302. člen ZKP

Sam odhod zagovornika iz sodne dvorane, ker obtožencu ni moč soditi v njegovi nenavzočnosti, kar je sodišču pojasnil že v pisni vlogi, ne da bi počakal na sodničino oceno, ali so podani pogoji za opravo naroka za glavno obravnavo, ob dejstvu, da je pojasnil tudi, da je ob isti uri vabljen še v drugi kazenski zadevi, nikakor ne predstavlja takšnega posega v delo sodišča, ki bi pomenilo motenje reda na glavni obravnavi v skladu z določbo 302. člena ZKP.

Pač pa je pritožbeno sodišče, kot je že uvodoma navedeno, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo spremenjeni obtožbi in dejanju obdolženca pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, prekršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena KZ-1. Dejanji sta namreč tudi v spremenjeni obtožbi opisani tako, da se kažeta kot celota in eno samo kaznivo dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Gre torej za en sam strnjen historični dogodek, ki se je sicer odvil na dveh različnih krajih in zoper dve osebi, vendar je opisan tako, da gre za kontinuirano protipravno ravnanje obdolženca, ki ima vse zakonske znake enega samega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.

Pritožba zato nima prav, ko trdi, da je bila zasebni tožilki kršena pravica do pravičnega sojenja. Na glavni obravnavi jo je zastopala pooblaščenka, ki po vrnitvi zasebne tožilke v razpravno dvorano ni predlagala, da se jo ponovno zasliši ali da se ji predstavita izpovedbi navedenih prič, zato sedaj neutemeljeno navaja, da bi sodišče to moralo storiti. ZKP v četrtem odstavku 302. člena namreč določa, da če sodišče odstrani iz sodne dvorane oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, ki nimata pooblaščenca ali če odstrani njunega zakonitega zastopnika, ki nima pooblaščenca, se glavna obravnava prekine oziroma preloži, dokler si ne vzamejo pooblaščenca. Ker ni šlo za takšen primer, saj je imela zasebna tožilka pooblaščenko, ki jo je na glavni obravnavi zastopala in zanjo opravljala procesna dejanja, pritožba neutemeljeno trdi, da je bila zasebna tožilka prikrajšana in da so bile kršene določbe kazenskega postopka.

Okoliščina, da odvetnik nikoli prej ni bil denarno kaznovan, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, saj je odvetnikovo ravnanje na glavni obravnavi pravilno ocenilo kot kršitev reda na glavni obravnavi, s tem, ko je posegal v besedo tožilke, izvedenke in po tem, ko so mu bili izrečeni že vsi drugi disciplinski ukrepi. Ker se je glavna obravnava nadaljevala, okoliščina, da odvetniku na glavni obravnavi dne 6. 9. 2017 ni bil izrečen opomin, ni odločilna, saj iz zapisnika o navedeni glavni obravnavi izhaja, da je zagovornik kršil red na glavni obravnavi, ko je posegal v besedo izvedenke, ne da bi mu pri tem sodišče dalo besedo. Pritožnica namreč prezre, da je sodnica na glavni obravnavi dne 6. 9. 2017 zagovornika posebej opozorila, da mu ne dovoli posegati v besedo izvedenke in ga opozorila na disciplinsko sankcijo, pa je s poseganjem v navajanje izvedenke nadaljeval, kot to izhaja iz navedenega zapisnika.

Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

Disciplinski ukrep odstranitve iz sodne dvorane za določen čas je bil obsojencu izrečen, ker se po številnih izrečenih mu opominih ni pokoril ukazom sodnice, ko je izrekal žaljivke na račun priče, sodišča in drugih udeležencev postopka. Po končanem zaslišanju priče je bil obsojenec poklican nazaj v razpravno dvorano ter mu je bila predstavljena vsebina izpovedbe priče, na katero ni imel pripomb, zato sodišče obsojencu ni kršilo pravice od obrambe.

Ne le stranke postopka, tudi sodnik, ki vodi glavno obravnavo in je nedvomno tisti, ki je dolžan skrbeti za red na njej, mora skrbeti, da pri tem s svojim ravnanjem ne izzove strank k neprimernemu obnašanju.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pritožnik motil red glavne obravnave, saj takšno dejansko stanje izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, na katerega pritožnik ni podal pripomb, tega v pritožbi niti ne izpodbija.

Zgolj subjektivno prepričanje obsojenca o (ne)pristranskosti izvedenca, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti, ne more biti razlog za izločitev. Stališče, da kaznivo dejanje davčne zatajitve ne more biti dokončano že z vložitvijo davčne prijave, ampak šele, ko davčni organ na podlagi prijavljenih lažnih podatkov izda odmerno odločbo, se nanaša na odmero davka na podlagi odmerne odločbe davčnega organa in ne na primer kot je obravnavani, torej na plačevanje davka na podlagi obračuna, ki ga izvrši sam zavezanec (samoobdavčitev).

Za odločitev ali gre za kršitev postopka ali ne, je odločilno, kako je postopek dejansko potekal, ne pa, kaj je zapisano in ni bilo realizirano (obtoženec je bil odstranjen iz sodne dvorane le za toliko časa, za kolikor je sodišče obravnavo prekinilo).

Za učinkovito uresničevanje pravice do obrambe, vključujoč pravico do izvedbe dokazov v lastno korist, je bistveno, da je posameznik seznanjen z vsemi podatki pravne ali dejanske narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi pripravi svojo obrambo. Zato je nujno, da državni organi, pristojni za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, omogočijo obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku, da se seznanita s celotnim relevantnim gradivom, s katerim razpolagajo. Ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v pravico obdolženca do nepristranskega sodnika, če je uresničevanje tega procesnega jamstva ogrozil ali onemogočil obdolženi sam (že izločene dokumente je sam vložil v spis). Poseg v pravico do sojenja v navzočnosti z odstranitvijo z glavne obravnave je dopusten le, če je nujen za nemoten potek kazenskega postopka. Poseg v pravico do obrambe mora biti sorazmeren s ciljem, ki ga ukrep zasleduje.

Sodišče prve stopnje je sicer zagrešilo (relativno) kršitev določb postopka, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil za odstranitev obsojenca z glavne obravnave sprejet sklep senata, kot to določa prvi odstavek 302. člena ZKP, čeprav so sicer bili izpolnjeni pogoji za odstranitev obsojenca iz sodne dvorane.

Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B..

Denarna kazen, ki jo senat lahko izreče procesnemu udeležencu na glavni obravnavi zaradi motenja reda, ko žali drugega udeleženca, predstavlja disciplinsko kazen in ne kaznovanje zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Subjektivni znak prizadete osebe se za izrek te kazni ne zahteva, temveč je od ocene senata odvisno, ali ravnanje procesnega udeleženca pomeni motenje reda.

Če sodišče pri ugotavljanju določenih okoliščin ugotovi, da sicer na splošno resnicoljubni zagovor glede konkretne okoliščine ni sprejemljiv, ne gre za kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Državno tožilstvo lahko spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila poznana že ob vložitvi obtožnice, ker se je ocena njenega pomena spremenila. Če obtoženec ni bil navzoč pri izvajanju nekaterih dokazov, ker je bil v skladu z 2. odstavkom 302. člena ZKP odstranjen iz sodne dvorane, navzoč pa je bil njegov zagovornik, to ni utemeljen razlog za ponovitev dokazov v obdolženčevi navzočnosti.

Z izpodbijanjem verodostojnosti pričevanja ene od prič zagovornik v zahtevi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Strokovna mnenja samo zaradi tega, ker jih izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave, ki je v organizacijski sestavi Ministrstva za notranje zadeve, niso nedovoljen dokaz, ampak jih je v skladu z načelom proste presoje dokazov treba presojati kot vsak drug dokaz in je nanje mogoče opreti sodno odločbo. Ni pa mogoče takega strokovnega mnenja enačiti z izvedenskim mnenjem. Indic je dokazno dejstvo, ki ni pravno relevantno, ki pa ga sodišče v postopku ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnega dejstva. Glede dokazovanja indicev veljajo enaka dokazna pravila kot za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Predlogi policije za uvedbo postopka o prekršku zoper obsojenca niso dokazi v formalnem, ampak v spoznavnem smislu, zato sodišče na njihovo vsebino dejanskih sklepov, razen tega, da je neka oseba obsojenca naznanila polici

Pritožnikove navedbe, češ da je s tem, ko je vskočil v besedo predsednici senata z opozorilom, da njeno vprašanje priči ni na mestu, le komentiral vprašanje predsednice senata z namenom, da se pravočasno razčisti, ali je njeno vprašanje sploh potrebno, kažejo na neupoštevanje ali morda celo nepoznavanje določb Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo vprašanja vodstva glavne obravnave in zagovornikove pravice v dokaznem postopku. Zagovoronikov "komentar" v navedenih okoliščinah je bil nedopusten in moteč za red na glavni obravnavi, zaradi česar je bil opomin predsednice senata utemeljen.