496. člen ZKP

Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je podano očitno nasprotje med poročilom lečeče ustanove in mnenjem Komisije, do teh razlik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da gre pri storilcu za trajno blodnjavo motnjo, pri kateri ni pričakovati bistvenega izboljšanja, zato hospitalno zdravljenje ne vodi k izboljšanju, ki bi ga lahko razumeli kot cilj institucionalnega zadržanja storilca. Storilec je kljub trajni motnji vedenjsko ustrezno reguliran, nekonflikten in sodelujoč. Lečeči strokovnjaki so podali mnenje, da bi nadaljnje zdravljenje v zavodu lahko škodovalo storilčevemu napredku, zato po mnenju pritožbe obstaja spremenljiva oblika psihiatričnega zdravljenja na prostosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Na podlagi obrazloženega je utemeljeno zaključilo, da je storilec glede na prisotno psihično motnjo v kombinaciji s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor in torej ne v obliki milejšega ukrepa, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostost

V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca.

Zagovornik na podlagi lastne ocene izvida in mnenja Komisije prezre bistveno, in sicer jasno ter strokovno dosledno razlikovanje med (ne)ozdravljivostjo duševnih motenj, ugotovljenih pri obravnavanem A. A. (tj. blago intelektualno manjzmožnost, pomembno vedenjsko prizadetost, ki zahteva pozornost in neopredeljeno duševno motnjo zaradi možganske okvare in disfunkcije ter telesne bolezni - organski psihosindrom), ter iz njih izhajajočim (ne)obvladovanjem ponovitvene nevarnosti. Okoliščina, da pri obravnavanem A. A. ugotovljenih duševnih motenj ne gre v celoti odpraviti, na kar mestoma opozarja zagovornik, nikakor ne pomeni, da pa (nadaljnje) zdravljenje in nadzor nista potrebna ali smiselna; nasprotno, prav trajnost prisotnih duševnih motenj in z njimi povezana ponovitvena nevarnost terjata v okviru izrečenega varnostnega ukrepa (še) nadaljnjo stalno, specializirano in varovano obravnavo. Namen varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu namreč ni zgolj zdravljenje v ožjem medicinskem smislu, temveč sočasno varstvo okolice pred nevarnim storilcem. Ta dvojna narava pritožbeno izpodbijanega varnostnega ukrepa dejansko pomeni, da je mo

Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.

Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrep

Izvedenec je v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku po drugem odstavku 496. člena ZKP, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom motenj mišljenja.Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.

Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.

Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).

Kazen zapora na eni in varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na drugi strani, sta po vsebini in načinu izvrševanja povsem različni in medsebojno neprimerljivi kazenski sankciji (čeprav gre pri obeh za poseg v osebno svobodo), merila oziroma pogoje za njun izrek pa jasno določa zakon.

Na podlagi temelja, izkazanega skozi težo in številčnost izvršitvenih ravnanj obravnavanega storilca, tarčno usmerjenih v njegove bližnje, zatorej ne gre pritrditi očitku zagovornice o neupoštevanju in neobrazloženosti načela sorazmernosti v smislu predolgega trajanja izrečenega varnostnega ukrepa medicinsko-terapevtske narave. Sklep je namreč treba brati celostno.

Gre za nadomestitev hujšega varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki se je zoper storilca začela izvrševati 10. 12. 2021, z milejšim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. V takšnem primeru pa lahko milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor časa bi lahko največ trajal storilcu prvotno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej največ pet let od začetka njegovega izvajanja - tretji odstavek 70.a člena KZ-1. Glede na navedeno je tako stališče zagovornika, da je v zadevi že potekel skrajni rok skupnega trajanja varnostnega ukrepa dveh let iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 zmotno, kot je to pritožniku tehtno pojasnilo tudi že prvostopno sodišče.

Izvedenec še vedno ugotavlja, da pri storilcu ni mogoče ugotoviti sodelovanja pri prejemanju psihofarmakoterapije in da slednjo storilec odklanja, kar pojasnjuje z vsebinskimi motnjami mišljenja. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, izvedenec tudi v tokratnem mnenju pri preiskovancu ni ugotovil pomembnejšega izboljšanja zdravstvenega stanja in so tako pri njem še vedno prisotne nanašalno preganjalne blodnje, urejene v sistem, do katerih storilec ne vzpostavlja kritičnosti.

Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet. Izvenobravnavna sodnica je o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke. Sodišče je priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku imela možnost seznaniti in

V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da bi sodišče prve stopnje obrambi moralo dopustiti neposredno zaslišanje izvedenca, ker je izvedensko mnenje edini obremenilni dokaz, je poudariti, da po drugem odstavku 496. člena ZKP sodnik pred odločitvijo o podaljšanju ukrepa, po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti državnega tožilca in zagovornika in zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Glede na jasno in razumljivo določbo drugega odstavka 496. člena ZKP razpis naroka ni obvezen, temveč je odločitev o morebitni izvedbi naroka v pristojnosti izvenobravnavnega sodnika.

Po določbi prvega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.a členom KZ-1, sodišče odloča o nadaljnjem izvajanju ali spremembi varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na podlagi mnenja zdravnikov. Praviloma gre za mnenje zdravnikov zdravstvenega zavoda, v katerem se ukrep izvaja oziroma lečečih zdravnikov, ki stanje zdravljene osebe najbolje poznajo, sicer pa zdravstveni zavod tudi sam lahko sodišču predlaga spremembo izvajanja ukrepa, kadar oceni, da ta ukrep ni več potreben. Sodišče, ki samo nima potrebnega strokovnega znanja, torej odloča na podlagi mnenja tistih, ki takšno znanje imajo in ki izvajajo zdravljenje konkretne osebe. Kadar so stališča zdravnikov, ki so neposredno udeleženi pri zdravljenju jasna in nedvoumna, potem ni nobene potrebe po angažiranju izvedenca in takšnega ravnanja tudi vsebina mnenja C. C. ne narekuje.

Pritožnika v pritožbeni graji ne upoštevata, da sodišče ob izreku obravnavanega varnostnega ukrepa časa trajanja v odločbi ne določi zato, ker je njegova dolžina odvisna od uspešnosti medicinsko-terapevtske obravnave storilca, kot tudi ne, da je podaljšanje možno (tudi) zaradi osebne zaščite in varstva obravnavanega storilca in ne le zaradi potrebnega nadaljevanja njegovega zdravljenja. Ni namreč naloga Enote za forenzično psihiatrijo zgolj obvezno psihiatrično zdravljenje storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, temveč je njena naloga tudi njegovo varstvo. Pritožbeno izpostavljanje precejšnjega dvoma v pošteno sojenje, ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni, je zatorej odvečno in predvsem neutemeljeno.

Okoliščina, na katero se smiselno sklicuje zagovornik, in sicer, da se je A. A. že pred tem datumom samovoljno zdravil na prostosti, se ne more vštevati v izrečen varnostni ukrep, kot to zmotno meni zagovornik, ampak je potrebno upoštevati pravnomočno izvršljivo odločbo sodišča prve stopnje, ki dne 10. 6. 2020, sploh še ni bila pravnomočna in se zato ukrep po odločbi sodišča sploh še ni izvrševal.

Pritrditi pa je pritožbi, v kateri se zagovornik sklicuje na to, da sodišče prve stopnje ni dalo zagovorniku in A. A. zadosten rok oziroma čas za odgovor na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B. B.

Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojene, kot je razvidno iz izvidov in mnenj sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje prestajanja kazni zapora ne dopušča, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi preseglo dolžno ravnanje kazenskega sodišča, določeno v 70.a in 70.b členu KZ-1, če bi samo urejalo drug način varstva oziroma bivanja A. A. izven zdravstvenega zavoda (npr. v SVZ), nato pa še odločilo o spremembi varnostnega ukrepa.

Preizkus potrebnosti obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po tretjem odstavku 70.b člena KZ-1.