435. člen ZKP

Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga.

Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi o

Na zasebnem tožilcu je breme substanciranja tistih osebnih podatkov, ki omogočajo indentifikacijo obdolženca. Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavanje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih na spletnih straneh.

Po tem, ko je sodišče na podlagi tretjega odstavka 435. člena ZKP že odredilo vročitev obtožnega predloga, uporaba določb 437. člena, česar se je poslužilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni več procesno dopustna, tj. ne glede na to, ali je bila zadeva (pre)dodeljena drugemu sodniku in ne glede na to, ali je primarni sodnik spregledal obstoj katerega od razlogov za zavrženje obtožbe, vključno z določilom prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.

Glede na dikcijo določb ZJZ in okoliščine konkretnega primera, se sodišče druge stopnje pridružuje pritožbenemu stališču, da predmetni shod ni bil javni shod, omejen je bil le na ozek, interesno povezan krog ljudi, torej na lastnika hiše, kot tak tudi ni bil prijavljen. Sodišče prve stopnje je srečanje (zbor) lastnikov in stanovalcev večstanovanjske hiše na danem naslovu, pravno zmotno štelo za javni shod in temu posledično, ker je ocenilo, da naj bi šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, zmotno odločilo o stvarni nepristojnosti okrajnega sodišča.

Ker sodišče ni odredilo vročitve obtožnega predloga osumljenki, s čimer se v skrajšanem postopku začne kazenski postopek, je obtožni predlog (kljub navedbi napačne pravne podlage) smelo zavreči v fazi t. i. materialnega predhodnega preizkusa. Ker ne gre za formalne pomanjkljivosti, se tak obtožni akt ne vroča v dopolnitev oziroma popravo. Oseba, ki zatrjuje oškodovanje, mora biti t.i. neposredni oškodovanec, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da vlagatelji obtožnega predloga kot družbeniki oz. direktorji domnevno oškodovanih družb nimajo lastnosti subsidiarnih tožilcev, ki smejo prevzeti pregon.

A. A. nima statusa oškodovanca, kar je okoliščina, ki izključuje pregon. Lastnosti oškodovanca se ne pridobi z (v tem primeru napačnim) obvestilom državnega tožilca, da ima pravico prevzeti pregon. Oškodovanec je namreč le tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica.

Dejanje ni kaznivo, če iz njegovega opisa v tenorju obtožnega akta ne izhajajo zakonski znaki nobenega kaznivega dejanja. Opis dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče ter smiselno. Psihičnih procesov storilca pogosto ni mogoče konkretizirati določneje, kot že izhaja iz abstraktnega opisa dejanja, zato gre za stvar obrazložitve, ne opisa. Če opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, sestavljata abstraktni in konkretni del celoto.

Z odredbo sodnika o vročitvi obtožnega akta se je kazenski postopek kot sodni postopek zoper obdolženca že začel, po začetku kazenskega postopka pa obtožnega akta, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, ni mogoče več zavreči. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je zavrglo obtožni predlog, čeprav se zadeva nahaja že v fazi razpisa glavne obravnave, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Vložen predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni trditev v smislu izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj nakazuje možnost storitve kaznivega dejanja, zato dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje.

Sodišče prve stopnje morebitne nevarnosti obdolženca, da bi storil hujše kaznivo dejanje (70.b člen KZ-1), v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni ugotavljalo. Izvedenec psihiatrične stroke se do te okoliščine v dopolnjenem izvedenskem mnenju ni opredelil, posledično pa se državno tožilstvo glede nadaljnjega postopka zoper obdolženca niti ni moglo izjaviti. Po stališču procesnopravne teorije se obtožni akt zavrže, če je razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP razviden že iz samega opisa dejanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 277. člena ZKP iz opisov dejanj v zoper obdolženca zavrženih obtožnih aktih ne izhaja, posledično sodišče prve stopnje v opisu dejanja ni imelo podlage za zaključek v izpodbijanem sklepu, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov (po 70.a ali 70.b členu KZ-1). Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato po odreditvi vročitve, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, obtožnega akta ni več mogoče zavreči.

Obdolžencema se ne očita storitev kaznivih dejanj na območju sodišča, kjer naj bi prišlo le do dogovora za njihovo storitev. Kazenski postopek praviloma prične teči z izdajo sklepa o preiskavi, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa takšnega vpliva na začetek teka kazenskega postopka nima in prične postopek teči šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu. Ker pred nobenim od stvarno in krajevno pristojnih sodišč kazenski postopek še ni bil začet niti ni bila predlagana njegova uvedba, pristojnega sodišča ni mogoče določiti ob uporabi tretjega odstavka 26. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZKP lahko sodišče, ko odloča o sporu o pristojnosti, hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP.

Skladno z določbo drugega odstavka člena 435 ZKP pritožba zoper izpodbijani sklep glede na tako odločitev prvega sodišča ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v zapisanem pravnem pouku o pravici do pritožbi namesto pravilnega pravnega pouka, ki bi se moral glasiti, da pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena, napačno navedlo, da je zoper sklep, s katerim je bil predlog za izločitev zavrnjen (oziroma zavržen) dovoljena. Tako napačno podan pravni pouk s strani sodišča prve stopnje, pa obrambi ne daje pravice do pritožbe v primeru, kot je obravnavani, torej, ko po samem zakonu pritožba, kar je bilo predhodno obrazloženo, ni dovoljena.

Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega akta obdolžencu, zato sodišče prve stopnje, v kolikor po prejemu obtožnega predloga pri formalnem in materialnem preizkusu ugotovi pogoje za zavrženje obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP) ali razloge za ustavitev postopka določene v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP) obtožni predlog s sklepom zavrže, po odreditvi vročitve obtožnega akta obdolžencu pa ob izkazanih zakonsko določenih pogojih in smiselni uporabi določb rednega postopka s sklepom kazenski postopek ustavi. Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje presojo, ali so podani razlogi za ustavitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, opravi v fazi t. i. predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga in pred odreditvijo njegove vročitve obdolžencu, nadalje pravilno ugotavlja, da za ustavitev kazenskega postopka iz navedenega razloga v določbah 293. člena ZKP ni zakonske podlage. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje zahtevo po konkretizaciji objektivnih elementov kaznivega dejanja v op

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 mora biti v opisu dejanja konkretizirano z dejstvi in okoliščinami, ki pojasnjujejo način poškodovanja in posledico. Način je naveden, to naj bi osumljenec storil z brco v nadzorno kamero. Razvidna je tudi posledica, in sicer je bilo kamero zaradi brce potrebno zamenjati. Kamero naj bi torej poškodoval do te mere, da naj je ne bi bilo več mogoče popraviti, temveč naj bi jo bilo treba zamenjati, z drugimi besedami, naj bi kamero z brco uničil.

Oče mladoletnih oškodovancev kot tožilcev je njun zakoniti zastopnik na podlagi zakona in je že po samem zakonu upravičen v njunem imenu opravljati procesna dejanja in podajati vloge pred sodiščem, zato ni treba obtožnega predloga zavreči zato, ker je v njem oče označen za oškodovanca kot tožilca. Iz opisa dejanja in vsebine obtožnega predloga je namreč jasno razvidno, da oče obtožni predlog vlaga kot zakoniti zastopnik mladoletnih oškodovancev kot tožilcev, ne pa kot oškodovanec.

Polnoletni storilec je prijel roko mladoletnega oškodovanca starega 10 let in mu jo naslonil na vročo ploščo štedilnika, ter mu povzročil opekline in lahko telesno poškodbo. Sodišče je nepravilno sklepalo na dejanje majhnega pomena, ker sta storilec in oškodovanec tujca, neznanega bivališča in ker bi z vodenjem kazenskega postopka nastali stroški zagotovitve njune navzočnosti na glavni obravnavani in s prevajanjem.

Ob razpadu (zunaj)zakonske skupnosti prihaja do sporov o lastništvu nepremičnin in upravičenosti do nadaljnjega bivanja v dotedanjem skupnem prebivališču, vendar zgolj izražanje volje enega od partnerjev še ne pomeni izgube pravice do nadaljevanja bivanja drugega partnerja.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, ki v jedru zatrjuje, da zapisniki in listine iz izreka sklepa niso predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP. Posredi je namreč gradivo, ki ga je policija pridobila v postopku o prekršku in ne v tako imenovanem predkazenskem postopku, ki je postopku o prekršku šele sledil. Tedaj se osumljenčeve izjave in tem bolj izjave drugih oseb, ki jih je v obravnavanem primeru zbral sicer isti državni organ, vendar kot rečeno v drugem postopku, ne izločajo iz spisa (izrecno Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 93). So enako kot neizločeno gradivo, zbrano v predkazenskem in kazenskem postopku, predmet pretresanja na glavni obravnavi, s tem da zaradi zahteve iz prvega odstavka 355. člena ZKP, na glavni obravnavi izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev ne morejo nadomestiti.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa, hkrati pa so razlogi izpodbijanega sklepa o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob opravi materialnega preizkusa zasebne tožbe le-to zavrglo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, torej ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, medtem ko se jedrni del razlogov izpodbijanega sklepa v tč. 4 do 7 nanaša na presojo dejanskega stanja obravnavane kazenske zadeve, s tem pa na razlog za zavrženje zasebne tožbe po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe) oziroma, kot pravilno opozarja pritožnik, ti razlogi presegajo celo presojo utemeljenega suma in pravzaprav pomenijo razloge za izrek oprostilne sodbe zaradi pomanjkanja dokazov po 3. točki 358. člena ZKP, kar predstavlja prekoračitev pooblastil sodišča v fazi predhodnega preizkusa zasebne tožbe, saj je takšno presojanje pridržano za fa