498.a člen ZKP

Posledica zavrnilne sodbe je tudi sprememba odločbe o premoženjski koristi. Slovenska zakonodaja namreč z izjemo posebnega, ne na obsodbo vezanega procesnopravnega odvzema koristi po 498.a členu ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba. Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, pri tem pa je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Sodišče lahko skladno s pravno teorijo v primeru, če je iz izvedenskega mnenja jasno, da določenega dejstva ali okoliščine po nobeni dostopni metodi ni mogoče ugotoviti z dovolj visoko zanesljivostjo, brez zadržkov uporabi načelo in dubio pro reo, če tega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti v povezavi z drugimi dokazi.

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic

Da bi si obdolženec lahko v postopku po 498.a členu ZKP ustrezno pripravil svojo obrambo, mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen, kar mu zagotavlja 5. člen ZKP, ki ima podlago v 29. členu Ustave RS, kot tudi EKČP. Pravica do poštenega sojenja se torej nanaša tudi na postopek iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora po določbi 498.a člena ZKP, pri čemer obdolženec ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve, česa se ga bremeni. V konkretni zadevi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za takšno protipravno pridobitev premoženjske koristi lahko šlo v primeru, če bi obdolženec izvršil dejanje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom davčne zatajitve po tedaj veljavnem 254. členu KZ ali zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. V tem primeru bi iz dejanskega opisa obtožnice morali izhajati zakonski znaki takšnega predhodnega dejanja, saj je za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v vsakem primeru treba najprej ugotoviti, katero je predhodno kaznivo dejanje in kdaj je bilo dokončano. Pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja se ne morejo odpraviti z izvedbo postopka po drugem odstavku 498.a člena ZKP, za k

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, izdan po 498.a členu ZKP, ni dovoljena, ker lastnik premoženja ni obsojenec. Premoženje nezakonitega izvora je namreč po tem postopku odvzeto lastniku premoženja, zoper katerega se kazenski postopek ni zaključil z obsodilno sodbo. Lastnik premoženja zato nima položaja obsojenca, temveč zgolj položaj lastnika premoženja, ki pa skladno s tretjim odstavkom 421. člena ZKP ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Postopek za odvzem premoženja ni dejanje kazenskega pregona, temveč gre za poseben ukrep sui generis, ki ima procesno pravni značaj, za katerega je v obravnavani zadevi značilno, da ne razpolagamo s pravnomočno sodbo, s katero bi bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-94), kljub temu pa je na podlagi listinskih dokazov ter upoštevaje zagovor obdolženca očitno, da denar izvira iz predhodnih kaznivih dejanj, za katere je bil obdolženec pravnomočno obsojen v Republiki Franciji. Čeprav zakon roka v drugem odstavku 498.a člena ZKP izrecno ne določa, je državni tožilec pri vložitvi predloga kljub temu omejen in vezan s pogoji, ki jih določa 1. točka prvega odstavka 498.a člena ZKP in drugi odstavek 498.a člena ZKP ter z drugimi procesnimi odločitvami, zato ne gre za pravno praznino oziroma primer, kot to poskuša prepričati pritožba, da bi lahko državni tožilec kadarkoli podal predlog po 498.a členu ZKP. V konkretnem primeru je za ugotavljanje obstoja pogojev iz 1. prvega odstavka 498.a člena ZKP bil odločilen pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženca v Republiki Franciji ter izvedba p

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Dejstvo, da je bil denar zasežen ob hišni preiskavi ne pomeni, da ni treba postopati po določbah ZKP, ki govorijo o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi (502. člen ZKP do 502.e člen ZKP), saj ne spada med predmete, ki se (začasno) zasežejo na podlagi 220. člena ZKP, ko se po končanem postopku smejo ali morajo odvzeti (73. člen KZ-1) oz. za predmete, ki se vzamejo na podlagi 498. in 498.a člena ZKP.

Pravico do pritožbe zoper sklep o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi ima lastnik odvzetega premoženja, ne pa tudi obdolženec.

V postopku odločanja o odvzemu denarja in premoženja nezakonitega izvora iz 252. člena KZ brez obsodilne sodbe (498.a člen ZKP), v katerem sodišče odvzeme denar, ki je bil pridobljen s kaznivimi dejanji in katerega kriminalni izvor je hotel storilec s pranjem denarja prikriti, je potrebno zagotavljati visoki standard varovanja pravic oseb v teh postopkih in sicer zagotoviti pravico do obrambe, oseba mora biti vnaprej seznanjena z argumenti tožilstva in imeti možnost vlagati dokaze. Ker sodišče prve stopnje obdolženemu ni omogočilo, da se seznani s predlogom državnega tožilca za odvzem denarja nezakonitega izvora in se o njem izjavi ter predlaga dokaze, ki so mu v korist, je bila obdolženemu kršena pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. V kolikor te kršitve pritožbeno sodišče ne bi odpravilo, bi tudi samo storilo enako kršitev.

Na odločitev o vrnitvi ali odvzemu v kazenskem postopku zaseženih predmetov vplivajo dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku – ali je bil predmet uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali je s kaznivim dejanjem nastal... - zato gre za materijo, ki je v neposredni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in je urejena v kazenskih procesnih in materialnih predpisih ter predmet obravnave v kazenskem in ne civilnem postopku.

Tudi v postopku z odvzemom podkupnin oziroma denarja ali premoženja nezakonitega izvora po drugem odstavku 498.a člena Zakona o kazenskem postopku je treba upoštevati kontradiktorno naravo kazenskega postopka, zaradi česar je treba obdolžencu omogočiti, da se lahko izjavi o predlogu državnega tožilca za odvzem denarja nezakonitega izvora.

V 498.a členu ZKP je urejen postopek odvzema tako imenovanega "umazanega" denarja ali premoženja v primerih, ko se kazenski postopek zoper obdolženca ne konča z obsodilno sodbo, nanaša pa se na kazniva dejanja, ki so taksativno našteta v 1. odst. 498.a člena ZKP, med katera pa ne sodita očitani kaznivi dejanji poneverbe po 1. odst. 245. člena KZ in ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ. Glede na navedeno je tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 2. odst. 507. člena ZKP, ki določa, da se določbe členov 498.a do vključno 506.a ZKP, ki se nanašajo na odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora, podkupnin in druge premoženjske koristi, smiselno uporabljajo tudi za odvzem premoženja v vrednosti, ki ustreza premoženjski koristi (96. in 98. člen KZ), saj se tudi to določilo nanaša na primere, ko se kazenski postopek zoper obdolženca ne konča z obsodilno sodbo in ko pridobljena premoženjska korist izvira iz kaznivih dejanj, taksativno naštetih v omenjenem 1. odst. 498.a člena ZKP, med katera, kot je bilo to že poudarjeno, ne sodita očitani kaznivi dejanji.

V postopku po čl. 498 a ZKP je sredstva mogoče odvzeti le, če so dokazani tisti zakonski znaki kaznivega dejanja po čl. 252 KZ, ki kažejo na to, da denar ali premoženje iz navedenega člena izvira iz kaznivih dejanj. Tako morajo biti dokazani subjektivni in objektivni znaki kaznivega dejanja. Ker določba čl. 252 KZ-95 za storilca ni predpisovala dvojne kaznivosti in je bil storilec obsojen za predhodno kaznivo dejanje, ne more biti zanj izpeljan postopek za odvzem koristi, ker so dokazani zakonski znaki kaznivega dejanja po 252. čl. KZ, ki kažejo na to, da gre za umazan denar, ki izvira iz kaznivih dejanj. Za presojo, ali je mogoče izpeljati postopek po 498 a čl. ZKP, ni pomembno le dejstvo, da se postopek ni končal z obsodilno sodbo za kaznivo dejanje 252. čl. KZ in da je bil postopek ustavljen, ampak je pomembno tudi, ali so podani zakoniti pogoji za izpeljavo postopka po 498 a čl. ZKP. Ugotavljanja predhodnega kaznivega dejanja, za katerega je v teku kazenski postopek, postopek po čl. 498 a ZKP ne more nadomestiti.

Denarja, ki je bil zasežen in ni v nobeni povezavi s kaznivim dejanjem zaradi katerega je tekel kazenski postopek, ni mogoče odvzeti, ker naj bi bil namen uporabe denarja nemoralen. Denarna sredstva sama po sebi niso splošno nevarna in nemoralna, zato jih je potrebno upravičencu vrniti.