213.b člen ZKP

Zakon določa, da lahko preiskovalni sodnik (v obravnavanem primeru predsednik senata) priporniku s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Ker skrb, da vožnja otroka v avtomobilu ne bi bila ustrezna in da bi se v prostorih zavoda za prestajanje kazni zapora ob obisku lahko nalezel kakšne bolezni, ne predstavlja okoliščine, ki lahko povzroči škodo za postopek, to ne more biti razlog za odklonitev obiska nečakinje pripornici.

Pritožbeno zatrjevanje statusa zunajzakonskega partnerstva med obdolženim A. A. in pričo B. B., s katerim zagovornica utemeljuje obstoj njunega bližnjega razmerja, le še podkrepi pravilnost prvostopenjskega stališča o koluzijski nevarnosti in sploh preteči škodi uspešne izvedbe kazenskega postopka.

Sodišče prve stopnje pri presojanju ali je potrebno obtožencu prepovedati stike z mamo, ni opravilo testa sorazmernosti, prav tako svojega zaključka, da dogovarjanja med obtožencema ne bi uspešno preprečila prisotnost uradne osebe, ni z ničemer obrazložilo. Nobenega dvoma ni, da je pravica do vzdrževanja stikov z bližnjimi družinskimi člani bistvena sestavina pripornikove pravice do družinskega življenja, omejitev obiskov družinskih članov pa pomeni poseg v pravico do družinskega življenja, ki temelji na 213.b členu ZKP, iz katerega sledi, da je zakonodajalec zasledoval zakonit cilj, in sicer preprečevanje škode za postopek. V teh primerih gre za varstvo javnega interesa, ki sodi med dopustne omejitve pravice iz drugega odstavka 8. člena EKČP. Omejitev stikov torej temelji na zakonu in zasleduje legitimen cilj. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej v nadaljevanju opraviti tudi presojo ali je omejitev nujna v demokratični družbi, kar pomeni, da je potrebno opraviti presojo ali je omejitev sorazmerna napram zakonitemu cilju, ki se zasleduje.

V skladu s prvim odstavkom 213.b člena ZK) je omejitev obiskov pripornikov s prepovedjo posameznih obiskov mogoča, če bi zaradi obiskov lahko nastala škoda za kazenski postopek. Upoštevati je potrebno fazo postopka, pri čemer je pri soobtoženih tudi v fazi glavne obravnave, kljub podanemu zagovoru v preiskavi, potrebno upoštevati, da lahko soobtoženci usklajujejo zagovore, saj lahko obtoženec svoj zagovor spremeni kadarkoli med postopkom. Možnost dogovarjanja in vplivanja na postopek pri osebnem stiku je večja kot pri dopisovanju, saj ima osebni stik večjo sporočilno vrednost in intenzivnejši vpliv na sogovornika, saj vključuje tudi neverbalno komunikacijo, predvsem pa omogoča sprotno in takojšnje odzivanje na sogovornika.

Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP za odločanje o predlogu tožilstva za odreditev nadzora pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov z osebami zunaj zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.

Sodišče prve stopnje je svojo pritožbeno izpodbijano odločitev pod točkama 10 in 12 pravilno preizkusilo tudi s tehtanjem sorazmernosti posega v pravice priprtih obtožencev. Strinjati se gre z zaključkom, da je omejitev zaprošene Skype komunikacije nujen in primeren poseg za dosego ustavno dopustnega cilja, ki ga je z omejitvijo tovrstne komunikacije mogoče doseči. Še zlasti pa je pomembno dejstvo, da možnost komunikacije med obtoženima na druge zakonsko dopustne načine (dopisovanje, telefonski stiki) ni omejena.

Omejevanje obiskov med mladoletnikom in staršema kot prosilcema, ki imata v kazensko mladoletniškem postopku vlogo prič, je potrebno, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP in prvi odstavek 213. člena ZKP). Okoliščina, da slednja uživata pravno dobroto iz prvega odstavka 236. člena ZKP, po mnenju senata nima vpliva na pravilnost odločitve. Dobrote se lahko poslužita ali tudi ne.

Po prvem odstavku 213.b člena ZKP lahko sicer priprtega obdolženca z dovoljenjem preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata po vložitvi obtožnice, pod nadzorom in v mejah hišnega reda obiskujejo bližnji sorodniki, na obdolženčevo zahtevo pa tudi zdravnik in drugi, vendar sme preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata prepovedati posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek.

Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve. Nacionalna sodišča morajo zagotoviti, da bo postavljeni zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, hkrati pa je treba vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pritožbeno sodišče se strinja, da izvrševanje pripora posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar prav zato ZKP ureja položaj pripornikov, njihove pravice in dolžnosti med izvrševanjem pripora, omejitve teh pravic ter nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja pripora. Sicer pa so priporniku stiki z osebami zunaj zavoda dovoljeni v različnih oblikah, ki skladno določbi četrtega odstavka 213.b člena ZKP med ostalim vsekakor vključujejo obiske, telefonske pogovore in (e-)dopisovanje. Teza pritožbe v smeri okrnitve zmožnosti komuniciranja obdolženega z zunanjim svetom v času odrejenega pripora je zatorej že ex lege ovržena.

V pritožbi obdolženčevega zagovornika uveljavljena kršitev iz četrtega odstavka 213.b člena Zakona o kazenskem postopku ni podana. Okoliščina, da je prvostopno sodišče izpodbijani sklep izdalo brez predloga državnega tožilca namreč ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve. Po vložitvi obtožnice namreč v skladu s petim odstavkom 213.b člena ZKP za izdajo izpodbijanega sklepa ni potreben predlog državnega tožilca, in tudi okoliščina, da obdolženi A. A. ni komuniciral s soobdolžencema, kar v pritožbi prav tako izpostavlja zagovornik, v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim se obdolženemu A. A. prepoveduje medsebojno pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk ter vzpostavljanje kakršnihkoli stikov z ostalima soobdolžencema.

Ker sodba v navedeni kazenski zadevi (obdolžencu je bila izrečena kazen pet let in deset mesecev zapora) v času odločanja še ni bila pravnomočna, je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi z obiskom oškodovanke lahko nastala škoda za postopek, ki bi se udejanjala z vplivanjem ali poskusom vplivanja na oškodovanko oz. pričo.

Specifične okoliščine konkretnega primera, ko sta bila pritožnik in njegova zunajzakonska partnerica, stike s katero zahteva, soobtoženca, ki sta bila z isto sodbo spoznana za kriva istih kaznivih dejanj, ki sta jih storila v sostorilstvu, trenutno pa se nahajata v priporu iz razloga begosumnosti, utemeljujejo spoznanje, da tudi v fazi po izreku še ne pravnomočne sodbe utegne nastati škoda za postopek, ki bi se lahko udejanjila v obliki dogovarjanja pritožnika in njegove partnerke za beg.

Nobenega dvoma ni, da možnost nastanka škode za postopek v smislu prvega odstavka 213.b člena ZKP s potekom kazenskega postopka bledi. Vendar pa omejitev medsebojnih obiskov soobtoženih v tej fazi kazenskega postopka še zmeraj predstavlja zakonit in sorazmeren poseg v njuno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 35. členu URS in 8. členu EKČP, saj je sprejeta omejitev potrebna, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP). Narekuje jo specifičnost situacije, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obtoženca sta pripornika v isti kazenski zadevi in sta obtožena storitve istovrstnih kaznivih dejanj v sostorilstvu. Obtoženi A. A. je tudi specialni povratnik. Možnost škodljivih medsebojnih vplivov soobdolženih pripornikov ter pripornikov povratnikov na druge pripornike je predvidel že zakonodajalec (drugi odstavek 212. člena ZKP), v konkretni zadevi pa jo zlasti v smeri možnega škodljivega vplivanja obtoženega A. A. na soobtoženo B. B. dodatno utemeljuje tudi dinamika odnosa med obtožencema, kot jo je razbrati iz opisa očitanega jima kaznivega dejanja, ki je v tej fazi postopka izka

Pritožbene navedbe, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe 80. člena ZIKS-1, ki določa postopek za premestitev obsojencev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda, niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča se navedena določba glede pripornikov ne uporablja najprej zato, ker bi po tem stališču sodišče sploh ne bilo pristojno za odločitev o premestitvi, drugič pa tudi zato, ker je pritožnik, ko pravno podlago za uporabo določb ZIKS-1 vidi v 213.č členu ZKP, spregledal, da se na isti pravni podlagi določbe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij in na njegovi podlagi izdanih predpisov smiselno uporabljajo le v primeru, če z ZKP in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi (v obravnavani zadevi Pravilnikom o izvrševanju pripora), ni drugače določeno. V obravnavani zadevi je drugače določeno v ZKP v 209. do 213.d členu ter v predpisu izdanem na njegovi podlagi, to je v Pravilniku o izvrševanju pripora. Slednjega je na podlagi 84. člena ZKP-A izdal minister, pristojen za pravosodje, 85. člen prej navedenega zakona pa je še izrecno določil, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki se nanašajo na

Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.

V obravnavanem primeru je že z odreditvijo pripora v tem kazenskem postopku prišlo do zakonitega posega v pravico obdolžencev do družinskega življenja, z izpodbijano odločitvijo pa je bila odrejena nujna prepoved dopisovanja in telefonskih stikov med soobdolžencema zaradi specifičnih okoliščin tega kazenskega primera, povezanih s sostorilstvom, njuno partnersko zvezo, z vrsto, težo in naravo storjenih kaznivih dejanj, obdolženkino nosečnostjo in dejstvom, da ima obdolženka še tri mladoletne otroke. Omejitve so posledica izvrševanja pripora, z namenom preprečiti dogovarjanje med soobdolžencema, kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.

Strožjo obliko obiskov (za stekleno pregrado) na podlagi drugega odstavka 47. člena Pravilnika odredi direktor zavoda na podlagi prostega preudarka in mu ni treba izdati odločbe in tudi ne posebej utemeljevati razlogov, ki so posebno obliko narekovali.

Ker je vložen obtožni predlog s podrobnim opisom kaznivih dejanj, ni potrebno, da sklep o podaljšanju pripora vsebuje takšen opis, temveč zadostuje sklicevanje na obtožni predlog. Ker ob vložitvi obtožnega akta ni mogoče predpostavljati obstoja pogojev za sojenje v nenavzočnosti po 1. odstavku 442. člena ZKP, s sklicevanjem na to določbo ni mogoče izpodbiti zaključka sodišča, da je podaljšanje pripora iz razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP neogibno potrebno za potek postopka. Stvar nadzorstvene pritožbe in ne zahteve za varstvo zakonitosti je preizkus okoliščine, da sodišče ni reagiralo na pobudo, da se priprtemu obdolžencu dovolijo stiki s priprto izvenzakonsko partnerko.