25. člen ZKP

Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1. Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek

Na zasebnem tožilcu je breme substanciranja tistih osebnih podatkov, ki omogočajo indentifikacijo obdolženca. Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavanje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih na spletnih straneh.

Senat v ugovornem postopku (po načelu proste presoje dokazov) ne odloča o predlogih strank za izločitev dokazov, temveč po uradni dolžnosti iz spisa izloči le nedovoljene dokaze, ki bi jih moral izločiti že preiskovalni sodnik oziroma državni tožilec (83. člen ZKP).

Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča. Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto. Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Trajajoča kazniva dejanja so tista, pri katerih storilec vzpostavi protipravno stanje in ga nato določen čas voljno vzdržuje, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Z domnevno nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se je namreč vzpostavilo protipravno stanje, ki pa je nato v nadaljevanju obstajalo brez voljnega vzdrževanja obdolženke in obdolžene pravne osebe.

Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Ker gre za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica senata, ki odloča samo v tistih primerih, ki so določeni v ZKP (peti odstavek 25. člena ZKP).

Ker gre za kaznivi dejanji iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral glede na to, da razpravni senat več ni zasedal, sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica razpravnega senata.

Pravica do plače okrajne državne tožilke je po določbi prvega odstavka 49. člena ZDT-1 v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZSS vezana na naziv, v katerega je imenovana, in ne na stvarno pristojnost sodišč oziroma zadev, ki so ji dodeljene v reševanje. Okrajni državni tožilec lahko rešuje tudi kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča in je opravljanje tega dela že upoštevano v njegovi plači. Zato ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da okrajni državni tožilec, ki rešuje kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča, opravlja višje vrednoteno delo, kot je določeno z njegovim imenovanjem, in da je posledično upravičen do višjega plačila.

Po presoji Vrhovnega sodišča je ključno, da je določba 93. člena ZKP splošne narave, pravilo o vnaprejšnjem izplačilu stroškov iz tretjega odstavka 92. člena pa kot lex specialis glede časovnice odločanja o stroških vstopa le na mesto prvega in drugega odstavka 93. člena ZKP. To pomeni, da določba tretjega odstavka 92. člena ZKP ne spreminja dometa tretjega odstavka 93. člena ZKP. Zato tudi ne terja drugačnega razmisleka o pritožbeni pristojnosti zoper prvostopenjski sklep o višini stroškov. Ni ovire za uporabo določbe tretjega odstavka 93. člena ZKP tudi takrat, kadar se o (višini) stroškov postopka odloči s posebnim sklepom, pa o obveznosti plačila stroškov še ni bilo odločeno v pravnomočni končni odločbi.

Pristojnost zunajobravnavnega senata je utemeljena tako na jezikovni razlagi, iz katere nedvomno izhaja, da se tretji odstavek 93. člena ZKP ne nanaša zgolj na drugi odstavek tega člena, to stališče pa dodatno podpirata tudi sistemska in logična razlaga. Med nabor sklepov, na katere se nanaša tretji odstavek 93. člena ZKP, sodi prav tako sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP, saj gre tudi v tem primeru za odločanje zgolj o višini stroškov. V tem se sklepa iz tretjega odstavka 92. člena ZKP in drugega odstavka 93. člena ZKP razlikujeta od sklepov iz četrtega odstavka 95. člena ZKP in drugega odstavka 94. člena ZKP. V slednjih mora sodišče presoditi predvsem temelj za oprostitev stroškov oziroma za naložitev krivdnih stroškov. Takšnega stališča tudi ne omaje dejstvo, da se tretji odstavek 92. člena ZKP ne sklicuje na tretji odstavek 93. člena ZKP, saj prvo-navedena določba načina odločanja o končnem plačilu teh stroškov niti ne ureja. Kljub temu je na podlagi jezikovne, sistemske in logične razlage ter tudi predmeta presoje tako v sklepih iz tretjega odstavka 92. člena ZKP kot tudi iz drugega odstavka 93. člena ZKP, nedvomno mogoče zaključiti, da se tretji odstav

Glede na dikcijo določb ZJZ in okoliščine konkretnega primera, se sodišče druge stopnje pridružuje pritožbenemu stališču, da predmetni shod ni bil javni shod, omejen je bil le na ozek, interesno povezan krog ljudi, torej na lastnika hiše, kot tak tudi ni bil prijavljen. Sodišče prve stopnje je srečanje (zbor) lastnikov in stanovalcev večstanovanjske hiše na danem naslovu, pravno zmotno štelo za javni shod in temu posledično, ker je ocenilo, da naj bi šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, zmotno odločilo o stvarni nepristojnosti okrajnega sodišča.

ZKP ne ureja situacije, ko bi posamezne vrste odločitev lahko sprejemal samostojno predsednik izvenobravnavnega senata, kot to velja npr. za predsednika razpravljajočega senata sodišča prve stopnje.

Senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev ni bil pravilno sestavljen, saj je bilo s sestavo senata kršeno ustavno načelo zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave, ki določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Kršitev te pravice predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri presoji, ali je bilo kršeno to ustavno načelo, je potrebno upoštevati določbe Letnega razporeda o dodeljevanju posameznih zadev sodniku poročevalcu in določbe o sestavi senatov. Delo na domu ne pomeni, da je sodnik odsoten, saj takrat sodnik dela, sicer izven kraja sedeža zaposlitve, v kolikor pa je tisti dan član senata, bi moral biti na seji senata tudi navzoč. Načelo zakonitega sodnika je določeno v drugem odstavku 23. člena Ustave, pri čemer se pravilnost in zakonitost dodeljevanja zadev presoja v povezavi z Letnim razporedom dela in 156. členom Sodnega reda.

Značilnost sredstev javnega obveščanja je dostopnost vsebine najširši javnosti oziroma vsakemu zainteresiranemu bralcu, obdolženec pa je očitana kazniva dejanja storil s pošiljanjem elektronske pošte štirim točno določenim naslovnikom. Šlo je torej za zasebno komunikacijo storjeno prek elektronskega medmrežja, pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen, zato ni mogoče šteti, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno s pomočjo sredstev javnega obveščanja.

Če je predlog za izločitev nedovoljenih dokazov iz spisa podan v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, je funkcionalno pristojen za odločitev o predlogu sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, ne razpravljajoči sodnik po vložitvi obtožnega predloga.

Glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, temveč na opis dejanja, oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakšno je opisano v obtožnem aktu. To pa pomeni, da se stvarna pristojnost presoja po konkretnem opisu dejanja iz obtožnega akta, in ne po pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki jo je dal tožilec. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji vprašanja stvarne pristojnosti izhajalo ne le iz opisa dejanja v obtožnem aktu, temveč tudi iz okoliščin, ki naj bi izhajale iz izvedenega dokaznega postopka. S tem se je spustilo že v dokazno presojo, ki pa je pridržana sodišču šele po izvedenem dokaznem postopku. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu namreč izhaja zgolj to, da naj bi obdolženec očitano dejanje storil proti mladoletnima hčerama na naslovu njegovega bivališča B. 1, Ljubljana, kar pa ob izostanku očitka, da obdolženec in oškodovanki sestavljajo družinsko skupnost, ne zadošča za konkretizacijo družinske skupnosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zgolj obstoj posame

Postopek odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečen odvzem predmetov in premoženjske koristi je urejen v 22. poglavju ZSKZDČEU-1, v 209. do 219. členu. Prvi odstavek 211. člena ZSKZDČEU-1 določa, da je za odločanje o priznanju odločbe o odvzemu pristojen preiskovalni sodnik. To stori s sklepom o priznanju (213. člen ZSKZDČEU-1). Peti odstavek tega člena določa, da se smejo zoper sklep osebe iz prejšnjega odstavka (osebe, v katerih pravice se posega in pristojni državni tožilec) pritožiti v osmih dneh od vročitve sklepa. V tem poglavju ni urejeno, kdo odloča o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika, vendar zaradi tega ni nastala pravna praznina, saj tretji odstavek 2. člena ZSKZDČEU-1 določa, da glede vprašanj sodelovanja v kazenskih zadevah, ki v tem zakonu niso posebej urejena, se v skladu z njihovo naravo po pravu Republike Slovenije smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika ter zakonov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, kazenski postopek, izvrševanje kazenskih sankcij in prekrške. To pomeni, da je treba o vprašanju pristojnosti (kdo je pristojen odločati o pritožbi zoper sklepe preiskovalnega sodnik