195. člen ZKP

Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU. Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.

Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.

Izkazane so vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepa prepovedi približanja. Podan je utemeljen sum, da je obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja in je še vedno ponovitveno nevaren, zato je ukrep prepovedi približanja neogibno potreben in ga ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, zato je tudi sorazmeren.

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da mora imeti v primeru obljube po 195. členu ZKP obdolženec v Sloveniji stalno ali začasno prebivališče.

Čas kaznivega dejanja kot sestavni del opisa je v sodbi dovolj označen s časovnim okvirom ravnanja obsojenca, ki je bilo trajajoče, kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami in je opisano tako, da je jasno v katerem obdobju se je kaznivo dejanje dogajalo. Podatek o času storitve kaznivega dejanja je potreben za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, ni pa njegov zakonski znak in časovni okvir ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja. Opis dejanja konkretizira obsojenčeva posamična ravnanja do oškodovanke, večletno kontinuirano nasilno ravnanje tako psihično kot fizično nasilje, grožnje, to je ravnanja, ki so vodila v podrejenost, ko je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ni mogla izogniti in je obsojenec pri njej povzročil prestrašenost, ogroženost in strah, kar vse predstavlja podrejen položaj.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP). Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.

Vrhovno sodišče je v zadnjem obdobju že večkrat pojasnilo, kakšna je ustavna vloga Vrhovnega sodišča in kakšen je temu ustrezajoč pristop strank do Vrhovnega sodišča. Prvič je to storilo v zadevi II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018. Revizija tožnika v obravnavani zadevi v nasprotju s tam izraženim stališčem ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, še več: v pretežnem delu se ne osredotoča niti na tista pravna vprašanja, ki so bila osrednjega pomena za odločitev v konkretni odškodninskopravni zadevi, marveč ponavlja nekatere očitno neutemeljene procesne očitke, na katere mu je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Prehodna procesna zakonodaja takšno revizijo sicer še dopušča. Zato jo je Vrhovno sodišče sicer obravnavalo, a na očitke le na kratko odgovorilo.

Zoper sklep o odreditvi ukrepa obveznega javljanja policijski postaji na podlagi prvega odstavka 195.b člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 24. člena ZSKZDČEU-1 ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izjave obdolženke, da se bo odzvala na vabila sodišča, ni mogoče šteti kot predlog za izrek omejevalnega ukrepa po prvem odstavku 195. člena ZKP.

Po tretjem odstavku 201. člena ZKP se kot posebna okoliščina iz 1., 2. ali 3. točke prvega odstavka tega člena šteje tudi obdolženčeva kršitev ukrepov iz 195. člena ZKP.

Zakonitost procesnih dejanj se presoja po zakonu, ki je veljal v času, ko so bila posamezna procesna dejanja opravljena. Če se je organ za notranje zadeve odločil za odvzem prostosti šele po opravljenem razgovoru, se je kot čas prijetja štel čas, ko je občan prišel na razgovor ali je bil tja priveden. Če je preiskovalni sodnik obsojenca pred prvim zaslišanjem poučil o pravici do zagovornika in mu pri tem povedal, da glede na pravno kvalifikacijo ta še ni potreben, med drugim pa tudi, da pomeni priznanje kaznivega dejanja olajševalno okoliščino pri odmeri in izbiri kazenske sankcije, gre za zakonsko nekorekten pravni pouk, ne pomeni pa kršitve prepovedi iz 219. člena ZKP-77. Preslepitev, s katero se doseže kakšna izjava ali priznanje obdolženca, namreč pomeni zavajanje z navedbo neresničnih dejstev. S tem ko organi za notranje zadeve in preiskovalni sodnik v roku 24 ur niso obvestili obsojenčeve družine o odvzemu prostosti obsojencu, ki tega sicer ni zahteval, temu pa tudi ni nasprotoval, je bilo kršeno določilo 200. člena ZKP-77. Opustitev obveščanja njegovih staršev, ki bi mu lahko najela zagovornika, pa ni vplivala na zakonitost obsojenčevega p

Tudi v skrajšanem postopku so formalni pogoji za odreditev pripora in ukrepi približevanja določenemu kraju ali osebi enaki, zato lahko traja navedeni ukrep do vložitve obtožnega predloga le 15 dni, tako kot pripor.

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

Pritožbi obdolženca in zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora sta bili zavrnjeni, ker je obdolženec prekršil obljubo, ki jo je dal, da se bo nahajal v kraju stalnega bivališča in sprejemal vse sodne pošiljke.

2. odstavek 28. člena zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I) in 2. odstavek 185. člena ZKP (sedaj 2. odstavek 195. člena ZKP) predstavljata dve samostojni podlagi za začasni odvzem potne listine, povezan s kazenskim postopkom. Pojem "uveden kazenski postopek" iz 1. točke 1. odstavka 28. člena zakona o potnih listinah je treba uporabljati v povezavi z 20. členom ZKP (sedaj 22. členom ZKP).