94. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv. Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.

Zagovornik obdolženke graja odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve plačila krivdnih stroškov obdolženki z navedbami, da slednja objektivno ni mogla prevzemati sodne pošte, niti komunicirati s sodiščem, saj je bila tedaj v izjemno težkem življenjskem položaju. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov pooblaščenega vročevalca, ki je obdolženki vročil sodno pisanje. Slednja namreč dgp. obtožnice s pravnimi pouki, poslanega po pošti, kljub temu da je bila o sodni pošiljki na naslovu prijavljenega prebivališča (ki je bil enak naslovu za vročanje, ki ga je obdolženka navedla pred sodiščem) obveščena, ni prevzela.

Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka. Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.

Posamezna subjektivna zatrjevanja zakonitega zastopnika oškodovane gospodarske družbe o lastni prisotnosti in pritožbeno zatrjevani odsotnosti ter telefonski nedosegljivosti sodnega kurirja nad objektivnimi podatki kazenskega spisa ne morejo prevladati.

Drugi odstavek 94. člena ZKP, ki določa, da o stroških iz prejšnjega odstavka izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari, ne izključuje izdaje sklepa o teh stroških že med potekom kazenskega postopka. O navedenih stroških lahko tako izda sodišče poseben sklep, ko ti nastanejo, najkasneje pa odloči o njih v odločbi o glavni stvari.

Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte. Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.

V posledici ugotovljenega se tako porajajo utemeljeni pomisleki, ali je bila odreditev vročanja sodnega pisanja po detektivu dne 15. 2. 2025 na naslov ..., sploh utemeljena in tudi dejansko uspešna, račun zanjo v višini 65,01 EUR pa upravičeno izstavljen, zato se zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec te stroške povzročil po svoji krivdi, izkaže za vprašljivega.

Šesti odstavek 95. člena ZKP izrecno določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka tega člena ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona, torej glede stroškov, ki so jih stranke povzročile po svoji krivdi. V prvem odstavku 23. člena ZPro je sicer navedeno, da sodišče, kadar določi kot način izvršitve kazni zapora, denarne kazni ali namesto plačila globe in stroškov postopka ali nadomestnega zapora opravo dela v splošno korist, probacijski enoti posreduje izvršljivo sodno odločbo z vsemi potrebnimi podatki za njeno izvajanje. Vendar ta določba ZPro velja samo za alternativno izvrševanje kazni po 129.a členu ZKP ter za stroške postopka, ki bremenijo obdolženca, razen krivdnih stroškov ter potrebnih izdatkov oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca, praviloma torej velja za stroške iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika. Alternativni način plačila krivdno povzročenih stroškov je s procesnim zakonom izključen in določbe ZPro v kazenski procesni zakon v tem delu ne posegajo, niti zakona nista v kolizi

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen).

Obdolženi z navajanjem, da se sodišče prve stopnje niti z besedo ni opredelilo do njegovega podredno podanega predloga za spremembo plačila krivdnih stroškov v 16 ur dela v splošno korist, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Pritrditi je pritožbi, da je obdolženi podal takšen predlog, vendar v zvezi z zatrjevano kršitvijo prezre, da Kazenski zakonik (KZ-1) in ZKP takšne možnosti plačila stroškov kazenskega postopka z opravljanjem dela v splošno korist ne urejata, kar pomeni, da mu sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi moglo slediti in njegovemu predlogu ugoditi. Že zaradi te okoliščine, s tem ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno povsem neutemeljenega predloga obdolženca, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obdolženi v pritožbi nadalje predlaga, da ga pritožbeno sodišče zaradi njegove slabe finančne situacije oprosti plačila navedenih stroškov. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi šestega odstavka 95. člena ZKP pravilno poudarilo, da citirana zakonska določba izključuje uporabo določb

Osnovno pravilo v zvezi s krivdnimi stroški je, da stroški ne veljajo za zakrivljene le v primeru, če je obtoženi (oziroma ta, ki so mu naloženi v plačilo) storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti. Kot je navedel že zagovornik v pritožbi, je bil obtoženi ob zaslišanju dne 27. 12. 2023 poučen, da se mora odzivati vabilom sodišča in sporočati vsako spremembo naslova bivanja. Ta obveznost že po naravi in vsebini obtoženčeve obveznosti vključuje tudi obveznost obtoženega, da na naslovu, ki ga navedene sodišču kot naslov bivanja oziroma vročanja (če je drugačen od kraja bivališča) uredi vse potrebno za sprejem sodnih pisanj. Če sodnih pisanj, ki so mu bila vročana na tem naslovu ni dvignil, obtoženi ni storil vsega, kar je bil dolžan.

Ker je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je sklep z dne 19.12.2022 vročalo pritožnici, tudi naložitev stroškov, nastalih zaradi vročitve po detektivu, ni utemeljena. Pritožnica tako utemeljeno izpodbija takšno nepravilno naložitev krivdnih stroškov, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Kdaj je procesni udeleženec – v obravnavani zadevi obdolženec – te stroške zakrivil je dejansko vprašanje.

Kdaj in kam je prvostopenjsko sodišče poslalo sodno pisanje, torej na kateri naslov, zagovornik obdolženega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pogreša po nepotrebnem, saj so ti podatki razvidni iz kazenskega spisa.

Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo.

Pritožnik, ki sicer ne zanika, da se naroka 7. 5. 2024 ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je s svojim ravnanjem tako uresničil pogoje iz prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je s svojo odsotnostjo povzročil preložitev naroka, kot je sicer to obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu. Obsežne pritožbene navedbe v smeri, da bi zaradi obdolženčeve odsotnosti bilo potrebno narok tudi sicer preložiti, na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ne morejo vplivati. Kot je pritožniku obrazložilo že prvostopno sodišče, namreč izostanek obdolženca zagovornika ne odvezuje dolžnosti pristopa na narok oziroma opravičiti svoj izostanek.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena. Kot izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa oškodovanec namreč v nobeni fazi postopka ni bil poučen o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča. Glede na to, da iz podatkov iskanja v CRP (list. št. 140) dejansko izhaja, da oškodovanec ne živi več na naslovu, na katerega mu je sodišče vročalo sodna pisanja, in tudi ni vedel, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je oškodovanec nastale stroške povzročil po svoji krivdi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Posebnost ureditve stroškov kazenskega postopka iz 94. člena ZKP je v tem, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi, pri čemer mora biti med neupravičenim ravnanjem procesnega udeleženca in nastalimi stroški podana vzročna zveza, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.

O krivdnih stroških izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obsojenec v odločbi o glavni stvari (drugi odstavek 94. člena ZKP). V skladu s sodno prakso v primeru odmere krivdnih stroškov po 94. členu ZKP sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP odloči s posebnim sklepom le glede drugih procesnih udeležencev (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak), saj na ta način omogoči pravico do pritožbe, medtem ko se obsojencu in zasebnemu tožilcu stroški, ki so nastali po njuni krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali s sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari. Določbo drugega odstavka 94. člena ZKP je torej potrebno tolmačiti tako, da se obsojencu stroški, ki so nastali po njegovi krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali s sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari.