157. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo

Vsebinski aspekt proste dokazne ocene je obče oziroma objektivno sprejemljiv, če je sprejemljiv "za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana z njo utemeljena sodna odločba". Ob upoštevanju časovnih predpostavk - dejanja bi naj bila storjena med 24. do 26.1.2022; prepoznava je bila opravljena 1.2.2022 - in okoliščin, da je tožnik že večkrat bil v kazenskih postopkih in da je uživalec mamil, v tem času pa se je nahajal tudi v kletnih prostorih (prepoznal ga je A. A.), četudi je stanovalec tega bloka, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo zadoščeno dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. Razlaga materialnopravne predpostavke "brez zakonskega razloga" (odvzeta prostost) mora temeljiti na takšnih okoliščinah, ki utemeljujejo odškodninsko predpostavko protipravnosti ravnanja državnega organa, kar se opravi s primerjavo standarda ravnanja, ki velja na področju preiskave kaznivih dejanj (abstraktno, objektivno merilo presoje oziroma primerjave). Ravnanje bo torej "zakonito" in s tem izključena protipravnost, če je policija ravnala "lege artis", če je torej upoštevala uveljavljene, strokovne, običajne

Obtoženec je večkrat prejel pravni pouk, najprej dne 20. 11. 2021 ustno na kraju odvzema prostosti ob 18.00 uri, nato ob zasegu predmetov ob 19.40 uri, ob 23.30 uri pa mu je bila vročena tudi odločba o odvzemu prostosti, ki jo je obtoženec podpisal in s tem potrdil, da je bil ustno seznanjen s pravicami iz 4. člena ZKP in v skladu s tretjim odstavkom 157. člena ZKP ter da jih je razumel; navedeno je nedvomno razvidno tudi iz zapisnika o zaslišanju osumljenca dne 23. 11. 2021, saj se je tedaj poslužil pravice do molka, torej nedvomno vedoč, da ni dolžan ničesar izjaviti, pritožnik tako tudi v povezavi z osebnostnimi značilnostmi obtoženca ne more vnesti dvoma v obtoženčevo razumevanje pravnega pouka, ob čemer iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. E. E. izhaja, da je obtoženec, kljub ugotovljeni blagi kognitivni motnji, sposoben prepoznati svoje nerazumevanje dolgoročnih ali odloženih posledic lastnih odločitev v kompleksnih vzročno posledičnih povezavah in zaprositi za pomoč odvetnika ali za dodatna pojasnila organ, ki vodi postopek.

Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Pritrditi je državni tožilki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno iz spisa izločilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedene dokaze (vključno z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki sploh ne more biti predmet izločitve), saj so bili vsi dokumenti obdolženemu A. A. prevedeni v jezik, ki ga je razumel. Obdolženec je bil pred zasegom predmetov ob prisotnosti tolmača D. D., ki je to jasno potrdil, ustrezno poučen v svojem jeziku, zato formalna pomanjkljivost z umanjkanjem navedbe tolmača na samem zapisniku ne more biti razlog za izločitev predmetnega dokaza. Ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je šlo zaradi izostanka izjave na pisni privolitvi o tem, da je obdolženi C. C. prejel pravni pouk, za nezakonito pridobljen dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, saj je obdolženi C .C. tak pravni pouk pred podajo s

Navajanje pritožnika, da utegne biti odločitev prvostopenjskega sodišča o izločitvi dokazov preuranjena, je upravičeno. Pritožnik opozarja na odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 24. 11. 2018, iz katere izhaja, da se je policijski postopek začel ob 02.45 uri, obdolženi pa je bil pridržan ob 03.10 uri, pri čemer iz navedene odločbe tudi izhaja, da je bil obdolženi v postopku seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, katerega kaznivega dejanja je osumljen, kaj je podlaga za sum zoper njega ter seznanjen tudi s pravicami po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Višje sodišče ob tem pripominja, da dejstvo vročene odločbe o odvzemu prostosti in pridržanja ob 07.20 uri, nima odločilnega pomena za presojo, če je bil izkazano podan ustrezen pravni pouk obdolžencu v okoliščinah tretjega odstavka 157. člena v povezavi s pravicami iz četrtega člena ZKP oziroma v zvezi z zasegom predmetov na kraju samem, kot to izhaja iz obrazložitve odločbe o pridržanju v tretjem odstavku le-te.

Obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe zaradi nenavzočnosti zagovornika na razgovorih izvedenca z obtožencem, saj psihiatrične preiskave po naravi, vsebini in ciljih nikakor ni mogoče primerjati z zbiranjem obvestil od osumljenca ali z zagovorom obtoženca. Objektivnost, verodostojnost in strokovnost izvida in mnenja pa bo obtoženec s strokovno pomočjo zagovornika lahko izpodbijal tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi.

Preiskovalnih dejanj ne gre zamenjevati z odvzemom prostosti, saj utemeljenih razlogov za sum ni mogoče enačiti z razlogi za sum. Utemeljeni razlogi za sum, ki morajo biti podani za pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP namreč pomenijo višjo stopnjo suma (ki se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu) od razlogov za sum, ki se zahtevajo, za posamezne policijske naloge po 148. členu ZKP. Policisti, ki so na kraju opravljali posamezne naloge, so si ustvarili lastno mnenje in oškodovanca (preuranjeno) naslavljali z osumljencem oziroma storilcem, kljub temu, da niso imeli pregleda nad celotno zadevo.

Pritožnik napačno razlaga pomen besede "takoj". Pravice, o katerih mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, poučena po 4. členu ZKP, se v veliki meri prekrivajo s pravicami, obseženimi v 19. členu Ustave in v 5. členu EKČP, ki glede časa, v katerem mora priti do pouka, prav tako uporabljata besedo "takoj". Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je besedo "takoj" treba razlagati v luči celotnih okoliščin posameznega primera; obvestilo o razlogih za pripor, dano v nekaj urah, je časovno ustrezno (Fox, Campbell and Hartley v. the United Kingdom, tč. 40 in 42; Murray v. the United Kingdom[GC], tč. 72). Iz Komentarja Ustave izhaja, da se v skladu s prakso ESČP pojem "takoj" iz tretjega odstavka 5. člena EKČP razlaga v smislu razumnega kratkega roka, pri čemer ESČP najdaljšega takega roka ni opredelilo, je pa kazuistično nakazalo, kaj ni sprejemljivo. Pritožnik navaja, da sam prikaz besedila ni zadosten, saj policist ne razume, kaj mu je odvrnila oseba v smislu pomoči najti odvetnika, kot to predpisuje četrti odstavek 157. člena ZKP, niti ne more razčistiti okoliščin glede brezplačne dodelitve zagovornika. Po naravi stvari je sicer res, da ni mogoča ustrezna komunikacija med osebama,

Ugotovljeno dejstvo, da je pridržani oziroma osumljeni P.V. takoj po odvzemu prostosti zahteval zagovornika, bi morala policija do njegovega prihoda, najdlje sicer za dve uri od obvestila, odložiti vse svoje aktivnosti, razen nujnih (četrti odstavek 157. člena ZKP). V obravnavanem primeru, glede na vse ugotovljene dejanske in predvsem časovne okoliščine, v katerih sta bila sestavljena sporna uradna zaznamka policistov z vsebino izjave osumljenega, ki jo slednji sicer odločno zanika, zato ne more biti ustavno dopustna in zakonita podlaga sklepanju sodišča o obtožbi. Zaslišanje oziroma izpovedbi policistov o tej domnevni izjavi osumljenega, sta zato po utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika nezakonita dokaza, na katera se sodna odločba ne sme opirati in ju je potrebno izločiti iz kazenskega spisa. Opiranje sodbe na te domnevne izjave osumljenega policistoma oziroma na izpovedbi policistov o teh domnevnih izjavah, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika pomenijo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V obravnavani zadevi namreč ni nobenih razlogov za izločitev zapisnika o zavarovanju in pregledu obdolženčevega mobilnega telefona, saj je obdolženi dne 11. 9. 2016 podal soglasje za preiskavo telefona, ki mu ga je istega dne bil v skladu z določili ZKP zasegla policija. S takšno privolitvijo obdolženega je bilo v celoti zadoščeno pogojem za preiskavo aparata skladno z določili 219.a člena ZKP, zato je ta pregled povsem zakonit. Zato ne more biti govora o v pritožbi zatrjevanih navedbah o kršenju obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo. Sicer pa ni relevantno ali je obdolženi v tej fazi imel zagovornika, niti ali mu je bil že dan pouk v smislu prvega odstavka 4. člena ZKP.

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP) tudi glede dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP je treba iz spisa izločiti obvestila, ki so jih policiji dale osebe, ki so se na podlagi 236. člena ZKP odrekle pričanju. V tej fazi postopka ni jasno, ali se bodo pričanju odrekle ali ne.

Lečeči zdravnik je ugotovil, da obtoženec zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben za pridržanje, zato je bil ta hospitaliziran. V času hospitalizacije pa odvzem prostosti obtožencu ali pridržanje po 157. členu ZKP objektivno nista bila izvedljiva. Da je bil obtoženec v času hospitalizacije po 24-urnim nadzorom policistov, na to ne vpliva. Zato za policiste ni nastopila dolžnost po šestih urah v pisni obliki z odločbo obvestiti o razlogih za odvzem prostosti (šesti odstavek 157. člena ZKP), niti obtoženca poučiti o pravicah po prvem odstavku 4. člena ZKP. Ker v času hospitalizacije od obtoženca niso zbirali obvestil, ga niso bili dolžni poučiti o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Sodišče, kadar obdolženčevo kaznivo ravnanje sega v časovno obdobje veljavnosti dveh kazenskih zakonov, vselej uporabi le en zakon za pravno opredelitev kaznivega dejanja in le po enem zakonu izreče kazensko sankcijo. Pri tem opravi na podlagi vseh kriterijev presojo, kateri zakon mora uporabiti. - Okoliščina, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe iz obtožnice ni prepisalo očitkov in podatkov v zvezi s kaznivimi ravnanji storilcev M.L., D.G., A.B. in F.C.R. ter J.J.B.R., temveč se je, očitno zaradi boljše preglednosti in koncentriranosti na izvršitvena ravnanja nudenja pomoči obdolženca slednjim, zgolj s poudarjenim tiskom na opise njihovih kaznivih dejanj v obtožnici in dejstva v zvezi z njimi sklicevalo, izreka ne dela nerazumljivega in iz tega razloga izrek tudi ne more biti sam s seboj v nasprotju. - Uporabljena tehnična rešitev, ko se izrek sodbe v opisih kaznivih dejanj sklicuje na opis ravnanj soobdolžencev oziroma podatke v zvezi s storilci kaznivih dejanj v obtožnici, preizkusa sodbe ne onemogoča. - Gre za dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno od naše države in zakonodaje, torej ne da bi za pridobivanje dokazov naša država zaprosila tujo dr

V obravnavanem primeru ne gre za primer, ki ga ureja tretji odstavek 3. člena ZBPP in ki bi že iz tega razloga izključeval dodelitev BPP po ZBPP, saj je tožnica zaprosila za dodelitev BPP za zaslišanje v fazi preiskave, torej v obsegu in za čas, za katerega po 70. členu ZKP obvezna obramba ni zagotovljena. Zaradi česar pa tudi ni mogoče zaključiti, da gre za isto zadevo oziroma isto obliko brezplačne pravne pomoči v smislu tretjega odstavka 3. člena ZBPP in ob upoštevanju 28. člena ZBPP. Tožnica utemeljeno ugovarja, da bi organ za BPP moral njeno prošnjo obravnavati po določbah ZBPP in ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP po ZBPP, česar pa organ ni storil in je zato njegova odločitev nezakonita.

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi morali slovenski organi pregona, po prejemu sporočila Interpola v Beogradu z dne 24.3.2005, da je podan utemeljen sum, da je B. B. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah, sprejeti odločitev, da je kljub temu, da odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja in ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega KZ za kaznivo dejanje umora C. C. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bila, glede na vse zgoraj navedene okoliščine, smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceni

Od privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne teče več rok za policijsko pridržanje, temveč je postopanje organov vezano na druge zakonsko (ali ustavno) določene roke (prim. npr. tretji odstavek 202. člena ZKP, drugi in četrti odstavek 203. člena ZKP, drugi odstavek 20. člena Ustave RS).

Vrhovno sodišče v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, poseže v pravnomočno odločbo o priporu le če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep opira na dokaz, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.

Podatek o vloženih ovadbah zaradi suma storitve drugih istovrstnih kaznivih dejanj ne more biti podlaga za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti.

Pravica do seznanitve z dokaznim gradivom ne pomeni dolžnosti ali obveznosti sodišča, da obdolženca pred zaslišanjem posebej opozori na vsebino posameznih dokazov ali da povzame oziroma prebere zapisnike o zaslišanjih na predhodnih narokih.