72. člen ZKP

Navedeno vsebinsko nestrinjanje obtoženca z delom odvetnika kvečjemu lahko pomeni potrebo po njunem tesnejšem medsebojnem usklajevanju obrambnih stališč, ne pa podlage za zaključek, da je zagovornikovo delo nestrokovno in je zato njegova razrešitev iz krivdnega razloga na mestu.

Sklep o razrešitvi je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je vročen zagovorniku. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, a

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 zoper obdolženca odredil pripor. Prostost je bila obdolžencu nato ponovno odvzeta 27.12.2024 ob 19.30 uri. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 2.1.2025. To pomeni, da bi se moralo šteti, da je bila obdolžencu prostost vzeta 27.12.2024 ob 19.30, na podlagi sklepa II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 pa je pripor lahko trajal največ mesec dni. Ob ponovnem podaljšanju še za 2 mesca lahko pripor traja do 27.3.2025 do 19.30 ure, vendar je potrebno v ta čas všteti čas policijskega in sodnega pridržanja, ki je trajalo od 17.12.2024 od 10.52 do 20.12.2024 do 17.09 (skupaj 3 dni, 6 ur in 17 min). Posledično pripor ne traja do 27.3.2025 do 19.30, temveč do 24.3.2025 do 13.13 ure. Pritožbeno sodišče je sledilo primerljivi praksi Vrhovnega sodišča XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000 in odločilo, da je potrebno pritožbo, ki jo je zagovornik vložil dan po izdaji sklepa o njegovi razrešitvi, zavreči kot nedovoljeno.

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih. Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.

Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve. Nacionalna sodišča morajo zagotoviti, da bo postavljeni zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, hkrati pa je treba vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pritožbeno sodišče se strinja, da izvrševanje pripora posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar prav zato ZKP ureja položaj pripornikov, njihove pravice in dolžnosti med izvrševanjem pripora, omejitve teh pravic ter nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja pripora. Sicer pa so priporniku stiki z osebami zunaj zavoda dovoljeni v različnih oblikah, ki skladno določbi četrtega odstavka 213.b člena ZKP med ostalim vsekakor vključujejo obiske, telefonske pogovore in (e-)dopisovanje. Teza pritožbe v smeri okrnitve zmožnosti komuniciranja obdolženega z zunanjim svetom v času odrejenega pripora je zatorej že ex lege ovržena.

Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na podatke kazenskega spisa pravilno povzelo pomembna dejstva oziroma procesne dogodke v zvezi s prošnjo zagovornika za preložitev glavne obravnave dne 25. 11. 2019, vendar je v nadaljevanju po presoji višjega sodišča zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnik namenoma čakal na zadnji trenutek za obvestilo sodišču o svoji zadržanosti in da njegovo ravnanje več kot očitno kaže na zavlačevanje postopka. Ugotovljena predhodna procesna aktivnost odvetnika v postopku, do razpisanega naroka dne 25. 11. 2019, nato pa neudeležba na tem naroku, potem ko sodišče ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev, ob navedenem pa še bolezensko stanje njegove tajnice, po presoji višjega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je odvetnik z nepristopom na zadnji razpisani narok z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačeval kazenski postopek. Ker je takšna dejanska ugotovitev pogoj za denarno kaznovanje odvetnika po 140. členu ZKP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana, je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Ob zavedanju, da pri obvezni obrambi zagovornik obtožencu nudi kvalificirano strokovno pomoč ter da je med njima potrebna določena stopnja zaupanja, sodišče druge stopnje vendarle ne more mimo dejstva, da prav izrazito izkazano nezaupanje obtoženke do slehernega zagovornika, ki ji je bil postavljen v tem postopku po uradni dolžnosti, kaže na to, da obtoženka institut razrešitve zagovornika zlorablja zato, da sodišču prve stopnje otežuje vodenje tega kazenskega postopka v razumnem času.

Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.

Stranka ne more neomejeno zahtevati razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti. Vlaganje predlogov za razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti, na način kot to dela obtožena, in je bil predstavljen v tej odločbi, predstavlja zlorabo instituta razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti, torej zlorabo procesne pravice, saj ravnanje obtožene presega mejo upravičenja, ki ga v četrtem odstavku 72. člena ZKP daje obdolžencu, v primeru, če zagovornik ne opravlja svoje dolžnosti v redu. Interes, ki ga obtožena zasleduje s predlogi za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti, zato ne spada med tista upravičenja, ki jih obsega določba četrtega odstavka 72. člena ZKP.

Senat sodišča druge stopnje pritrjuje zaključku v napadenem sklepu, da je zagovornik, obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, ves čas skrbno in strokovno v skladu z Zakonom o odvetništvu ščitil pravice in koristi obtoženega, zato je pravilna odločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, da se obtoženčeva zahteva za zagovornikovo razrešitev zavrne.

Ključnost sodelovanja med obtožencem in zagovornikom, postavljenim po uradni dolžnosti, je zaupnost njunega odnosa, ki omogoča sodelovanje in učinkovito obrambo.

Že v zahtevi za svojo razrešitev, kot tudi obravnavani pritožbi, zagovornica sama zatrjuje in poudarja, da je njeno sodelovanje z obdolžencem povsem onemogočeno, kar ji posledično onemogoča kakovostno opravljanje zaupanega dela in učinkovito obrambo obdolženca. V situaciji, ko zagovornik sam izpostavlja in zahteva svojo razrešitev zaradi neobstoječega medsebojnega zaupanja z obdolžencem, je po mnenju višjega sodišča realno težko pričakovati, da se bo maksimalno angažiral pri obdolženčevi obrambi. V takem primeru pa dejansko lahko nastopijo okoliščine, ki bi lahko povzročile nevarnost kršitve pravice do obrambe obdolženca, kot utemeljeno poudarja zagovornica.

Strinjanje obtoženca in zagovornika, da se slednjega razreši, ne predstavlja razloga iz četrtega odstavka 72. člena ZKP

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenih navedb obtoženega, da ga zagovornik "slabo brani", ne more preizkusiti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj udeležbo zagovornika na narokih in vložitev pravnih sredstev, torej njegovo formalno aktivnost v kazenskem postopku. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče opravilo vsebinsko oceno zagovornikovega dela, to je, ali obtožencu nudi učinkovito strokovno pomoč.

Prvi odstavek 72. člena ZKP jasno določa, da se postavljeni zagovornik razreši v primerih, ko prenehajo razlogi obvezne obrambe iz 70. člena tega zakona, kot tudi če si obdolženec namesto postavljenega zagovornika vzame drugega zagovornika. Ravno za slednje pa si prizadeva tožnik. Zato zgolj dejstvo, da tožnika še vedno zagovarja zagovornik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, na čemer organ gradi celotno obrazložitev svoje odločitve, po presoji sodišča in upoštevaje že prej na več mestih citirano odločitev Vrhovnega sodišča RS, ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil brezplačno pravno pomoč za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda pod pomembno predpostavko, da za to izpolnjuje pogoje oziroma merila po tem zakonu.

S tem, ko je obsojenka na prvem naroku za glavno obravnavo po zaslišanju in po seznanitvi z nadaljnjimi poteki glavne obravnave po odmoru obravnavo brez pojasnila zapustila in ni pristopila na noben narok več, se je s konkludentnim ravnanjem odrekla sojenju v navzočnosti.

Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.

Sklep sodišča o sojenju v nenavzočnosti na glavni obravnavi velja vse do konca glavne obravnave, oziroma do trenutka, ko sodišče bodisi samo, bodisi na predlog strank presodi, da se je procesna situacija tako spremenila, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso več podani. Zahteva, da mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije, ne velja za hišne preiskave zunaj prostorov odvetniške pisarne, tudi če gre za prostore strank odvetniške pisarne ali za prostore, kjer odvetnik ali njegovi zaposleni občasno rešujejo kakšen spis in ga s tem namenom odnesejo iz odvetniške pisarne. Veljavnost procesnih ravnanj se vrednoti po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno.