posameznica pozvala obdolženca in navzočega višjega državnega tožilca, da se izjavita o sestavi sodišča pri opravi naroka za izrek kazenske sankcije (l. št. 374), o čemer se je izjavil le višji državni tožilec, ne pa tudi obdolženec.

Sporazum ni nedovoljen in ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Ker ga sodišče ni sprejelo, ga ne zavezuje. Zatrjevanje vpliva sporazuma na odločanje sodišča ne more biti odločilno, ker je potrebno upoštevati, da je nosilec sodne funkcije profesionalni (poklicni) sodnik od katerega je zato mogoče pričakovati, da bo v zadevi odločal nepristransko, objektivno ter zakonito. Ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450.a člena ZKP za sporazum v navedeni procesni situaciji ne velja.

Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS. Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določ

Priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi.

Natančna obrazložitev preizkusa podprtosti priznanja krivde z dokazi v spisu ni potrebna. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker v sodbi niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum o priznanju krivde, ni podana.

S tem ko pa je bil okrožni sodnik izločen od opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi ter je bila zadeva dodeljena novi sodnici, pa se je procesna situacija, kot je bila predvidena v sklepu z dne 4. 12. 2019, bistveno spremenila. Ne glede na napotilo v navedenem sklepu bi namreč morala nova sodnica v skladu z drugim odstavkom 450.č člena ZKP in načelom neposrednosti ponovno samostojno presoditi, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoj za sprejem sporazuma o priznanju krivde in zato ni dovolj, da je zgolj prebrala sklep prejšnjega (izločenega) sodnika o sprejemu sporazuma o priznanju krivde. Iz tega razloga imajo zagovorniki prav, da bi moral v obravnavani zadevi biti ponovno opravljen predobravnavni narok in ker tega ni storila, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum. Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih po

Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal. Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP). Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo poseglo v izrek sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ter spremenilo njegov pomen in vsebino, pri izdaji sodbe nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP, po kateri sodišče, če presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji, sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme. Po ustaljeni sodni praksi torej sodišče v skladu z navedeno določbo sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami. Ker je obrazložena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženkino zdravstveno stanje v povezavi z razmerami v ZPKZ Ig v zvezi z zdravniško oskrbo ne more vplivati na sklenjen sporazum o priznanju krivde. Njene trditve v smeri prisiljenja v sklenitev sporazuma o priznanju krivde, ostajajo zgolj na ravni navedb, medtem ko vsi ostali podatki v spisu kažejo ravno nasprotno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točki 2. obrazložitve, da je obdolženka razumela pravno naravo in posledice danega priznanja ter da je bilo dano prostovoljno, da je bilo jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

Zakonska ureditev, skladno s katero mora obdolženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena varovanju obdolženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma. Ker sodišče obtožencu v primeru sporazuma o priznanju krivde pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma (kot je to primer pri priznanju krivde), po presoji Vrhovnega sodišča ni razumnega razloga za poučevanje obtoženca o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

Višina protipravne premoženjske koristi iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja, ki je predmet sporazuma o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, ni nujno enaka višini protipravne premoženjske koristi, ki se odvzame.