275. člen ZKP

Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel. Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.

Iz tako opisanega procesnopravnega poteka obravnavane zadeve torej izhaja, da sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ne drugih določb Ustave in določb EKČP, saj se popravljena obtožnica ne vroča obdolžencu zaradi ugovora. Ko upravičeni tožilec vrne popravljeno (dopolnjeno) obtožnico, senat odloči o prej vloženem ugovoru. Tako ravna senat tudi, če tožilec po odpravi pomanjkljivosti v samem postopku oziroma po opravi dopolnitve preiskave izjavi, da vztraja pri prejšnji obtožnici. Le v primeru, ko bi upravičeni tožilec spremenil vloženo obtožnico ali vložil novo obtožnico, bi moralo sodišče postopek v zvezi z njo v celoti ponoviti. Najprej bi se moral opraviti formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 270. člena ZKP, nato pa jo vročiti obdolžencu s poukom o pravici do ugovora. Če obdolženec ne vloži ugovora zoper obtožnico, senat ne odloča o prejšnjem ugovoru, saj je z vložitvijo nove obtožnice postal brezpredmeten ugovor, ki ga je obdolženec vložil zoper prejšnjo obtožnico, ki pravno več ne obstaja. Če pa obdolženec vloži ugovor zoper novo obtožnico, senat odloči samo o tem ugovoru, vendar šele, ko ugovor vroči tožilcu, ki lahk

Obdolžencu se očita, da naj bi spremenjeni pravi denar spravil v obtok, kar po oceni sodišča prve stopnje ni izvršitvena oblika kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ni sledilo. Skladno s pravkar navedeno zakonsko določbo, stori kaznivo dejanje ponarejanja denarja kdor ponaredi denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali kdor spremeni pravi denar, da bi ga spravil v obtok, ali kdor tak ponarejeni denar spravi v obtok. Pritrditi velja zato višji državni tožilki, ki v pritožbi utemeljeno opozarja na tri izvršitvene oblike kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, med katerimi je tudi spravljanje spremenjenega pravega denarja v obtok.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti zoper sklep, s katerim sodišče na podlagi drugega odstavka 275. člena v zvezi s prvim odstavkom 280. člena ZKP zavrne ugovor zoper obtožnico državnega tožilca kot neutemeljen. Zato je Vrhovno sodišče obdolženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da naj bi obtoženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto oškodovanca glede zemljiško-knjižnega stanja, ki je pravna lastnost nepremičnine, ne gre za kaznivo dejanje goljufije po čl. 271/1 in 2 KZ. Zato je odločitev sodišča 1. stopnje o nedopustnosti obtožnice in o ustavitvi kazenskega postopka pravilna.