203. člen ZKP

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

Ker obtoženima ob navzočnosti kvalificirane obrambe, torej njunih zagovornikov ni bila dana možnost zaslišati obremenilnih prič niti jima postavljati vprašanja niti dajati pripombe na njuni izpovedbi, je sodišče prve stopnje kršilo njuno pravico do zaslišanja obremenilne priče, kar vse je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (tretja alineja 29. člena Ustave RS zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

Pravica do seznanitve z dokaznim gradivom ne pomeni dolžnosti ali obveznosti sodišča, da obdolženca pred zaslišanjem posebej opozori na vsebino posameznih dokazov ali da povzame oziroma prebere zapisnike o zaslišanjih na predhodnih narokih.

Čeprav se je zaslišanje obdolženca pred preiskovalno sodnico začelo tri ure po izteku 48 urnega roka policijskega pridržanja, je bilo zaslišanje privedenega obdolženca in priporni narok opravljen pred iztekom šestih ur po privedbi k preiskovalni sodnici, zato preiskovalni sodnici ni bilo treba s sklepom odrejati pridržanja obdolženca.

Čas odvzema prostosti v Nemčiji, od koder je bil obdolženec pripeljan na slovensko sodišče, se ne všteva v enomesečni pripor, pač pa se v primeru morebitne obsodilne obsodbe všteje v izrečeno kazen.

V primeru objektivne koneksitete je izvedba enotnega kazenskega postopka sicer pravilo, ki pa ne velja brez izjeme. V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno z udeležbo dveh ali več oseb, dovoljuje reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko je s sodbo(ami) pravnomočno odločeno o celotnem predmetu obtožbe. Temu v prid govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanja vseh udeležencev, enotna dokazna ocena, morebitna uporaba instituta beneficium cohaesionis in podobno. Vendar pa bi vztrajanje zgolj pri takem stališču, ki ne bi upoštevalo izjemnih procesnih situacij, lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Stranka, ki v zakonskem roku ni vložila dovoljenega izrednega pravnega sredstva, ne more s kasnejšo zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati, da je sodišče s prejšnjo pravnomočno sodno odločbo zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Določila 4. odstavka 199.a člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da je mogoče odrediti pripor, ne da bi bila obdolžencu, ki je bil do tedaj v hišnem priporu, in zagovornici dana možnost, da se izjavita o navedbah v predlogu okrožne državne tožilke za odreditev pripora.

V obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora so navedene okoliščine storitve kaznivih dejanj, glede katerih je državni tožilec zahteval razširitev preiskave in tudi razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je priprti storil kaznivo dejanje. Zato so, ne glede na to, da preiskovalni sodnik še ni izdal sklepa o razširitvi preiskave, tudi ta kazniva dejanja lahko podlaga za podaljšanje pripora.

Osumljenec, ki je bil pridržan po 157. členu ZKP in nato priveden k preiskovalnemu sodniku, ima položaj osebe, ki ji je bila odvzeta prostost. Zato odločitev preiskovalnega sodnika, da se osumljenca do odločitve o priporu namesti v zapore, največ pa za 24 ur, ni pomenila kršitev Ustave RS in 202. člena ZKP (1994).

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

ZKP zaradi zagotavljanja pravice do obrambe pridržanega osumljenca določa odreditev pridržanja po preiskovalnem sodniku za nadaljnjih 48 ur, ko je osumljencu zagotovljenih 24 ur, da si izbere zagovornika po lastni odločitvi, če se zanj sam odloči.

Po določbah 1.odst. 203.čl. in 4.čl. ZKP mora preiskovalni sodnik osumljenca, ki mu je bila odvzeta prostost in je bil priveden zaradi zaslišanja, v materinem jeziku obvestiti o razlogih za odvzem prostosti, ga takoj poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pomoči zagovornika po lastni izbiri in da se o odvzemu obvesti njegove najbližje svojce, če tako zahteva.

Pri odločanju o pritožbi lahko sodišče preizkuša pritožbene navedbe z vsemi dokazi, ki so v spisu v času odločanja, ne glede na to, ali so v korist ali v škodo obdolženca, razen če bi odločitev o pritožbi oprlo izključno na takšna nova dejstva in nove dokaze, ki jih izpodbijana odločba nima. Po odreditvi pripora bi preiskovalni sodnik moral, če je štel, da obd. D. ob zaslišanju dne 15.6.1998 ni bil sposoben dati zagovora, nemudoma zaslišati obdolženca, ko je bil za to sposoben, sicer bi se lahko štelo, da mu je bila kršena pravica do obrambe v smislu 2.odst.203.čl. ZKP. S kaznivim dejanjem, ki se očita D.D.-ju (neupravičena proizvodnja in promet z mamili), in obstojem nevarnosti, da bi ga ponovil, se povzroča nevarnost za zdravje in življenje ljudi, saj je splošno znano, da uživanje mamil, zlasti tako nevarnih kot je heroin, pogosto vodi v psihično in organsko odvisnost od njih, kar povzroča hudo okvaro zdravja in tudi smrt odvisnikov. Zaradi nevarnosti takih hudih posledic za zdravje in življenje ljudi je pripor sorazmeren ukrep.

Obdolženec je bil pred zaslišanjem pravilno poučen v skladu z določilom 5. člena ZKP. Zato kljub temu, da mu pred zaslišanjem ni bil vročen drugopis zahteve za preiskavo, ne gre za tako kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala za zakonitost sklepa o preiskavi.