93. člen ZKP

V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika. Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Obdolženec ni upravičenec do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče med kazenskim postopkom po tretjem odstavku 92. člena ZKP odloči o izplačilu stroškov za izvedenca, tolmača ali strokovnjaka iz sredstev organa. Ker med obdolžencem in izvedencem ni nobenega pravnega razmerja in ker se s sklepom na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP ne posega v obdolženčeve pravice, tudi ni podlage za obveznost vročanja teh sklepov obdolžencu.

Nepotrebnih stroškov sodne tolmačke, ki so nastali zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ni dopustno naložiti v plačilo oškodovancu kot tožilcu.

Ker tudi ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za odmero stroškov postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti odločbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti pravnomočno odločbo, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne.

Nobenega dvoma ni, da je bila odločitev pravnomočna, tega pa se je zagovornica tudi zavedala, saj ji je bil sklep sodišča druge stopnje vročen (tako njej, kot mladoletniku). Kljub temu je stroške, ki prej pomotoma niso bili priglašeni brez oklevanja priglasila šele 16.7.2024. To pa je po poteku 3 mesečnega roka iz drugega odst. 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je njen zahtevek prepozen in ga je kot takšnega zavrglo.

Tožnica, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, se ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagardi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč se ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je zato tožbo zavrglo.

O pritožbi zoper posebni sklep, s katerim se odloči o stroških kazenskega postopka, vselej odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ne pa višje sodišče (tretji odstavek 93. člena ZKP). To velja ne glede na to ali je posebni sklep o stroških izdan po pravnomočnosti končne odločbe o glavni stvari ali pred pravnomočnostjo (kot tudi v predloženi zadevi). Glede na stališče precedenčnega sodišča se višje sodišče, ki mora sledeč prvemu odstavku 36. člena ZKP ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, izreka za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Ker je za odločanje o vloženi pritožbi pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, je višje sodišče zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju (zunajobravnavnemu senatu tega sodišča).

Po presoji Vrhovnega sodišča je ključno, da je določba 93. člena ZKP splošne narave, pravilo o vnaprejšnjem izplačilu stroškov iz tretjega odstavka 92. člena pa kot lex specialis glede časovnice odločanja o stroških vstopa le na mesto prvega in drugega odstavka 93. člena ZKP. To pomeni, da določba tretjega odstavka 92. člena ZKP ne spreminja dometa tretjega odstavka 93. člena ZKP. Zato tudi ne terja drugačnega razmisleka o pritožbeni pristojnosti zoper prvostopenjski sklep o višini stroškov. Ni ovire za uporabo določbe tretjega odstavka 93. člena ZKP tudi takrat, kadar se o (višini) stroškov postopka odloči s posebnim sklepom, pa o obveznosti plačila stroškov še ni bilo odločeno v pravnomočni končni odločbi.

Pristojnost zunajobravnavnega senata je utemeljena tako na jezikovni razlagi, iz katere nedvomno izhaja, da se tretji odstavek 93. člena ZKP ne nanaša zgolj na drugi odstavek tega člena, to stališče pa dodatno podpirata tudi sistemska in logična razlaga. Med nabor sklepov, na katere se nanaša tretji odstavek 93. člena ZKP, sodi prav tako sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP, saj gre tudi v tem primeru za odločanje zgolj o višini stroškov. V tem se sklepa iz tretjega odstavka 92. člena ZKP in drugega odstavka 93. člena ZKP razlikujeta od sklepov iz četrtega odstavka 95. člena ZKP in drugega odstavka 94. člena ZKP. V slednjih mora sodišče presoditi predvsem temelj za oprostitev stroškov oziroma za naložitev krivdnih stroškov. Takšnega stališča tudi ne omaje dejstvo, da se tretji odstavek 92. člena ZKP ne sklicuje na tretji odstavek 93. člena ZKP, saj prvo-navedena določba načina odločanja o končnem plačilu teh stroškov niti ne ureja. Kljub temu je na podlagi jezikovne, sistemske in logične razlage ter tudi predmeta presoje tako v sklepih iz tretjega odstavka 92. člena ZKP kot tudi iz drugega odstavka 93. člena ZKP, nedvomno mogoče zaključiti, da se tretji odstav

Spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki izenačuje plačilo odvetnikov, postavljenih po uradni dolžnosti ali po brezplačni pravni pomoči, s plačilom odvetnikov, angažiranih po pooblastilu, se uporablja za storitve, opravljene od presečnega datuma 26. 4. 2023 dalje, ne glede na čas vložitve stroškovnika.

Če o višini stroškov sodišče še nima podatkov, izda poseben sklep o stroških, ko se ti podatki zberejo, vendar le o višini stroškov, ne more pa s tem sklepom odločati o tem kdo plača stroške (drugi odstavek 93. člena ZKP).

Po pregledu spisovnega gradiva, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se naroka za zaslišanje oškodovanca kot priče 23. 4. 2021 in 14. 5. 2021 nista opravila, kar tudi izhaja iz uradnih zaznamkov višje pravosodne svetovalke na list. št. 66 in 72. V tem primeru zagovorniku pripadata le nagradi za pristop na narok in sicer dvakrat po 80 odvetniških točk (namesto dvakrat po 160 točk).

Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo.

Enotno stališče sodne prakse je, da se nagrade za nasvete, mnenja, pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih opravi odvetnik zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračunavajo in priznavajo posebej, ampak da so te storitve že vštete v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je pridobljene podatke oziroma listine odvetnik uporabil

O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti, odloči kazensko (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je to storilo v obravnavani zadevi. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je torej urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa in kot je nedvomno zapisano v pojasnilih k tar. št. 4100 ZOdvT, nagrada za prvo seznanitev s primerom nastane le enkrat, ne glede na to, na kateri stopnji postopka odvetnik prevzame primer. Kot je pravilno argumentiralo prvo sodišče, osnovna nagrada ni vezana na posamezni spis, pač pa na primer kot tak.

Stališče, ki se je v zvezi s tekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP uveljavilo v sodni praksi, da ta v primeru odločbe, zoper katero teče rok za pritožbo, teče od dneva, ko je postala pravnomočna, je nezakonito. ZKP ne določa, da se sodba ali sklep s potekom roka za pritožbo strankam ponovno vroča s klavzulo pravnomočnosti, prav tako pa ne določa obveznosti stranke, da se o dejstvu in datumu pravnomočnosti pozanima sama. Kljub temu je s potekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP prekludirana pri uveljavljanju zahtevka do povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožnici, da je v določbi drugega odstavka 19. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) predpisano, da so pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje Upravni odbor OZS v smislu prvega odstavka istega člena, v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških, vendar pa je usklajena sodna praksa višjih sodišč v Republiki Sloveniji o tem vprašanju zavzela drugačno stališče. Po slednjem sodišča niso vezana na obvezne razlage posameznih določil OT, ki jih je sprejel Upravni odbor OZS, saj jih zavezujejo le Ustava in zakoni, določbe drugega odstavka 19. člena OT pa imajo značaj podzakonskega predpisa, ki ga sodišča niso dolžna upoštevati.

O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je torej urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi sodnice posameznice (in izvenrazpravnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Sprejeto stališče hkrati pomeni, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo njegovega pravnega položaja v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodn