207. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je v točkah 6. do 8. izpodbijanega sklepa natančno in določno obrazložilo zaključek o utemeljenem sumu, da je obdolženec kaznivo dejanje storil, kot pogoju za odrejeni pripor, pritožnik pa razlogov izpodbijanega sklepa konkretizirano ne izpodbija, temveč ponavlja navedbe, na katere je v 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.

Nobenega dvoma ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.

Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene oziroma odločilne, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.

Zagovornik z izpostavljanjem dejstva, da naj bi imel obtoženec stalno prebivališče v Sloveniji, ne more prepričati, da slednji ni begosumen, upoštevaje, da mu ta okoliščina tudi v preteklosti ni onemogočila, da je zapustil ozemlje RS in postal nedosegljiv za organe pregona. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje na vse možne načine prizadevalo obtožencu vročiti vabila na številne razpisane glavne obravnave (preko pooblaščenega detektiva, poizvedbe pri SKP PU Celje, poizvedbe pri nemških varnostnih organih, vročanje preko mednarodne pravne pomoči), vročitve niso bile uspešne. Pritožbene navedbe, da se obtoženec ni izogibal prevzemanju sodnih pošiljk, temveč da so mu bile te očitno neustrezno vročane s strani sodišča, so torej protispisne in povsem neutemeljene.

Obdolženčeva ravnanja je motiviralo koristoljubje in želja po pridobivanju hitrih in visokih zaslužkov. Vse navedeno med drugim izkazuje tudi njegovo organiziranost in vztrajnost, saj naj bi prevoz osmih ljudi opravil z osebnim vozilom, sicer registriranim za prevoz le petih oseb, pri čemer sta bila dva tujca celo v prtljažniku. Tovrstna ravnanja, vključno z begom pred policijo in posledičnim ogrožanjem naključnih udeležencev v prometu, pa izkazujejo obdolženčevo trdno odločenost izvršiti takšna kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je razumno pojasnilo, da teža obravnavanih kaznivih dejanj, ki ju je obdolženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ki ogrožata tako varnost, življenje in zdravje tujcev ter njihovo ekonomsko izkoriščanje v razmerah v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, kot tudi varnost javnega prometa, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode.

Okoliščine, ki jih za utemeljevanje vezanosti obtoženca na ozemlje Republike Italije navaja v pritožbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bilo mogoče zaključiti o zatrjevani obtoženčevi močni vezanosti na ozemlje Republike Italije, predvsem pa ne, da bi se na vabila sodišča odzival, če bi bil zoper njega odrejen milejši ukrep.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da pri presoji ob odločanju o utemeljenosti pripora ne gre za presojo v smislu dokaznih zaključkov na podlagi proste presoje dokazov, kakršno je pristojen opraviti le razpravljajoči senat po opravljeni glavni obravnavi. Ob odločanju o priporu sodišče presoja kršitve ukrepa prepovedi približevanja, ki jih je storil obdolženec, zato navedbe pritožbe v smeri, da naj bi oškodovanka iskala stik z obdolžencem na dejstvo, da je obdolženec odredbo policije in sklep preiskovalne sodnice, iz katerih so povsem jasno izhajale prepovedi približevanja tako oškodovanki kot njenemu naslovu na dvesto metrov in nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, kršil večkrat, nimajo vpliva. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa (ki je bil izdan po razveljavitvi prvega sklepa, s katerim je bil pripor pravočasno podaljšan) je pomembno, ali je s sklepom sodišče presodilo vse pogoje za pripor, zamuda pri podaljšanju pripora pa nima vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Na podlagi sedaj izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora se je obdolžencu prekinilo prestajanje zaporne kazni in je bil dne 1.9.2025 premeščen v pripor (tako obvestilo o nastopu pripora z dne 2.9.2025). Po presoji pritožbenega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se zagotovi potrebna varnost ljudi in njihove spolne nedotakljivosti, kar je ogrožena pravna dobrina pri očitanemu kaznivemu dejanju. Sorazmernosti v ožjem pomenu pa v primeru pripornega razloga begosumnosti, skladno z ustaljeno sodno prakso praviloma niti ni potrebno posebej presoditi.

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki se kaže predvsem v številčnosti izvršenih kaznivih dejanj, za katere so predpisane visoke zaporne kazni. Tako je zaključilo, da je obdolženec vztrajen, ob tem pa tudi ugotovilo, da ob predpisanih zdravilih s strani psihiatrinje zlorablja prepovedane droge ter živi neurejeno in je brez zaposlitve. Poseg v osebno svobodo obdolženca je sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi, predvsem mladoletnih oškodovank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pripor nujno potreben ukrep ter milejši ukrepi ne bi bili uspešni, saj noben milejši ukrep ne zagotavlja stalnega nadzora in posledično ne bi zagotovil, da obdolženi na prostosti dejanja ne bi ponovil. Na navedeno prepričljivo kaže obdolženčeva vztrajnost pri izvrševanju raznovrstnih kaznivih dejanj ter uživanje prepovedanih drog. Obdolžencu ni za zaupati, da milejših ukrepov ne bi zlorabil in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP). Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let. Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Podatki, zaenkrat razvidni iz spisa, ne podpirajo pritožbenega stališča, da USB ključek in računalnik, na katerih naj bi se po zapisniku o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave dejansko nahajali za obtoženca obremenilni podatki, ter obtoženčeva izjava v okviru postopka v ZPKZ, predstavljajo prima facie nedovoljene dokaze. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da imajo pravosodni policisti pri obsojencu, ki se vrne z izhoda, pravico opraviti varnostni pregled v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pri čemer spisovni podatki kažejo, da naj bi v okviru varnostnega pregleda, v skladu z določbami tega zakona na poziv pravosodnega policista, USB ključek izročil obtoženi sam. Pritožniki tudi ne upoštevajo, da je glede na spisovne podatke (poročilo o vedenju obsojenca), računalnik predstavljal nedovoljen predmet, katerega so bili v skladu z določbami področnega zakona pravosodni policisti dolžni odvzeti. Drži, da naj bi obtoženi A. A. po izročitvi USB ključka v svojstvu obsojenca dne 8. 5. 2024 podal izjavo, ne da bi bilo izkazano, da je bil predhodno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pritožniki spregledajo, da naj bi šlo tudi v tem delu za

Razveljavitev zadeve s strani Vrhovnega sodišča in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ne more predstavljati ovire za ponovno odreditev pripora, še posebej, ker v opisanem primeru ni predvideno odločanje o priporu s strani Vrhovnega sodišča. Odločitev Vrhovnega sodišča o prekinitvi prestajanja zaporne kazni temelji na četrtem odstavku 423. člena ZKP ter je logičnega posledica dejstva, da zoper obtoženca več ne obstaja pravnomočna obsodilna sodba. Za ponovno odreditev pripora ni potrebno, da bi se pojavili novi razlogi, temveč gre zgolj za presojanje pripornih razlogov po 207. členu ZKP.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, a

Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev izdalo na podlagi ugotovitve, da se okoliščine od zadnjega sklepa o priporu niso v ničemer spremenile. Podan je utemeljen sum, da so storili očitano jim kaznivo dejanje, ocenilo pa je dalje tudi, da je pri vseh treh obtožencih še vedno podana realna nevarnost, da bodo na prostosti storili kaznivo dejanje.

Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, ki je izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če teh ni ali niso bistvene, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.

Obstoj utemeljenega suma izpodbijajo vsi trije zagovorniki, vendar je na njihove očitke že odgovorilo sodišče prve stopnje v dosedanjih odločitvah ter tudi po oceni pritožbenega sodišča ne uspejo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, še posebej, ker so bili vsi trije obdolženci zaustavljeni v vozilu, v katerem se je droga nahajala, na vreči, v kateri je bila droga, pa so bile najdene biološke sledi vseh treh obdolžencev, pri čemer noben od njih ni zaposlen.

Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, ki je izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene (odločilne), sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.

Utemeljen sum kot pogoj za odreditev pripora ne more biti podan, če dejanje, ki se očita obtožencu, ni kaznivo dejanje. Za presojo kaznivega dejanja davčne zatajitve v kazenskem postopku ni odločilo kakšen je bil izid davčnega postopka. Presoja obtoženčevega skrivanja na različnih lokacijah v ZDA v luči pripornega razloga begosumnosti.

Kazenski postopek, zlasti na pritožbeni stopnji, ni namenjen obrednemu ponavljanju vselej istih razlogov, s katerimi so bili uveljavljani očitki ne le preizkušeni, ampak tudi argumentirano zavrnjeni, kolikor se za odločitev relevantne okoliščine od predhodnega preverjanja (v danem primeru) pripornih razlogov niso v ničemer spremenile, in se v konkretni zadevi niso.