276. člen ZKP

Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP1 zavreči.

Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel. Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.

Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To d

Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 26. člena opredeljuje splošno krajevno pristojnost, ko določa, da je krajevno praviloma pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Pogoj za določitev krajevne pristojnosti je, da je kraj izvršitve kaznivega dejanja znan. Pri tem je za ugotovitev kraja izvršitve kaznivega dejanja merodajen opis kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ali v obtožnem aktu. Iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt 9975/2024 z dne 8. 1. 2025, vložene zoper obdolženega A. A. pred Okrožnim sodiščem v Celju, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, izhaja, da je kraj storitve kaznivega dejanja v Portorožu, zaradi česar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni nikakršnega dvoma, da je bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje storjeno na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Zato tudi ni dvoma, da je podana stvarna in krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru in ker določilo 36. člena ZKP v prvem odstavku nalaga sodišču, da mora paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost ves čas postopka, je bila odločitev

Senat v ugovornem postopku (po načelu proste presoje dokazov) ne odloča o predlogih strank za izločitev dokazov, temveč po uradni dolžnosti iz spisa izloči le nedovoljene dokaze, ki bi jih moral izločiti že preiskovalni sodnik oziroma državni tožilec (83. člen ZKP).

Glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa je v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora je tako le neposredno poseganje v človekovo

Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.

Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena. Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se dejanski stan obravnavane zadeve razlikuje od zadeve, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje in o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. V judicirani zadevi je osumljenec, preden mu je bil dan pravni pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, na poziv policije sam izročil zanj obremenilne predmete, medtem ko v obravnavani zadevi predmeti niso bili pridobljeni prostovoljno z izročitvijo osumljenca, temveč sta jih policista odkrila in zasegla med izvajanjem pregleda prevoznega sredstva in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi obrazložilo, da je akt izročitve predmeta podoben podajanju izjav ter se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi nanj. Kadar obdolženec voljno sodeluje in izroči predmet prostovoljno, mora biti pred tem ustrezno poučen, da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v obravnavani zadevi zaseg predmetov ni bil posledica obdolženčeve volje ali ravnanja, zato policista, ki obdolžencu pred zasegom predmetov nista dala pravnega pouka po četrtem

Ni moč pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je zaradi spremenjenega drugega odstavka 276. člena ZKP, moč kot preiskovalna dejanja šteti dejanja policije, ki jih opravlja po 148. členu ZKP, in jih ocenjevati v smislu obstoja oziroma zadostnosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Policija preiskovalna dejanja lahko opravlja zgolj po odredbi sodnika ali državnega tožilca.

Ob odločanju o ugovoru senat sicer lahko odloči tudi o stvarni pristojnosti, vendar mora takšno odločitev sprejeti še preden ugovor zavrne kot neutemeljen.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v opisanem dejanju niso konkretizirani znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je to kaznivo dejanje možno storiti s poškodovanjem, uničenjem ali tako, da se tuja stvar napravi nerabna. Obtožni predlog očita prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da državna tožilka v obtožnem predlogu ni opisala konkretnih okoliščin poškodovanja, t.j. opisala je izvršitveno ravnanje in način poškodovanja (več brc v desni bočni del vozila oškodovanca), ne pa poškodbene posledice. Državna tožilka bi torej morala opisati, v čem je poškodovanje zadnjega desnega boka in prednjega desnega ogledala (npr. vdrtje pločevine, zvitje ali zlom ogledala, razbitje stekla ogledala, ipd.). Sam izraz poškodovanje predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, ka

Sprememba prvotnega očitka, da sta obdolženki pri tem ravnali kot pomočnici soobdolženemu F.B., v očitek, da sta ravnali kot sostorilki - torej storilki, pa ne dopušča zaključka, kot ga ponujata pritožbi, da gre za takšno spremembo oziroma novo obtožnico, ki bi terjala vročitev obdolženkama zaradi ugovora in odločanje sodišča o ugovorih zoper tako (zgolj) popravljeno obtožnico.

Sporno besedilo, objavljeno na Facebook profilu obdolženke, je tudi po presoji pritožbenega sodišča bilo vidno širši javnosti. Nobenega dvoma ni, da je Facebook spletna stran. Bistvo tako imenovane javne razžalitve je, da je omogočena seznanitev z razžalitvijo večjemu krogu ljudi. Ne glede na to, da so do Facebook profila obdolženke lahko dostopali le t. i. "prijatelji", ne gre prezreti, da je bil zapis objavljen na spletni strani, torej predstavlja takšna objava nedvomno kvalificirano obliko kaznivega dejanja razžalitve in žaljive obdolžitve.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Sodišče druge stopnje sicer opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da je izrek tisti del obtožnega akta, na katerega se, zaradi zagotavljanja pravice do učinkovite obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS), veže zahteva po določni navedbi vseh dejstev in okoliščin kot podlage, katera natančno obvešča obdolženca o vseh dejanskih in pravnih elementih očitka; šele tedaj mu je zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo lastne obrambe. Jasno in določno zamejen obtoženi očitek, ki predstavlja konkretizacijo vseh (objektivnih) zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pa po drugi strani omogoča tudi realizacijo ustavnega načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Obrazložitev obtožnega akta oziroma spisovni podatki manjkajoče konkretizacije (objektivnih) zakonskih znakov v izreku ne morejo nadomestiti. V vsakem tožilskem aktu, ki naslavlja očitek storitve kaznivega dejanja na določeno osebo, je zato tožilstvo dolžno očitek tako določno opredeliti z dejstvi in okoliščinami iz realne

Formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 276. člena ZKP obsega zgolj vprašanje, ali je obtožni akt sestavljen skladno z 269. členom ZKP, v sklopu tega pa zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja, ne pa tudi, ali ta opis vsebuje zadostno konkretizirane zakonske znake kaznivega dejanja - torej ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje. Preverjanje prvostopenjskega sodišča, ali so v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnice, skladno s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče soglaša, da je senat sodišča prve stopnje kršil določbe kazenskega postopka s tem, ko je ob odločanju o ugovorih zoper obtožnico državnega tožilca uporabil določbo 76. člena ZKP in ne določb iz 19. poglavja ZKP, ki se nanašajo na obtožnico in ugovor zoper obtožnico. Določba 76. člena ZKP se namreč nanaša le na formalno in ne na vsebinsko pomanjkljive vloge. Gre za zasebne tožbe, obtožnice in obtožne predloge oškodovanca kot tožilca, predloge, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila, ki se vlagajo pisno (pisna vloga) ali dajejo ustno na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP). Te vloge morajo biti razumljive in obsegati vse kar je treba, da se dajo obravnavati ter morajo biti podpisane (drugi odstavek 76. člena ZKP). Če so vloge formalno pomanjkljive pa zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri čemer mu da določen rok, v katerem to lahko stori. Če vložnik vloge ne dopolni oziroma popravi, se vloga zavrže (tretji odstavek 76. člena ZKP). Odločitve, ki jih sprejme senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, pa ZKP določa v 277., 278, 279. in 280. členu ZKP. Od odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico je odvisno, ali

Sicer pa sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni predlog morebitne formalne pomanjkljivosti. Če sodnik pri tem ugotovi, da ima obtožni predlog kakšne formalne napake, v skladu z 76. členom ZKP pozove vložnika, naj obtožni predlog dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus obtožnega predloga pa je faza, ki sledu predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi vložnika pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti, zato poziva na dopolnitev tudi ni bilo dolžno poslati, niti to ni bilo potrebno, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča obtožni predlog vseboval vse potrebne sestavine v formalnem smislu. Zato se pritožbena izvajanja, s katerimi se višji državni toži

Posredi je razlika med opisom, ki je pomanjkljiv, vendar z vsemi zakonskimi znaki kaznivega dejanja in opisom, v katerem posamezni ali več znakov kaznivega dejanja manjkajo. Ker je preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v opisu obtožnice, vložene po oškodovanki kot tožilki nedvomno navedena, bi sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko bi vloženo obtožnico predhodno vrnilo v popravo oškodovanki kot tožilki z jasno zahtevo po njeni konkretizaciji v smeri razmejitve med obdolženčevim kazenskopravno odločilnim ravnanjem in ravnanjem, značilnim za katerokoli civilnopravno razmerje.

Dovoljenost obtožbe in formalni preizkus obtožnice.