528. člen ZKP

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji

V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. čl

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP. Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP.

Nestrinjanje s tem, katere dokaze je sodišče izvedlo v pravnomočno končanem kazenskem postopku in subjektivna ocena zahtevane osebe, da v njem ni bila enakopravno obravnavana, niso razlogi, ki bi slovenskim pravosodnim organom narekovali zavrnitev izročitve zahtevane osebe Republiki Srbiji.

Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo Pogodbe sklenjene med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v delu, ki določa, da se lastnih državljanov ne izroča. Določb, ki jih izpostavlja pritožnik, namreč ni mogoče razlagati na način, kot to počne pritožnik. Navedeno namreč ne pomeni, da če v skladu z že citirano Pogodbo ni dovoljeno izročati slovenskih državljanov, da potem tudi ni dovoljeno izročati tretjim državam katerega koli državljana Evropske Unije. Glede na navedeno pritožbeno stališče izročitev državljana EU tretjim državam sploh ne bi bila možna. Ob vsem navedenem pa zagovornik tudi sicer prezre, da L. Ć. ni le državljan Hrvaške temveč ima tudi državljanstvo BIH in torej njegova matična država ni le Republika Hrvaška, kot to navaja pritožba.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku. Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji ne bo nesorazmerno prizadelo

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku. Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Republiki Kazahstan, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede prvega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor na to vprašanje bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Republiki Kazahstan, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda tako po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, sta pristojni kazenski sodišči in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj. tujcu, katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč. Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ne more več uspešno uveljavljati.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.

Zato je brez dodatnega razjasnjevanja, ki ga predlaga zagovornik, mogoče z vso zanesljivostjo zaključiti, da je obdolženčevo izročitev zahteval pristojni organ Bosne in Hercegovine in zato ni prav nobene podlage za domnevo o montiranem procesu zoper obdolženca, kar zagovornik v pritožbi navaja zgolj na načelni ravni.

Dokazna ocena zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije ob tem, da se v spisu zadeve nahajata sklep Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 24. 9. 2015 in odločba Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 12. 2. 2015, iz katerih izhaja, da bo tožnik nameščen v priporu v regiji Saratov in ne v priporu v regiji Nizhny Novgorod, kot to izhaja iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, je do te mere pomanjkljiva, da sodišče v tem delu, ki je pravno pomemben za odločitev, izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Zakaj daje toženka večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva (razen z obrazložitvijo, da gre za kasnejši datum le-tega), toženka v izpodbijani odločbi namreč ni pojasnila. Pri čemer sodišče posebej izpostavlja, da z morebitnim (kasnejšim) sklepom sodišča, ki je pristojno za določitev kraja prestajanja kazni pripora oziroma morebitnega kasnejšega zapora, iz katerega bi izhajalo, da bo tožnik v priporu in morebitnem kasnejšem zaporu nameščen drugje, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča z dne 24. 9. 2015, ne razpolaga oziroma se le-ta ne nahaja v upravnem spisu zadeve, niti se toženka na takšen sklep sodišča Ruske f

Tožnik tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v tem upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati. Tožnik v postopku ni uspel izkazati zatrjevanih groženj, ki naj bi jih prejemal s strani sorodnikov nekdanje žene.

Glavni očitek pritožbe sloni na trditvi, da predstavlja odločitev Prezidija Vrhovnega sodišča Ruske federacije politično odločitev, oz., da je Prezidij čeprav formalno sodi v ustroj Vrhovnega sodišča, politični in ne pravosodni organ in da država prosilka, ki ne spoštuje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice, želi navzven prikazati, da je zahteva za izročitev tujca utemeljena. Sodišče druge stopnje na te navedbe ne more ponuditi odgovora, ker so preveč posplošene, vendar v spisovnih podatkih ne vidi osnove za take očitke.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujega državljana tuji državi, ni dovoljena. Postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca je urejen v Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 31. poglavju v določbah od 521-537. člena. To je poseben postopek, namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. V tem postopku se sodišče ne ukvarja z vprašanji, ki so povezana za ugotavljanje dejanskega stanja in tudi ne odloča o zadevi meritorno. Zato tega postopka ni mogoče enačiti z rednim ali skrajšanim kazenskim postopkom, temveč ga je po njegovi vsebini treba šteti kot posebno obliko mednarodne pravne pomoči, ki je predpisana v že omenjenih določbah. Zakon o kazenskem postopku izrecno v 528. členu določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o dovoliti izročitve in tudi ne odkazuje na smiselno uporabo drugih določb ZKP glede izrednih pravnih sredstev zoper takšno odločbo. S predvidenim pravnim sredstvom pritožbe zoper odločitev o izpolnjevanju pogojev za izročitev je zagotovljena ustavna

Sklep, ki se izda v ekstradicijskem postopku, ne pomeni pravnomočne sodne odločbe po pravnomočno končanem sodnem postopku iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč predstavlja ugotovitveno odločbo, zoper katero zakon določa kot pravno sredstvo le pritožbo.

Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega ZKP posebej določa, da se, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). Minister ima pri uporabi kriterijev iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu. Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. To pa ne pomeni, da nima sodnega varst

Ker postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca, urejen v členih od 521 do 537 ZKP, ni kazenski postopek, zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo tega postopka, ni dovoljena (1. odstavek 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP).