340. člen ZKP

Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati. Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana. Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za u

Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.

Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju. Strokovni pomočnik stranke, ki

Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.

Na podlagi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 se za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 šteje, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi 4. člena DZ pa gre lahko za zunajzakonsko skupnost dveh oseb le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na podlagi 26. člena DZ oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Pod pojem zunajzakonske skupnosti ne uvrščamo kratkotrajnih ljubezenskih razmerji, prešuštvenih razmerij ali skupnosti, kjer partnerja ne živita skupaj, ne ustvarjata skupaj in zunanjemu svetu ne dajta vtisa, da živita skupaj v trajno povezani življenjski skupnosti. Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec svoj izvid in mnenje na glavni obravnavi, če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ga prebere, pisni sestavek pa se priloži zapisniku. Branje pisnega izvida in mnenja se dovoli predvsem pri zahtevnejšem in obsežnejšem izvedenstvu, pisni izvid in mnenje izvedenca pa sta sestavni del zapisnika o glavni obravnavi. Na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP sm

Ne samo, da obdolženi pred zaslišanjem zanj obremenilnih prič B. B. in C. C. ni bil seznanjen kateri priči bo preiskovalni sodnik zasliševal tekom nujnih preiskovalnih dejanj in tudi ne, da gre za obremenilni priči, ni bil seznanjen, da obstaja možnost, da prič kasneje, na glavni obravnavi ne bo mogoče več zaslišati, niti ni bil pred njunim zaslišanjem seznanjen, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč na zaslišanjih prič, ob tem pa je ostalo nejasno kdaj oziroma ali pravočasno je sploh bil seznanjen z zaslišanjem teh njemu tedaj neznanih prič, tudi na glavni obravnavi sodišče ni spoštovalo njegove pravice do obrambe. Kot izhaja iz odgovora GPU z dne 18. 2. 2025 je namreč sodišče razpolagalo s podatkom o bivališču vsaj ene od omenjenih prič (glede druge pa bi morebiti lahko pridobilo podatke od INTERPOLA Budimpešte), pa kljub vztrajni zahtevi obrambe, niti te ni zaslišalo. V takih okoliščinah ni mogoče zaključiti, da se je obdolženi zavestno odrekel navzočnosti na zaslišanju obremenilnih prič in možnosti njunega zaslišanja niti da obstajajo objektivne ovire za neposredno zaslišanje prič ter je mogoče prebrati njihove predhodno dane izpovedbe na podlagi 1. točke prvega

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog za zaslišanje priče, če je priča kot dokazno sredstvo nedosegljiva, saj je ni mogoče izslediti. Ker je obtoženec sam izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja, je izpolnil objektivni element sostorilstva. Zavedati se mora obstoja hudodelske združbe in bistvenih sestavin kriminalnega načrta, ni pa treba, da ima poglobljen vpogled v delovanje združbe. Obtoženec je izpolnil kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja, saj je 18 tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, brez sedežev, opore in varnostnih pasov, natlačene drug na drugega, brez prezračevanja in svežega zraka.

Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o dovoljenosti vložitve navedenega predloga obrambe dne 29. 5. 2024 kljub določbi drugega odstavka člena 83 ZKP v zvezi s 4. točko tretjega odstavka člena 285.a ZKP, poleg tega pa je, upoštevaje četrti odstavek člena 340 ZKP, z napačnim pravnim poukom zagovornikom podelilo pravico, ki je zakon ne predpisuje: v primeru, da sodišče na glavni obravnavi izda poseben sklep v zvezi z izločitvijo dokazov, se lahko tak sklep izpodbija le s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek člena 340 ZKP).

Vložnik izpodbija odločbo o varnostnem ukrepu odvzema prevoznega sredstva in po vsebini zatrjuje napačno odločitev sodišča o predhodnem vprašanju obstoja lastninske pravice obsojenca (prvi odstavek 23. člena ZKP) in s tem kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z osmim odstavkom 308. člena KZ-1. Sodišče je ugotovitev o lastništvu vozila oprlo na podatek v prometnem dovoljenju, ki je javna listina, v kateri je kot lastnik naveden obsojenec, ter na ugotovljeno dejstvo o navideznosti (fiktivnosti) kupoprodajne pogodbe, s predložitvijo katere je obsojenec zatrjeval, da je lastnik vozila tretja oseba. Vprašanje, katero pravo je potrebno uporabiti za presojo prenosa lastninske pravice, ni relevantno. Vložnikove navedbe o tem, da overitev oziroma vpis pri registrskem organu po poljskem pravu ni konstitutiven, namreč slonijo na njegovem izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje o navideznosti sklenitve pogodbe. Izrek varnostnega ukrepa odvzema prevoznega sredstva po osmem odstavku 308. člena KZ-1 je obligatoren.

Glede na izveden dokazni postopek in več razpisanih narokov za glavno obravnavo je pritrditi pritožbi, da je razpravljajoča sodnica ne glede na to, da v zadevi glavne obravnave v novem sojenju še ni razpisala, izpodbijani sklep izdala v fazi med dokaznim postopkom. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP, pritožba zoper izpodbijani sklep v tej fazi postopka ni dovoljenja, temveč je takšen sklep mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.

V obravnavanem primeru je C. C., oče mladoletnih oškodovancev (starih 10, 8 in 5 let) res sam sebe napačno poimenoval za oškodovanca kot tožilca, in v tem delu gre pritrditi pritožbi, kar pa na pravno veljavnost izjave in upravičenost vlagatelja ne vpliva. Po zakonu je zakoniti zastopnik svojih otrok in kot tak upravičen v otrokovem imenu podati izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona in vložiti obtožni predlog. Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj pri sklepu, izdanem po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti. Ne Ustava ne ZKP namreč ne določata prepovedi glede pridobivanja zakonito pridobljenih dokazov iz drugih kazenskih spisov, v okviru katerih se ti dokazi hranijo. Dokaz, ki je bil pridobljen na dovoljen način, s potrditvijo prvotnega namena njegove pridobitve, v drugi kazenski zadevi ne more veljati za nezakonitega in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnost

Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.

Upoštevajoč zahteve načela neposrednosti je ključno, da ima obdolženec učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaza in njegovi verodostojnosti pred razpravljajočim sodiščem, upoštevajoč posebnosti vsakokratnega primera in okoliščin, zaradi katerih je uporaba dokaza ali ocena njegove verodostojnosti sporna. Sodišči se pri ugotavljanju odločilnega dejstva, opreta na več samostojnih indicev. Za takšen položaj je značilno, da morajo "delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 11. 2018). Skupna dokazna moč je odvisna od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, ki jih je treba vrednotiti skupaj. Ker sta sodišči zavrnili dokazna predloga za branje izvedenskega mnenja in za njegovo zaslišanje, obrambi ni bilo omogočeno, da se učinkovito opredeli do uporabe in verodostojnosti spoornih podatkov. Dokazna ocena, v katero sta sodišči vpeli zavrnitev obeh predlogov, ne omogoča zaključka, da je bilo prikrajšanje obdolženca v zadostni meri uravnoteženo in s tem zadoščeno merilom poštenega postopka.

Dejstvo, da obtoženi B. B. v preiskavi ni mogel zaslišati C. C. iz objektivnega razloga, na uresničevanje njegove pravice ne vpliva, pač pa je zato pomembno le še vprašanje, ali je obtožencu ta pravica bila omogočena kasneje, na glavni obravnavi. Procesno gledano mu je ta pravica bila zagotovljena, saj je C. C. na glavni obravnavi 9.12.2021 poleg vprašanj, ki mu jih je zastavil državni tožilec, odgovoril tudi na vprašanja obtoženega B. B., vendar pa je bil njegov odgovor pričakovan - da se ničesar ne spominja. Pravica do zaslišanja prič še ne pomeni tudi pravice do odgovora. Priča se namreč lahko posluži zakonskih bonitet, na primer privilegirana priča, upravičena odklonitev odgovora, sklicevanje na pravico molka pri soobdolžencih, lahko pa se dejansko zgodi tudi, da se priča dogodka več ne spominja. Odločanje na korespondenčni seji je sicer zakonsko dopustno, vendar v obravnavanih okoliščinah taka seja ni bila smiselna in zato tudi v tem kaže na obtoženčevo zlorabo položaja, ki je v izreku sodbe tudi vsebovana z očitkom, da je sklenitev posla dosegel na korespondenčni seji. Z vidika presoje zlorabe položaja obtoženega A. A. pa je bistveno stanje stvari in pozn

Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil v predmetni zadevi za sodnega izvedenca imenovan zdravnik B. B., ki je pred tem dne 28. 5. 2021 opravil pregled oškodovanke, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. ZKP namreč v prvem odstavku 251. člena izrecno navede, da kot izvedenci ne morejo nastopati oškodovanec, osebe, ki ne smejo biti zaslišane po 235. členu, in tudi ne osebe, ki so oproščene pričanja po 236. členu (privilegirane priče). Ob tem je treba poudariti, da je za osebe iz 236. člena ta prepoved absolutna in velja tudi, če bi se privilegirena priča temu privilegiju sama odrekla ali če bi jo dolžnosti varovanja poklicne tajnosti odvezal kdo drug. Obravnavana določba namreč v prvi vrsti ne ščiti oseb iz 236. člena ZKP oziroma privilegirane komunikacije, ki so jo te vzpostavile z drugimi osebami, temveč objektivnost in nepristranskost izvedenskega mnenja.

Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala. Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno

Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedv

Zagovornica ne ločuje dveh povsem različnih položajev. Na eni strani položaj, da kazenski pregon po pravnomočni odločbi ni več možen in da zastaralni rok več ne teče, po drugi strani pa od tega povsem neodvisno ureditev v ZNPPol, da se DNK profili pravnomočno obsojenih hranijo do izteka zastaralnega roka, ki bi bil potreben za zastaranje kaznivega dejanja, ki jo podpira že predstavljena sistemska razlaga zakonske določbe, saj pri obsodilni sodbi potek roka ni vezan na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak na zastaranje kazenskega pregona, ki nastopi zgolj, ko poteče zakonsko predpisan zastaralni rok.