285.e člen ZKP

Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP. Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepozna

Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti. Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.

Na podlagi izvedenega postopka za izločitev dokazov je mogoče zaključiti, da je bil zoper obdolženca najprej osredotočen sum v smeri izvrševanja prekrška po 33. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, šele nato sta policista zaradi količine in načina pakiranja prepovedane droge utemeljeno menila, da obstaja sum v smeri storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so povsem pravilne ugotovitve sodišče prve stopnje, da je Odvetniška družba A. zastopala pravno osebo B., d. o. o., in ne obtoženega Č. Č. (kot takratnega zakonitega zastopnika te družbe), kar je, kljub drugačnemu stališču pritožbe, relevantno, saj gre za ločena pravna subjekta. Ko je bil nad družbo B., d. o. o., uveden stečajni postopek (dne 27.8.2019), je, glede na določilo 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prenehalo tako pooblastilo Odvetniški družbi A. kot tudi zakonitemu zastopniku Č. Č. ter je stečajna upraviteljica D. D. postala tista, ki je pridobila pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Slednja ni ponovno pooblastila Odvetniške družbe A., zato je družba B., d. o. o., postala nekdanja stranka te odvetniške pisarne. Načelo odvetniške zaupnosti nedvomno velja tudi za nekdanje stranke. Stečajna upraviteljica, ki ji je odvetnik posredoval podatke (četrti odstavek 291. člena ZFPPIPP), je bila zakonita zastopnica pravne osebe v stečaju kot subjekta zaupnega razmerja z Odvetniško družbo A. Tako je še vedno šlo zgolj za komunikacijo

Policisti so v tuj prostor vstopili brez odredbe, ob izrecnem nasprotovanju lastnice (o čemer skladno izpovejo zaslišane priče) in izven zakonsko določenih izjem, pri tem pa so v prostoru hodili vse do zadnje stene, da so lahko obtoženčevo vozilo poslikali iz vseh strani, tudi zadnje. Pri tem pa je prišlo do kršitve ustavno in konvencijsko varovane pravice do zasebnosti (35. in 36. člen Ustave RS in tudi 8. člen EKČP), ki se nanaša tudi na tovrstno garažo ob hiši, v kateri je bil parkiran avtomobil. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da so policisti fotografirali le zunanjost vozila, česar pa kljub temu ni mogoče opravičiti s potrebnim pregledom prevoznih sredstev, v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Bistvo konkretne zadeve je namreč v tem, da so policisti fotografirali sicer dovoljeno zunanjost obtoženčevega vozila, vendar na način, da so vstopili v prostor, znotraj katerega je obtoženec razumno pričakoval zasebnost.

Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso (prim. sodba VSRS I Ips 30/2012 z dne 29. 8. 2013, sklep VSL V Kp 50250/2018 z dne 19. 9. 2022, sklep VSM V Kp 28989/2022 z dne 1. 12. 2022) pravilno pojasnilo, da samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo, ki ga policija pridobi od privilegirane priče in se zato iz spisa ne izloča. Prav tako ne drži, da bi morala oškodovanka ob podaji ustne ovadbe prejeti pravni pouk, saj policija oseb, ki imajo v morebitnem sodnem postopku status privilegirane priče, ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju.

Jedro nepovezanega pritožbenega izvajanja, s katerim se obdolženi skuša še pred začetkom glavne obravnave razbremeniti očitkov po pravnomočni obtožnici in na temelju lastne dokazne ocene tako pravzaprav ponuja lasten pogled na svoj procesni status, vsebino izpovedi oziroma policistov C. C. in B. B. ter na ostalo zbrano dokazno gradivo (med ostalim o prisilni hospitalizaciji, o rezultatu alkohola v njegovem telesu, o odvzemu krvi kot posegu v človeka, o razpolagalni sposobnosti, o obsegu izvedenstva idr.), kar pa se v aktualnem stadiju kazenskega postopka izkaže kot preuranjeno in odvečno. Javna glavna obravnava, katere pomemben del je prav postopek dokazovanja, ko bo obdolženi lahko predložil vse razbremenilne dokaze in se ustrezno opredeljeval do zanj obremenilnih dokazov, prav tako pa izražal druge pritožbeno poudarjene pomisleke, namreč šele sledi.

Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, d

Pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje potrebe po pritegnitvi sodnega tolmača v (pred)sodnem postopku za primer, ko oškodovanka uradnega jezika postopka ne obvlada brezhibno, treba presojati konkretno, glede na okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba stopnjo razumevanja jezika s strani oškodovanke, naravo in obseg njene udeležbe v postopku ter vrsto procesnih dejanj, pri katerih sodeluje. Čeravno je zagovornica drugačnega mnenja, je podaja kazenske ovadbe (zgolj) predprocesno dejanje, ki ni enakovredno zaslišanju priče ali obdolženca v kazenskem postopku. Iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da (in zakaj) je bila zagotovitev vnukinjine pomoči pri premostitvi kakšne jezikovne bariere oškodovanke na policiji ob naznanitvi kaznivega dejanja nasilja v družini dne 2. 10. 2024, ki naj bi ga storil obdolženi, zadostna, na ravni zagotovljene učinkovite komunikacije in razumevanja pritožbeno problematizirane uverture v (pred)kazenski postopek.

Dolžnost izročitve predmetov na zahtevo policista ne velja od trenutka, ko je zoper osebo osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Čeprav drži, da je policija ob nastanku predmetnih fotografij že razpolagala s prijavo kaznivega dejanja in celo že prijela C. C., ni mogoče mimo dejstva, da je bila obravnava prijave kraje v času nastanka fotografij E. E. v tako zgodnji fazi, da je predhodna zaznava E. E. v zvezi s C. C. s strani B. B. (prvo zasledovanje) in B. B. ponovna zaznava navedenih dveh skupaj (drugo zasledovanje) in njegovo fotografiranje E. E. predstavljala pomembno informacijo za učinkovitost zaščite oškodovančeve pravice do zasebne lastnine. Obe fotografiji E. E., ki resda predstavljata poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do lastne podobe, vendar pa sta hkrati nastali v najzgodnejši fazi policijskega postopka in v neposredni zvezi s predhodno B. B. zaznavo povezave E. E. z osumljenim C. C., katerega opis mu je posredovala zaposlena, ter sta bili torej z vidika ugotovitve obeh storilcev obravnavanega kaznivega dejanj v tisti fazi ključni, hkrati pa zaradi trajnosti zabeležke podobe osumljenca na optični medij tudi primerni za dokazovanje vpletenosti E. E. v prijavljeno kaznivo dejanje, se pritožbena kritika, da fotografiranje E. E. ni bilo niti primerno niti nujno za zaščito oškodovanč

Zgolj zavzeto stališče v ugovornem postopku zoper obtožnico ni res iudicata oziroma ni procesna ovira za (ponovno) vsebinsko odločitev o vloženi zahtevi za izločitev dokazov, ki je sicer dopustna vse do konca predobravnavnega naroka oziroma do začetka glavne obravnave, ob izpolnjenem pogoju iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP pa tudi še kasneje, v nadaljnjem poteku kazenskega postopka.

Obdolženi namreč prezre, da je oporekanje vsebini izvedenskega mnenja, načinu dela sodne izvedenke in njeni nepristranskosti stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje v nadaljevanju kazenskega postopka, ko bo v okviru postopka dokazovanja po potrebi izvedensko delo (vnovič) dopolnilo ter sodno izvedenko (ponovno) zaslišalo ali morebiti izvedenstvo zaupalo še drugemu sodnemu izvedencu, nikakor pa gre ne za vprašanje (ne)zakonitosti dokaza, za katerega ni dvoma, da je v danem primeru pridobljen na zakonit način.

Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč. Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje l

Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.

Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno. Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za

Ker se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, je šteti, da če je bil osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov, in če njegova izročitev predmetov ni posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak je bila izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja, je v takem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi zaseg predmetov zakonit. Izpovedbi policistov dopolnjujeta oziroma vplivata na dokazno moč listin, ki sta bili sodišču prve stopnje relevantni za oceno ali je bil osumljeni pred pozivom na izročitev predmetov poučen o pravicah po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je sicer zaslišanje prič na predobravnavnem naroku v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov popolnoma brez pomena in zgolj forma, ki ne služi pravilni presoji ekskluzijskega zahtevka.

Višje sodišče sprejema pritožbeno naziranje državne tožilke, da uresničevanje pravnih pravil in pravnih vrednot, ki jih Ustava varuje v 35. in 36. členu, ZKP pa konkretizira v prvem in tretjem odstavku 216. člena, ne zahteva, da bi morali biti obe solenitetni priči navzoči prav pri vsaki najmanjši potezi policistov in prav v vsakem preiskovanem prostoru. Bistveno je zagotoviti, da imata solenitetni priči možnost izvrševati nadzor nad opravljanjem dela preiskovalcev in legitimirati zakonitost delovanja policije.