40. člen ZKP

Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno. Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.

Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

O pritožbi zoper meritorno odločbo (sklep o izreku vzgojnega ukrepa) ne sme odločati sodnik le tedaj, če je vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje.

Ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu. Prepoved nadaljnjega dela sodnika, katerega izločitev se zahteva, ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati.

Ker oškodovanec ni stranka postopka, nima pravice zahtevati izločitve sodnika, sodišču lahko poda le pobudo za izločitev sodnika. Izločeni sodnik, če se s pobudo ne strinja, oškodovanca o tem le obvesti, brez izdaje formalne odločbe in brez poprejšnje kontradiktornosti. Zoper takšno "nestrinjanje" razpravljajočega sodnika oškodovanec nima posebne pritožbe.

S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovne

Sodnica poročevalka, ki je bila v srednji šoli oškodovančeva sošolka, se je udeležila njegovega pogreba, ki je bil posledica smrti, ki naj bi jo s svojim malomarnim ravnanjem v cestnem prometu zakrivil ravno obsojenec. V tem postopku je bila obsojencu kazenska sankcija iz sankcije opominjevalne narave spremenjena v zaporno kazen. Vrhovno sodišče poudarja, da pri konkretni presoji ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti sodnice poročevalke, ki je odločala na višjem sodišču, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Kljub temu, da so v obravnavanem primeru bile podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudile dvom o videzu nepristranskosti odločanja sodnice poročevalke na pritožbenem sodišču, ta svoje izločitve predsedniku sodišča ni predlagala. Vrhovno sodišče je zato zaradi okrnjenega videza nepristranskosti sojenja ter posledično kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, v zvezi z določbo prvega odstavka 40. člena in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo

Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec v predlogu ni navedel tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče. Nestrinjanje s formalnim procesnim vodstvom in drugimi ravnanji razpravljajoče sodnice bi lahko k večjemu pomenilo uveljavljanje razlogov za izločitev sodnice, ne pa razlogov za prenos krajevne pristojnosti, ki se nanaša na celotno sodišče.

Izvedensko mnenje kot predmet izločitve dokazov.

S tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe.

Samo dejstvo, da je predsednik sodišča, ki je odločal o izločitvi sodnika, pred tem v tej zadevi opravljal preiskavo, ne zahteva njegove izločitve, ker ne gre za odločitev o glavni stvari.

Za ugotovitev izločitvenega razloga po 4.a točki prvega odstavka 39. člena je potrebno najprej ugotoviti ali je dokaz nezakonit ali ni. Ko sodišče v postopku ugotovi, da je dokaz nezakonit, mora prenehati z delom, če misli, da je podan razlog za izločitev bodisi iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP (prvi odstavek 40. člena ZKP) ter o tem obvestiti predsednika sodišča, ki odloči o izločitvi. Kolikor sodnik oceni, da je nezakonit dokaz takšen, da očitno ne more vplivati na njegovo izločitev, bo z delom (sojenjem) nadaljeval. V tem primeru pa zakon v 41. členu daje iniciativo strankam (tudi dokazno breme je na njih), ki lahko, kolikor menijo, da je presoja sodnika napačna, zahtevajo njegovo izločitev oziroma izločitev sodnikov porotnikov. Vendar pa stranke niso dolžne (za razliko od odklonitvenega razloga) dokazati vpliva takšnega dokaza ali možnosti, da je tak dokaz vplival oziroma bi lahko vplival na odločitev, temveč le izkazati upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati (to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev).

Če je sodnik višjega sodišča sodeloval pri odločitvi, s katero je bila uvedena preiskava, ne gre za izključitveni razlog, zaradi katerega bi bil izključen od odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi, temveč je treba te primere presojati z vidika okoliščin, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost, to je z vidika obstoja odklonitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.

V izrazih izdati in ovaditi je vsebovan očitek zavestnega in aktivnega ravnanja. V primerih iz 3.tč. 3.čl. ZKND, ko gre za "vojno zločinstvo", ki predstavlja kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo, za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da je podan poseben namen iz 2.čl. ZKLD, saj je takšno dejanje kaznivo po splošnih pravnih načelih civiliziranih narodov in po določbah mednarodnega prava.