502.a člen ZKP

Če sodišče obdolžencu ne vroči predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja oziroma ne počaka, da se izteče rok za odgovor, s tem prekrši obdolženčevo pravico do izjave in do kontradiktornega postopka, ki poleg drugih pravic konstruirata pošten kazenski postopek.

Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede

Izhodišče pri presoji kriterija sorazmernosti kot ustavnega načela vsakršnega omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nedopustnost zavarovanja (neproporcionalno) večjega obsega premoženja, kot je premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči v primeru ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku. Kljub temu, da procesni zakon izrecno ne opredeljuje vsebine oškodovančevega predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti nobenega dvoma, da je trditveno in dokazno breme v smeri vseh opredeljenih predpostavk na oškodovancu kot predlagatelju stvarnega omejevalnega ukrepa. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da upravičenega sklepanja o nevarnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi obstajala v trenutku podaje predloga za začasno zavarovanje in za (bodoče) obdobje, za katerega je bilo predlagano zavarovanje, ni mogoče utemeljevati z ravnanji obdolženca, ki segajo (pre)daleč v preteklost. V predlogu pa je izostala vsaka opredelitev, kolikšna je sploh vrednost nepremičnega premoženja (stanovanja), na katerem se predlaga začasno zavarovanje, s čimer bi šele bilo mogoče presoditi sorazmernost med višino premoženjskopravnega zahte

Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je sicer na dan, ko je odločalo o podaljšanju začasnega zavarovanja, imelo še vso pravno podlago, da je predlogu državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja ugodilo, saj je 21. 3. 2022 razglasilo obsodilno sodbo, ki pa še ni bila pravnomočna. Vendar pa je bila sodba sodišča prve stopnje II K 17186/2018 z dne 21. 3. 2022 v obsodilnem delu na seji senata višjega sodišča 27. 1. 2023 razveljavljena, zaradi česar se je ponovno aktiviral triletni maksimalni rok skupnega trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da sodišče z začasnim zavarovanjem premoženjskopravnega zahtevka ne more samemu sebi nalagati, kaj sme storiti in česa ne, ker bi s tem posegalo v pristojnost samega sebe, pri čemer sodišče niti nima zakonske podlage, da bi npr. davčnemu organu prepovedalo odmero davka. Po 271. in 273. členu ZIZ-a sme sodišče izdati le tiste začasne odredbe, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba, s katero bi eno sodišče prepovedovalo opraviti procesno dejanje drugemu sodišču, slednjega ne bi mogla zavezovati. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da oškodovanec s predlogom za izdajo začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka tudi ne more doseči močnejšega ali drugačnega pravnega varstva kot v okviru "matičnega" kazenskega postopka.

Pravica obdolženke do seznanitve in opredelitve glede dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena tudi v postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Gre za pravico do izjave, uzakonjeno v prvem odstavku 502.c člena ZKP, po katerem lahko sodišče na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevaje zakonska merila, s sklepom podaljša začasno zavarovanje, pri čemer pred odločitvijo o predlogu pošlje predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor. Pravica do izjave oziroma kontradiktornost postopka mora biti v skladu z navedeno zakonsko določbo obdolžencu zagotovljena v vsakem posameznem primeru in v vsaki procesni fazi odločanja, da je zadoščeno njegovi ustavni pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ta daje stranki možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.

Prvostopenjsko sodišče je pod točkami 10 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa z razumnimi razlogi utemeljilo obstoj temeljnega pogoja za podaljšanje ukrepa in sicer utemeljenega suma, da so obdolženi storili v obtožnici očitana jim kazniva dejanja. V predmetni kazenski zadevi je bila zoper obdolžence vložena obtožnica, zahtevani dokazni standard pa je bil zanesljivo ugotovljen in potrjen s podatki in dokazi, zbranimi v predkazenskem postopku ter tekom preiskave.

Oškodovanci v postopku uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga drugi odstavek 100. člena ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbeno tezo, da je v skladu s 101. členom ZKP moč uveljavljati vse oziroma enake zahtevke, kot v pravdi. ZKP v 101. členu ureja aktivno legitimacijo, t.j. upravičenje za podajo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga izenačuje s pravdno aktivno legitimacijo in ne vrsto pravdnega zahtevka. Izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zahtevek po vrnitvi stvari, kot to zatrjujejo pritožniki. V skladu z 106. členom ZKP je stvar moč vračati takrat, kadar sodišče ugotovi, da pripada oškodovancu in da je stvar pri obdolžencu, pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, katerem so jo ti dali v hrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so predmetne nepremičnine vknjižene v zemljiško knjigo, kot lastnica je vknjižena obdolžena pravna oseba, nad katero je bil dne 18. 3. 2019 uveden stečaj in so del stečajne mase. Oškodovanci do predmetnih nepremičnin nimajo takih upravičenj, ki bi ustrezala kriteriju pripadnosti, kot ga določa 109. člen ZKP, tudi sicer pa želenih lastniških upravičenj ne morejo z

Pri odločanju o tem, ali je predlog za podaljšanje navedenega ukrepa utemeljen, sodišče prve stopnje presoja obstoj utemeljenega suma in ocenjuje, ali so se razlogi, zaradi katerih je bilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, spremenili in so nastopile okoliščine, zaradi katerih ga ne bo podaljšalo. Sodišče prve stopnje se je v sklepu pri tej presoji utemeljeno oprlo na pravnomočno obtožnico in pojasnilo tudi vsebino dokazov, pridobljenih in izvedenih po vložitvi obtožnice, na tej podlagi pa tehtno zaključilo in v sklepu obrazložilo, zakaj meni, da se utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, očitanih obdolžencem, ni omajal in zakaj je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno, potrebno podaljšati.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu s tehtnimi argumenti dokazalo obstoj vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa. V skladu z določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let.

Postopek začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi oziroma zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka po ZKP namreč v začetni fazi ni kontradiktoren in oseba, zoper katero se predlaga uvedba tega ukrepa, z njim ne sme biti seznanjena, vse dokler začasno zavarovanje ni izvršeno, saj bi bilo to v nasprotju z naravo tega ukrepa. ZKP pogoja nevarnosti ne ureja drugače, kot ga ureja ZIZ, kar pomeni, da se določba tretjega odstavka 270. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih začasnih zavarovanj zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in seveda zavarovanj premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskih postopkih.

Skupna ocenjena vrednost zavarovanih nepremičnin sicer presega vrednost očitane premoženjske koristi, vendar ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zgolj zato ni nesorazmeren. Ta je namreč omejen le do višine očitane premoženjske koristi, pri čemer je potrebno upoštevati seštevek vseh dolgov, ki vrednost obdolženkinega premoženja bistveno zmanjšajo.

Proporcionalnost ukrepa pa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bi to bilo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora vsebovati tudi razloge o primernosti in nujnosti ukrepa ter o sorazmernosti med višino premoženjske koristi ter vrednostjo premoženja, na katerem se podaljšuje zavarovanje. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora namreč vsebovati tudi razloge o vplivu ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca ali prejemnika ali osebe, na katero je bila korist prenesena.

V sodni praksi ni dvoma, da prisilna izterjava na nepremičnino dolžnika, ki predstavlja njegov dom, pomeni najhujši poseg v lastninsko pravico dolžnika, ki je ena temeljnih človekovih pravic. Sprostitev denarnih sredstev, ki so sedaj predmet zavarovanja, bi le kratkoročno olajšal položaj obtoženke, medtem ko bi bila obtoženka z novim sredstvom zavarovanja bistveno bolj omejena v svojih pravicah, še posebej, če bi v nadaljevanju prišlo do izvršbe na nepremičnino.

Ker je sodišče prve stopnje obtožencem za očitana kazniva dejanja izreklo oprostilno sodbo, temeljni pogoj za odreditev predlaganega ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, to je obstoj utemeljenega suma, da naj bi bila s kaznivimi dejanji pridobljena premoženjska korist, ni zgolj omajan, kot to zatrjuje pritožba, temveč je ovržen.

Na podlagi tretjega odstavka 502.a člena ZKP in prvega odstavka 128. člena ZKP oseba, zoper katero je začasno zavarovanje odrejeno, pravico do pregleda in prepisa spisa. Vendar pri tem ne gre za pravico do kopije „celotnega spisa“, kot to zmotno meni pritožnik. Ni namreč sprejemljivo, da bi zgolj zato, ker teče postopek začasnega zavarovanja, udeleženec tega postopka imel pravico do kopije vseh listin spisa, tudi tistih, za katerih posest ne bi imel nobenega pravnega interesa. V kazenskem spisu se namreč nahajajo številni podatki, tudi osebni in občutljivi, ki nimajo nobene zveze z začasnim zavarovanjem. Očitno je, da pravni interes za pridobitev takšnih podatkov z vidika pravic udeleženca postopka začasnega zavarovanja ni podan. Sodišče upravičenost do kopiranja podatkov presoja šele na podlagi konkretizirane zahteve udeleženca postopka začasnega zavarovanja, in odloči, ali je zahteva udeleženca utemeljena. Udeleženka ima pravico pregledati podatke, ki jih je policija na podlagi odredbe sodišča izločila iz elektonske naprave, od teh pravico do kopije tistih komunikacij, ki se navajajo v obtožnici kot dokaz, pregled zaseženih elektronskih naprav pa se lahko opravi le

Kljub temu, da je bila v obravnavani zadevi izrečena oprostilna sodba, utemeljen sum ni ovržen, ampak je le omajan v primerjavi z utemeljenostjo suma, ki je obstajal po vložitve obtožnice oziroma tekom dokaznega postopka, saj izrečena oprostilna sodba še ni pravnomočna, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da je utemeljen sum glede očitanih kaznivih dejanj v celoti ovržen.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 pojasnilo vse tri načine odvzema premoženjske koristi in njihovo zaporedje uporabe, ki je odvisno od tega, s kakšnim premoženjem storilec ali drugi prejemnik v času odvzema še razpolaga. Pri tem je, glede na to, da je na predmetni nepremičnini vknjižena hipoteka v višini 120.000,00 EUR in ob upoštevanju ocenjene tržne vrednosti nepremičnine v višini 102.500,00 EUR, pravilno ugotovilo, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženje koristi zgolj na predmetni nepremičnini ne zadošča ter je na predlog višje državne tožilke utemeljeno odredilo sekundarni način zavarovanja zahtevka za premoženjsko korist s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi do višine 40.000,00 EUR na TRR družbe E. Šele na ta način je višina očitane premoženjske koristi sorazmerna vrednosti zavarovanega premoženja na premoženju pravne osebe E., zato ne gre pritrditi pritožbi, ko navaja, da se v takem primeru pač odvzame nepremičnina skupaj s hipoteko, saj v primeru vnovčitve le-te, tako zavarovane premoženjske koristi več ne bi bilo mogoče odvzeti.

Ne glede na dopolnitev preiskave po vloženi obtožnici je stvarno pristojna za odločanje o predlogu za začasno zavarovanje predsednica senata (prvi odstavek 502.a člena ZKP) in ne preiskovalni sodnik. Izven primerov iz 181. člena ZKP se preiskava kot faza kazenskega postopka nikoli ne konča s sodno odločbo, temveč s spoznanjem preiskovalnega sodnika, da je stanje stvari v zadevi v zadostni meri razjasnjeno (prvi odstavek 184. člena ZKP). To je pomembno z vidika sistematične razlage določb zakona, sicer dopolnitev preiskave ne bi bila mogoča, ampak bi morala biti preiskava znova (z novim sklepom) uvedena. Zadržki zunajobravnavnega senata, sodišča prve stopnje niso v ničemer zavezovali, pa je to pri oceni utemeljenosti suma smelo izhajati tudi iz ugotovitev preiskovalne sodnice, obrazloženih v pravnomočnem sklepu X K 4856/2016 z dne 16. 5. 2017, s katerim je bila zoper obdolženega uvedena preiskava. Ko pritožniki zatrjujejo, da obdolženi ni pridobil nobene koristi ter da je to potrjeno z zgornjim strokovnim mnenjem, ne upoštevajo dosedanjih razlogov sodišč, po katerih pridobitve koristi v tej fazi kazenskega postopka ne gre ocenjevati kot dokazanega dejstva, temveč zgolj ko